Ostali pa ste najbrž kdaj prebrali katero izmed njegovih kolumn v enem izmed slovenskih brezplačnih časopisov. A Franček Rudolf ni samo politik in kolumnist. Tisti, ki že rinete proti štiridesetim, mogoče pa tudi kdo iz mlajše generacije se zagotovo spomnite TV nadaljevanke Štirideset zelenih slonov. Prišli so izpod njegovega peresa. Tako kot še mnogi drugi scenariji za filme in nadaljevanke. Pisal je tudi za radio in gledališče. Izdal je veliko pesniških zbirk, romanov in kratkih zgodb. Ena izmed njih je tudi zbirka kratkih zgodb Zvončki in spominčice, ki je izšla leta 2002.

V zbirki je devetnajst zgodb iz vsakdanjega življenja različnih posameznikov, ki so živeli ali pa še živijo v različnih časovnih obdobjih. Veliko jih je iz časa pisateljeve mladosti in če vemo, da se je Franček Rudolf rodil leta 1944, si lahko sami izračunate, kdaj približno bi to lahko bilo. Nekatere zgodbe imajo celo pridih fantastičnosti. Taka je tudi prva z naslovom Vanda, kjer istoimenska protagonistka zgodbe na divji zabavi v diskoteki spozna, da ima poseben dar: bere misli. Svoj dar preizkuša na mladeniču, ki ga je ravno spoznala in ki se trudi, da bi jo očaral. Medtem ko mladec sanjari o ljubljenju z njo, ona natančno ve, kako si želi, da bi to izpeljal in kaj mu je všeč. Ker ga Vanda neprestano preseneča s tem, ko natančno ve, kaj namerava narediti, mladenič pije namesto, da bi osvajal. Ko je že čisto pijan mu na njegovo veliko presenečenje Vanda predlaga, da gresta k njemu in mu pove za svoj dar.

Malo manj fantastičen, a zato veliko bolj pristen je Miki, ponosni lastnik vespe, mestni fičfirič, ki v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja osvoji najlepše vaško dekle in zato komaj uide smrti, ko ga razjarjeni vaški »pubeci« lovijo z namenom, da bi mu prešteli kosti. Naslednji večer Miki blažen leži v svetlolaskinem objemu, a prijatelj Bajsi, ki jih je skupil zaradi Mikija, tečnari, da bi šel domov. Sledi klavrn konec vespe in s tem tudi Mikijeve ljubezni.

Zgodba, ki govori o junakinji Dragici, je nastala na pobudo festivala Mesto žensk. Ob tem avtor razmišlja, da: "Ves čas mislimo na ženske, le redko pa mislimo na zgodbe o ženskah." (Rudolf 24). Nastala je prav posebna zgodba o ljubezenskih aferah in kontracepciji, ki je mladcem delala velike preglavice, saj so bile ženske v avtorjevi mladosti veliko bolj nedostopne in zelo plodne: »Vsakdo, ki se je z vztrajnostjo tudi v kriznih razmerah dokopal do Bermudskega trikotnika, je lahko z gotovostjo računal na to, da bo ženska že čez dan ali dva pritekla in vpila: ”Noseča sem!” (Rudolf 24). Zato si je takratna mladina izmislila nadomestek za seks in Dragica je v tem prav blestela.

V zgodbi Profesor lahko ugotovite, kako do odličnega uspeha na maturi. Odkrijmo samo, da boste zato morali brati Horaca v izvirniku. Ker pa se danes z znanjem latinščine lahko pohvali le redkokateri gimnazijec, bo bolje, če se odločite za učenje snovi, ki jo morate obvladati po šolskem kurikulumu.

Da znajo biti ženske včasih prava nadloga in da velikokrat nosijo hlače tudi doma priča zgodba o avtorjevi noni in njeni sestri tržačanki Ivanki. Več si preberite v tej sagi o tržaških ženskah, ki jo zaključi Ivankin mož Giovanni z naslednjo pomenljivo ugotovitvijo: "Vedno bolj sumim, da z ženskami nekaj ni v redu, naj bodo mlade ali stare, vedno so bojevite, navdušene nad vojno, vedno povzročijo kakšen terorizem in sploh klanje. Da, po pravici ti povem, ne verjamem, da so ženske sploh ljudje!" (Rudolf 42).

Da ne boste mislile, da je zbirka kratkih zgodb Zvončki in spominičice namenjena samo ženskim literarnim likom, avtor se loti tudi moških tegob. Hubert je revež, ki je podlegel taščinemu nasvetu, naj neha kaditi travo in naj postane tak kot drugi, zdaj pa se spopada s cirozo jeter. Iztok pa je nesrečnež, ki mora cimru iz študentskega doma razložiti, da si je njegova punca izmislila, da ga vara z njim. Metki se laž ni dobro izšla, saj jo je razočarani ljubimec vrgel v morje: "Da, Iztok, razumem, da si se pripeljal vse do sem, da bi mi povedal, da si je Metka vse skupaj izmislila. Razumem, povsem razumem, da vse skupaj ni bi lo res. Da si pač zadnji mesec imel po srečnem naključju tri punce, ki so imele svoje lastne sobe. Razumi pa tudi ti mene, da nisem vedel, da morje pod teraso ni vsaj nekaj metrov globoko. Videti je bilo tako temno in skrivnostno ..." (Rudolf 51).

A Rudolfa ne zaposlujejo le razmišljanja o zapletenosti ljubezni, žensk in raznoraznih omam, razmišlja tudi o problemih izsiljevanja in organiziranega kriminala v Dobrem človeku, ljubosumju in bolestni zaščitniškosti očetov, ki mučita tudi njegovega natakarja Ceneta, o pedofiliji v Gospodični Mici, o alkoholizmu in iznajdljivosti, posilstvih in zapletenosti človeškega dojemanja, patoloških ljubezenskih razmerjih, o bohotnih turistkah z zahoda in obdarjenih bosanskih delavcih. Razmišlja torej o zgodbah, ki jih piše življenje, če smo lahko malce osladni, kar ni nič presenetljivega, saj kot filmski režiser in scenarist ve, da so najbolj filmični in zanimivi prav ti mali na videz nepomembni in pritlehni dogodki. Je pa seveda vse odvisno od tega, kako jih avtor predstavi. In Rudolf jih zapiše tako, da jim da bodisi komično-ironično dimenzijo, jih karikira, stopnjuje napetost, ne dolgovezi in pušča bralčevi domišljiji prosto pot.

Nataša Gaši