Za najzgodnejše besedilo, ki omenja kralja Davida je do zdaj veljalo besedilo, ki ga datirajo v čas med letoma 850 in 835 pr. n. št. Zapis, ki so ga dešifrirali nedavno, pa naj bi bilo še približno sto let prej. Foto: EPA
Za najzgodnejše besedilo, ki omenja kralja Davida je do zdaj veljalo besedilo, ki ga datirajo v čas med letoma 850 in 835 pr. n. št. Zapis, ki so ga dešifrirali nedavno, pa naj bi bilo še približno sto let prej. Foto: EPA
Rembrandt: David in Saul (okoli 1658)
Kralj David zaseda v judovski zgodovini posebej pomembno mesto. Velja za začetnika 'večne' judovske dinastije in kraljestva, z njim pa se zato začenja tudi vera v vrnitev mesije, ki nastane po propadu judovskega kraljestva.

Strokovnjaki z izraelske univerze v Hajfi so s pomočjo kritične jezikoslovne analize, katere bistvo je bila primerjava glagolskih oblik v stari hebrejščini z glagolskimi oblikami v zapisu na koščku glinene ploščice, ugotovili, da pred njimi stoji najstarejše do zdaj znano besedilo, ki ga lahko uvrstijo v večstoletni proces nastajanja hebrejske Biblije. Do zdaj je namreč veljalo, da v 10. stoletju pr. n. št. biblijska ali protobiblijska besedila še niso obstajala. Za eno najstarejših besedil, katere zapisa, ki bi to potrdil, pa vendar še niso odkrili, je na primer veljala Visoka pesem, ciklus ljubezenskih pesmi, ki jih pripisujejo drugemu legendarnemu kralju, in sicer kralju Salomonu.



Vendar se vrnimo k trenutno aktualni ploščici, ki so jo izraelski arheologi odkrili pred približno letom dni. Pri dešifriranju besedila na le 15 centimetrov visoki plošči se sodelavci univerze v Haifi niso opirali le na slovnične posebnosti, ampak so si pomagali tudi s kritično analizo besedila. Ključno za odločitev, da je besedilo mogoče pritegniti v biblijski kanon oziroma v njegovo genezo, je bilo spoznanje, da besedilo omenja nekatere kulturne vzorce, ki so bili značilni le za Jude, ne pa tudi za druga ljudstva, ki so sicer živela na istem območju.

Kralj David, začetnik 'večne' izraelske vladarske dinastije in vere v vrnitev mesije
Kot je bilo že omenjeno, dešifrirano besedilo povezujejo z vladavino kralja Davida, s tem pa ga povezujejo tudi z osebo, ki je pravzaprav bila ena ključnih za nastanek nekaterih bistvenih aksiomov judovske religije, tudi vere v prihod mesije. David, drugi kralj judovskega kraljestva namreč v judovskem izročilu predstavlja kralja, s katerim je to kraljestvo postalo trdna država, obenem pa David velja za začetnika 'večne' judovske vladarske dinastije, ki naj bi vladala večnemu judovskemu kraljestvu. Teza o večnem kraljestvu se sicer ni uresničila. Že kmalu po smrti kralja Salomona v letu 926 pr. n. št. je prišlo do trenj med severnimi in južnimi plemeni, kar je vodilo do razcepa enotnega kraljestva na severno in južno državo. Prva je obstajala do konca 8. stoletja pr. n. št., ko so jo podjarmili Asirci, druga pa do babilonske ofenzive leta 586 pr. n. št. Konec judovske samostojnosti, s tem pa tudi konec vladavine 'večne' judovske dinastije, je bil tudi povod za vero v prihod mesije v nedoločeni prihodnosti, ki je postala večno gonilo upanja judovskega naroda.