Bice Curiger velja za žensko, ki je v osemdesetih pomagala poživiti züriško kulturno prizorišče. Od leta 1993, ko je kuratorka züriškega muzeja umetnosti (Zürich Kunsthaus), to svoje poslanstvo opravlja tudi v docela etablirani ustanovi. Že od začetka osemdesetih pa je 'stavila' na medij časopisa. Soustanovila je časopis o sodobni umetnosti Parkett, ki ga je oblikovala v medij, v katerem so se lahko izražali tudi umetniki. Danes se spominja, da so s sodelavci tedaj umetnike spodbujali, naj se umetnosti lotijo na netradicionalen način, da naj "izkoristijo izkušnje konceptualnih umetnikov in te povežejo z željo po ustvarjanju nečesa, kar ustvarja novo čutnost in neposrednost". "In če se ozremo nazaj v delo, ki so ga v Parkettu objavljali različni umetniki, vidimo, da nam je uspelo nekaj neverjetnega." S kulturnim novinarstvom in kritiko je Curigerjeva povezana tudi kot urednica časopisa Tate etc, ki ga izdaja britanski muzej Tate.
Komunikativnost sodobne umetnosti
Teme 54. mednarodne likovne razstave v Benetkah Bice Kuriger še ni izbrala, je pa medijem sporočila: "Povabilo k sodelovanju na beneškem bienalu, na enem najpomembnejših in najbolj izjemnih pregledov sodobne umetnosti na svetu, v vlogi njegovega direktorja je velika čast in privilegij. Veselim se tega velikega izziva. Bienale je razstava, ki pritegne zelo široko občinstvo, od profesionalcev do tako imenovanih 'amaterjev' in ljubiteljev umetnosti. Zato je bienale tudi priložnost, ko lahko razmišljamo o komunikativnosti sodobne umetnosti, ki zahteva aktivnega gledalca - ki zarisuje sodobno podobo posameznika v širšem družbenem kontekstu."