Opazuje jih skozi prizmo osuplega, radovednega, čudečega se pogleda, ki v resne globine pronica skozi opne humorja. Za Collinsa je poezija način upočasnitve časa, je sredstvo, s katerim portretira človeško in nečloveško realnost v vseh njenih posamičnih pojavih, pri čemer si tudi najbolj vsakdanji, najbolj neopazni zaslužijo umetniško motrenje, izostritev v toku minevanja.

Collinsove pesmi v zbirki Dan, namenjen kitom na površju delujejo skorajda preprosto in jasno, kot da je vse podano na dlani. Pesnik zaupa v red, urejenost govorice, ki jo proizvaja, stremi k osmislitvi vzorcev, ki jih zaznava, upira se razdiralnosti, kaosu: "Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?"

V knjigi Dan, namenjen kitom torej ne bomo obtičali pred eksperimentalnim jezikom, neobičajno sintakso, pomensko zatemnjenostjo, hitrimi premenami pesniških registrov in podobja, poetični prijemi so rahli in subtilni. Collins pravzaprav stavi na lirično pripovednost, prefinjeno opisnost, na skoraj pogovorni, vedri ton pisanja. Fokus pesmi je pripet na individualen, konkreten dogodek, spomin ali dejanje iz pesnikovega življenja, na kak prizor, ki mu je bil priča, duhovito domislico … Osnova pisave so tako popolnoma vsakdanje reči in srečanja – z marsikom in marsičim –, ki pa se prelevijo v platformo za dodatne asociacije, pretresanje lastnega položaja, manjša in večja razodetja, drobne filozofije vseprisotne eksistence ter slavljenje ljubezni in sobivanja.

Collinsove stvaritve v tem okviru črpajo posebno draž in dodano vrednost iz skorajda kalejdoskopskega, večperspektivičnega tolmačenja enega ali več fenomenov. Snov skrbno motri iz več gledišč, pri čemer zmoti samoumevna umeščenost subjekta v svet, sprašuje se, kaj sploh vemo o naravi stvari, o drugih bitjih, normalnost postavlja na glavo. Življenje in njegovi deležniki dobijo različne obraze in izraze, ali pa so postavljeni v domiselne kontekste: podoba Irske na zemljevidu postane radoživ zajček, opice, ki lupijo banane, sprožijo revolucijo v pesnikovem razmišljanju, omedlevanje tennesseejskih koz postane precej bolj kompleksno, udeležba na masaži je hkrati polna zadreg in razsvetljenj, ljubezen se zdi vsak dan drugačna.

Prav tako Collinsova besedila v humornem tonu reflektirajo že ustvarjene umetnine, brišejo njihovo numinozno in resnobno držo, razkrivajo temeljno igrivost in zgodbenost za njimi. Marsikatera pesem zablesti v svoji anahronističnosti, v nenavadni neprisiljeni, spontani sopostavitvi motivov, subjektov iz različnih časovnic in kategorij. V eni pesmi se nanizajo Beatrix Potter, Cezanne in Zajček Dolgoušček, v drugi John Muir in Charlotte Brönte. Ne preostane drugega, kot da se vdamo coleridgevski "prostovoljni ukinitvi nejevere" in dopustimo, da bitnosti in situacije zažarijo v novi luči, v svoji unikatnosti. Ravno tu je ena izmed velikih vrlin poezije, namreč da v partikularnosti beleži različne odtenke, vidi raznotere potenciale, da v samem bivanju najde neštete čudeže in razgalja osupljiva naključja, ki razbijajo preprost tok obstoja. Ali kot pravi Billy Collins: "Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot".

Nič drugače ni v Dnevu, namenjenem kitom s pojmovanjem minevanja in smrti, ki se tukaj vztrajno pojavljata. Collins teh pojavov ne želi zapisati oteženi turobnosti, hkrati pa jima noče odreči resnosti, preizkuša različne izvirne in čuječe pristope k tema topikama. Svojo smrt si vizualizira s hudomušno lahkotnostjo, z vajo v ponižnosti in reduciranjem človeške objestnosti glede lastne mogočnosti, pokojne prijatelje pa priklicuje v spomin z občutljivo melanholijo, tankočutnim uprizarjanjem izginjanja. Ob tem dokazuje, da je v pesmih o smrti prostor tudi za življenje: zaradi bližine smrti je življenje tako dragoceno, intenzivno.

Dan, namenjen kitom morda ne izstopa iz avtorjevega opusa ali renovira njegove poetike, vendarle pa je Collinsu uspelo znova napisati "ljubezensko pismo" svetu. To je poezija, ki pripozna, da je vredno biti priča najbolj minornim dogodkom in prepoznati njihovo presežnost, da je vredno negovati vsako misel, ki se širi navzven, k drugim. Tu najdemo pesniški glas, ki se želi družiti z vsemi in z vsem ter se spontano spojiti z okoljem, ki nikoli ne zapada hromeči nostalgiji ali melanholiji, temveč radovedno opazuje, se odpira izkustvom.