Ta postane pričevalka lepote in se z verzi izroča vonju in barvam cvetja. Sonce ima v glavi same sončne misli, medtem ko so sence v soncu le sončni nesmisli, pravi pesnica. Abstrakcije se prevesijo v stihe, ki barve povežejo s tišino, sonce odmaknejo od žarkov in začaranost spremenijo v vprašanja brez odgovorov.

Minljivost in večnost sta se v verze naselili na nov način, izvirno in s presunljivo lepimi metaforami. Bina Štampe Žmavc se je domislila izrazov, kot so snežrože, cvetličnina, vsecvet in večerje, uporablja pomanjševalnice – cvetek, obrazek, srajčica, haljica, barčica in posteljica – ter pesmi olepšuje z otroško zvedavostjo. Pesniški jezik je bogat: avtorica uporablja raznovrstne metafore, od analogije do zamenjavanja specifičnega in splošnega, od pesniškega okrasa do primere in pesniških podob, ki jih je treba brati v kontekstu. Uporablja rime in tudi kak starinski izraz, vendar je njena poezija vseeno sodobna, živa in odmevna. Umetnica se včasih skrije pred zunanjo pojavnostjo, vendar se subjektivnost kaj kmalu razgrne v vsej pesniški silovitosti. Zazdi se ji, da je vrtnica zacvetela samo zanjo, tudi na vse drugo gleda s posebno nežnostjo, privzdignjenostjo in rahločutnostjo: "O vrtnici pesem ne poje. / V vrtnici pesem živi."

Popek gartrože postaja svet, toda poraja se slutnja, da tedaj, ko se pepel zagrne v molk, rastlina ugasne. Rože govorijo posebno zgodbo, prepredeno z vabljivimi barvami, oblikami in vztrajno rastjo. Kljubujejo vremenskim pojavom in pesnico privedejo do tihotnega čudenja. Videti je, kot da je narava tista, ki piše njene pesmi.

V Drobnih pesmih Bine Štampe Žmavc je tudi personificiranje. Pesnica med drugim pooseblja čas in ga čuti, kot da se nenehno igra in se skriva, z nevidno krpo briše sledi za sabo ter se kot živi pesek odkriva v novi barvi oči. Lirska subjektka sicer sije, v njej čas žari na srebrnih nitih večnosti, toda morda se bo iz temin njene noči vrnilo novo sonce. Preneseni pomen bi bilo mogoče razumeti tako, kot da je v naravnem razkošju in zazrtosti v vesolje vendarle treba naleteti tudi na človeka, spregovoriti z njim kako besedo in se mu zazreti v oči. In vendar sta žalost in samota zatajevani, le tu in tam zablisneta bolečina in želja po bližini.

Zadnja pesem v zbirki Drobne pesmi z naslovom Pesmica desetnica je neke vrste razgrnjena resnica poezije Bine Štampe Žmavc. Pesmica je desetnica in avtoričina zgodbica, sama je pesem romarica, nikjer lepo pozdravljena. Pesnica parafrazira ljudsko pesem Sirota Jerica in pravi:
Begavčica popotnica,
od praha prahca prašnata,
od prašne ceste velbana,
z očmi od sinjega neba.
Z lasmi od vetra vetrca,
v oblekci lana sinjega,
od kamnov cest ožuljena,
mi krvca vsa je strnjena.

Desetnica se napije lepote narave, a kljub temu je samotna in prepuščena sama sebi, tako rekoč sama sebi pručica. Nanjo lega tujstvo, vzglavnik, na katerega položi glavo, je kamnit, njena glava je zato udrta in slej ko prej bo prišla zadnja ura: "dokler mi trava travica / ne zrase, zrase iz srca."

Zmožnost posebnega videnja vsega, kar je zunaj nje, in tudi rahlo nakazana pot v pritajeno notranjost in hkrati globino doživljanja je velika, inovativna in dragocena umetniška moč. Bina Štampe Žmavc z njo trosi lepo zveneče verze in slika sinjino, nežnost in zamaknjenost. Njene pesmi nikakor niso drobne, temveč prav nasprotno, velikanske, slišne in zavezujoče, saj se dotaknejo tistega, kar je v človeku dobro in plemenito, vabijo v milino posebnih barv, skrivnostne tišine in sončne pripeke, ki vedno znova prinaša srečo in mir.

Estetsko dognano pesniško razkošje je v likovno govorico prepesnila Andreja Peklar. Delno realistično slikanje se preveša v simboliko, barvna paleta je pisana, toda pesem Otroci pod temno zvezdo, posvečeno otrokom holokavsta, je slikarka prenesla na temno podlago in verze o tragični usodi otrok odela v belino. Avtorica spremne besede Katja Klopčič Lavrenčič meni, da je žlahtnost tista, ki nas vedno znova vrača v naročje verzov Brine Štampe Žmavc. Prepričana je, da bodo njene pesmi nagovorile tako mlade kot odrasle bralke in bralce. Zagotovo jih je veliko, ki jih Bina Štampe Žmavc zmore odmakniti od razburkanih in negotovih časov in jih popeljati v čarobni svet poezije.