"Vsakega januarja v makedonskem mestu Štip krajevni duhovnik v reko vrže leseni križ, za katerim skače na stotine moških. Tistega, ki ga bo potegnil iz vode, bosta spremljala sreča in uspeh. Tokrat za križem spontano skoči tudi Petrunija in križ ji uspe zgrabiti pred drugimi. Moški so jezni, ker si je ženska drznila sodelovati v njihovem ritualu. Nastane popoln kaos, a Petrunija ne odneha," so v Slovenskem filmskem centru (SFC) povzeli zgodbo o Petruniji.

Zvrhana malha uglednih lovorik
Bog obstaja, ime ji je Petrunija (v makedonskem izvirniku: Gospod postoi, imeto i' e Petrunija) je makedonsko-slovensko-belgijsko-francosko-hrvaška koprodukcija. Film je med drugim leta 2019 na Berlinalu prejel nagrado ekumenske žirije in nagrado žirije zveze nemških kinematografov, na festivalu v Pulju nagrado za najboljšo režijo v kategoriji manjšinskih koprodukcij, glavno nagrado na festivalu All About Freedom v poljskem mestu Gdansk in na filmskem festivalu v bosanski Tuzli. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel tudi vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, pa tudi nagrado Art kino mreže Slovenije.

Sorodna novica Nagrada lux slovenski manjšinski koprodukciji Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Celovečerec je v letu 2019 prejel tudi nagrado lux, ki jo podeljuje Evropski parlament. Ob prejemu nagrade lux je režiserka Teona Strugar Mitevska dejala: "Moja dolžnost kot filmske ustvarjalke je, da na ta način podpiram relevantne teme. Kako izgraditi boljšo prihodnost, če je ne bomo sami? Potrebujemo svobodo govora. Oleg Sencov je v boju zanjo prebil pet let v zaporu. To se ne sme nikoli več ponoviti." Režiserka je scenarij za film napisala v sodelovanju z Elmo Tataragić.

Od otroške igralke do čislane filmarke
Teona Strugar Mitevska (Skopje, 1974) je na pot v svet filma stopila kot otroška igralka. Sprva se je šolala za slikarko in grafično oblikovalko, pozneje pa študirala film na newyorški Tisch School of Arts. Leta 2001 je posnela kratkometražni film Veta, ki je bil deležen posebne omembe žirije na Berlinalu, tri leta pozneje pa je v tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu premiero doživel njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec).

Sledili so filmi Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), nagrajen s posebno nagrado žirije v Sarajevu, nato Ženska, ki si je otrla solze (The Woman Who Brushed Off Her Tears), premierno prikazana leta 2012 na festivalu v Berlinu, in Dan brez imena (Koga denot nemaše ime, 2017), prav tako premierno predvajan v nemški prestolnici. Z bratom Vukom in sestro Labino je ustanovila produkcijsko hišo Sestri in brat Mitevski.

Slovenski koproducent filma je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo, kostumografijo podpisuje Monika Lorber.