Hotel Lambert, ki stoji na otoku Saint-Louis na Seni, je od predhodnega lastnika in zdaj že pokojnega bančnega mogotca Guya de Rotschilda lani odkupil katarski emir. Njegovi načrti o modernizaciji hotela z izjemno zgodovino so povzročili vzpostavitev prave fronte nasprotnikov postavljanja dvigal, gradnje podzemnih garaž in uvajanja podobnih 'novotarij', ki so se ji med drugim pridružile eminentne osebe francoske popularne kulture, kot so komik Guy Bedos, pevec Georges Moustaki in filmska zvezda Michele Morgan. Legendarna 89-letna diva francoskega filma, ki je v imela hotelu Lambert kar dvajset let najet apartma, je po poročanju Guardiana nove lastnike obtožila snobovstva, možnost prenove hotela pa komentirala: "Graditi bi morali zunaj Pariza, kjer bi imeli na voljo ves prostor, ki ga potrebujejo. Ampak to bi bilo verjetno manj 'šik', manj elegantno. Otok Saint-Louis je izjemen; hotel Lambert pa je kot sladkorni obliv na torti."

Katarske mahinacije v Franciji
Peticijo proti modernizaciji hotela je že podpisalo okoli 8.000 Parižanov, odvetniki združenja Zgodovinski Pariz pa trdijo, da bi bilo izvedbo načrtov potrebno preprečiti, saj je to v nacionalnem interesu. Že sam nakup hotela je razburil borce za zaščito francoske kulturne dediščine, ki v tesnem sodelovanju predsednika Sarkozyja s katarskimi velikaši ne vidijo nič dobrega. Komentatorji tako opozarjajo, da ima Katar po letu 2007, ko je Sarkozy v Elizejski palači kot povsem prvega vodjo katere od arabskih držav sprejel katarskega šejka Hamada bin Kalifa al-Tanija, v Franciji izredne in prav nenavadno dobre možnosti za uresničevanje svojih poslovnih želja.

Zgodovina hotela Lambert, med letoma 1640 in 1644 zgrajenega po načrtih klasicista Louisa Le Vauja, enega od arhitektov Ludvika XIV., je zares izjemna. V njem so med drugim živeli in ustvarjali pisateljica George Sand, Voltaire s svojo ljubico, Hector Berlioz, Eugene Delacroix, Honore de Balzac, Franz Liszt, Adam Mickiewicz in skladatelj Frederic Chopin. Omemba zadnjih dveh je odlično izhodišče za kratek ekskurz v najbolj nenavadno zgodbo, povezano s hotelom Lambert. Tako kot Chopin je tudi ta poljskega izvora.

Poljska enklava na reki Seni
Hotel je namreč v tridesetih letih 19. stoletja postal 'trdnjava' poljskih upornikov, liberalnih aristokratov, ki so po neuspeli novembrski vstaji (začela se je 29. novembra 1830) morali pobegniti z dela poljskega ozemlja, ki ga je upravljala vedno bolj avtokratske Rusije. Zaledje vstaje so bile pravzaprav napoleonske vojne, med katerimi se je razvnel poljski patriotizem in se oblikovalo zavedanje o nujnosti boja za neodvisnost Poljske. Po Napoleonovem porazu pa so Rusi nad Poljaki trdo vladali in leta 1830 je več poljskih in latvijskih mladih oficirjev, sicer šolanih na ruski imperialni vojaški akademiji, pod vodstvom Piotra Wysockega izvedlo vstajo. Sledila je poljsko-ruska vojna, v kateri so Poljaki zaman upali na francosko pomoč, zaradi trmoglavosti vodstva vstaje, ki ni hotelo odpraviti tlačanstva, pa vstaje niso podprli tudi kmetje. Vse to je vodilo do poljskega poraza, ena izmed njegovih posledic pa je bila emigracija okoli 6.000 zarotnikov.

Ena izmed njihovih enklav je postal pariški hotel Lambert, v katerem so v naslednjem desetletju nastajali novi načrti za modernizacijo Poljske in za njeno osvoboditev. Med krimsko vojno - zanjo večkrat pravijo, da je bila prva moderna vojna, saj so tehnične izboljšave orožja, uporabljenega v njenih spopadih, napovedovale razvoj orožja za množično uničevanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje - je 'sekcija' hotela Lambert med drugim organizirala poljsko legijo v Turčiji, ki naj bi pomagala v koaliciji evropskih sil, združenih proti ruskemu imperiju. Omeniti velja tudi, da so Poljaki v hotelu Lambert ustanavljali in podpirali različne ustanove za podporo poljske kulture; med drugim so v Franciji ustanovili poljsko knjižnico, šolo in zgodovinsko-literarno družbo.

Zgledni primer dekorativnega slikarstva 17. stoletja
Po besedah, namenjenih hotelu Lambert kot političnem salonu, se vrnimo ke Le Vauju oziroma k hotelu Lambert kot arhitekturnemu spomeniku. Stavbo, ki so jo gradili po naročilu finančnikov, bratov Lambert, so opremljali in krasili eden izmed ustanoviteljev francoske slikarske akademije Eustache Le Sueur ter dva izmed najuglednejših umetnikov 17. stoletja Charles Le Brun in njegov učitelj Francois Perrier. Njihovo delo je veljalo za enega vrhuncev dekorativnega slikarstva 17. stoletja, v ikonografsko izjemnem programu pa še posebej izstopa Le Brunova Herkulova galerija, ki se je ohranila do danes.