"Z dvojezičnostjo obvladamo neprimerno več sveta, vendar smo prisiljeni s svetlobno hitrostjo preklapljati iz jezika v jezik in takrat se zmeraj ovemo tudi razlik poimenovanih stvari in seveda tega, da ima vsak jezik svojo gostoto, resnico in da na sebi lastni način osvetljuje svet," je Novak razmišljal o dvojezičnosti, ki je zaznamovala njegovo ustvarjanje. Pisati je namreč začel v srbščini, zaradi bolečine ob prihodu v Slovenijo, v občutljivih najstniških letih pa je začel pisati poezijo v slovenščini.

Boris A. Novak, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec, predavatelj, literarni teoretik in urednik, se je rodil leta 1953 v Beogradu. Po končani Šubičevi gimnaziji je študiral primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer danes predava. Zgodbe svojih prednikov in svojo zgodbo je upesnil v epu z naslovom Vrata nepovrata. V 40.000 verzih, v treh knjigah, prepletajoč intimno in javno, je ustvaril enega najdaljših epov v svetovni književnosti, ki je hkrati pričevanje o viharnem 20. stoletju. Za ep je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V studiu oddaje NaGlas! pa je spregovoril o svojih prvih spominih na Beograd, prvih zapiskih v srbščini ter prehodu v slovenščino.

Rojeni ste v Beogradu. Kako je Beograd vplival na vas?
Rojen sem v Beogradu, v "železniški" bolnišnici, v neposredni bližini mojega poznejšega naslova, na Mladena Stojanovića 4; pred tem sem živel v Ulici Prote Mateje, nad Slavijo. Na to ulico me vežejo tudi prvi spomini, spomini na sonce, ki se je prebijalo skozi krošnje dreves na dvorišče. Živeli smo v četrtem nadstropju. Eden mojih prvih spominov je, ko sem padel materi iz rok in se skotalil vse do pritličja. Ona pa se je, reva, prepadla. Drugi spomin, ki sem ga desetletja pozneje vključil v Vrata nepovrata, je naslednji: nekoč mi je igrača padla z balkona na ulico, po kateri je v tem trenutku hodil neki potepuh, ki je pobral mojo igračo. Oče ga je poskušal prepričati, naj otroku vendar vrne igračo, a mu je potepuh odvrnil: 'Vse, kar leži na tleh, to je moje.' To je eden prvih stavkov, ki sem si ga v življenju zapomnil.

Začetki vašega pisanja so povezani s srbščino. Kako se je začelo?
Starša sta bila Slovenca, doma smo govorili slovensko. Imeli smo veliko slovenskih knjig in knjig v drugih jezikih, še vedno hranim police iz čudovito izrezljanega češnjevega lesa. Hodil sem v srbsko šolo, OŠ 22. decembar, najprej na Krupanjskoj ulici, potem v Ulici Mirka Tomića, ki se zdaj imenuje Vojvode Putnika. Imam zelo lepe spomine nanje, na prijateljstva, igre, na moje prve ljubezni …

Šele s poezijo ste spregovorili v slovenščini. Kakšen je bil prehod po vrnitvi v Ljubljano? S kakšnimi izzivi ste se spopadali pri obvladovanju materinščine?
V prve zvezke sem pisal zgodbe v srbščini in ob vrnitvi družine v Slovenijo, kar je bila zame preselitev iz mojega doma - mojega "zavičaja", če naj uporabim srbsko besedo – v Slovenijo, ki sem jo sicer imel rad, ampak kot deželo počitnic - ta prehod je bil zame kar se da boleč, pri občutljivi starosti 14 let. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj sem čez čas začutil potrebo po pesniškem izrazu – ker me je nenadoma razsvetlila čudna ideja, da bi me poezija osvobodila vseh nakopičenih čustvenih težav. V trenutku, ko sem pomislil, da bi bila poezija rešitev, je to zame avtomatično pomenilo odločitev za slovenščino - tako kot je bila srbščina jezik mojih zgodnjih zgodb, ki sem jih pisal.
Je lepo biti dvojezičen?
Dvojezičnost je bogastvo. Pomeni obvladati dva svetova, obenem pa pomeni neko svojevrstno bolečino. Z dvojezičnostjo obvladamo neprimerno več sveta, vendar smo prisiljeni s svetlobno hitrostjo preklapljati iz jezika v jezik in takrat se zmeraj ovemo tudi razlik poimenovanih stvari in tega, da ima vsak jezik svojo gostoto, resnico in da na sebi lasten način osvetljuje svet.