Tako pravi tenorist Branko Robinšak, ki letos praznuje 40 let opernega ustvarjanja. "Skozi leta zoriš, ko delaš, se učiš."

Prvak SNG-ja Opera in balet Ljubljana je študiral solopetje v razredu Eve Novšak Houška na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Prste pri tem je imela Nada Žgur, s katero sta pela v ansamblu Pepel in kri. Njegov glas jo je pritegnil, beseda je dala besedo in Eva Novšak Houška je nadzorovala njegove priprave na sprejemni izpit za akademijo. Kot je povedal v enem od intervjujev, je leto dni k njej hodil na brezplačne vaje petja. Po diplomi se je izpopolnjeval na Mozarteumu v Salzburgu pri profesorici Seni Jurinac, italijanski in francoski repertoar pa je študiral pri italijanskem tenoristu Francu Corelliju.

V ljubljanski Operi SNG je leta 1983 še kot študent debitiral kot Tamino v Mozartovi Čarobni piščali, za vlogo pa je prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Štiri leta kasneje je gostoval v salzburškem Deželnem gledališču, kar je bil njegov prvi mednarodni angažma. Leta 1991 se je na Dunaju udeležil seminarja, ki ga je vodil sloviti italijanski tenorist Franco Corelli s svojo soprogo Loretto, kar je pomenilo pomemben obrat tako v tehničnem kot tudi v repertoarnem pogledu.

V naslednjih 15 letih je gostoval na odrih vseh pomembnejših evropskih opernih gledališč (v Frankfurtu, Münchnu, Leipzigu, na Dunaju, v Innsbrucku, Gradcu, Gdansku, Zagrebu, Bernu, Trstu, San Sebastianu, Bilbau, Madridu …), nastopal pa je tudi na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih (Salzburški poletni festival, Mozartovi slavnostni tedni, Dunajsko poletje, Dubrovniški poletni festival, Splitsko poletje, Bratislavski festival).

Leta 2000 se je vrnil v Slovenijo in drugič postal redni član in prvak SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je v zadnjih 23 letih nastopil v vseh večjih in nosilnih tenorskih vlogah, leta 2011 je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Več v pogovoru.

Pred vami je premiera Trubadurja, še enega v vrsti Verdijevih del, ki ste jih že velikokrat interpretirali. Kako drugače ste v različnih življenjskih obdobjih dojemali isto vlogo?
Prvič smo jo v ljubljanski operi, predtem sem jo pel že v Švici, na oder postavili leta 2001. Takrat sem bil 20 let mlajši, kot sem danes. Gotovo je bil način razmišljanja v tistem času, glede na to, kako smo živeli, drugačen, kot je danes. Danes so razmere take, da je Verdijev Trubadur zanimiv sam po sebi, ker se nam lahko zgodi vojna, lahko se zgodi marsikaj, česar pred 20 leti nismo pričakovali. V letih zoriš, ko delaš, se učiš, in jasno je, da je ista vloga po toliko letih na svetlo dana z nekimi drugimi parametri in idejami.

Ko ste se dotaknili vojne v Ukrajini. Kako gledate na to, da so ruska dela in ruski umetniki umaknjeni z odrov?
Darko Brlek je takrat dobro rekel: Glasba gradi mostove, politika jih razdira. To je eno osnovno pravilo, ki drži. Kar se je zgodilo skupini Laibach v Kijevu, je v nasprotju z mojimi prepričanji o umetnosti. Ukrajinci in Rusi so v vojni, so sovražni drug do drugega, verjetno je bilo v 2. svetovni vojni in drugih vojnah v našem zahodnem okolju enako. Seveda se s tem ne strinjam, to je slabo. Vedno na koncu prideš do vprašanja, ali je bila vojna res potrebna, a se niste mogli drugače dogovoriti, da ne bi ljudje umirali in trpeli v mukah. Ko gledam prizore iz vojne, je to grozno, na obeh straneh. To močno vpliva tudi na umetnost. Ana Netrebko se ne pojavlja v takih eminentnih predstavah, kar je škoda, ker je odličen sopran.

Za vami je bogata kariera. Pred vami pa je še nekaj smelih načrtov.
Naslednja produkcija, ki se začne 13 dni po zadnji predstavi Trubadurja, bo Mahler, pa tudi naslednje leto me čakata še dve vlogi, to sem še obljubil, potem bom pa videl. To so same težke vloge in moje vodilo je, da je to treba oddelati vrhunsko, sicer nima smisla. Tako da je to kar velik zalogaj.

Mahlerjev balet postavlja na oder Renato Zanella, ki je bil tudi umetniški vodja baleta v Dunajski državni operi. Mahlerja tu malo igramo in seveda sem privolil. Z Nuško Drašček bova pela šest pesmi, ki veljajo za 9. Mahlerjevo simfonijo. Zelo težek in naporen študij. Seveda se pa vsakega študija lotim z istim pristopom.

Mislim, da bo 40 let, kolikor so me gledali, kar dovolj. Tu so leta, tega ne morem zanikati, ker je tako delo zelo naporno.

V tako dolgi karieri ste verjetno doživeli tudi, da kak dan niste bili čisto 100-odstotni, bodisi fizično bodisi psihično. Kako ste odreagirali na take situacije, so izkušnje tiste, ki povlečejo čez krizo? Včasih je bil pa verjetno oder tudi rešitev, če ima recimo človek v zasebnem življenju kakšno težavo, in ko stopi na oder, odmisli vse drugo.
In eno in drugo, si profesionalec. S tehniko se lahko rešuješ do neke mere, naprej pa ne. Meni se je zgodilo enkrat, da sem predstavo na polovici odpovedal, ker sem videl, da ne bo šlo naprej. Šlo je za produkcijo Carmen. Imel sem vnet sapnik in prvi hip se mi je zdelo, da bom zmogel, po dveh dejanjih pa sem videl, da ne bo šlo. Obljubil sem, da bom to predstavo nadomestil in so gledalci prišli naslednjič.

Gotovo je to en drug svet, v katerega se pogrezneš, in to pomaga za dušo, velikokrat je to dobro, se rešiš tegob, ki jih imaš zunaj odra.

Živimo v času, ki ga močno zaznamuje tehnološki napredek, človek je vsak dan izpostavljen res izjemno velikemu številu dražljajev. Gledališče in opera veljata za tradicionalno umetnost, če se lahko tako izrazim. Kako pritegniti mlade, da bodo prišli gledat in poslušat opero? Kako gledate na vlogo in pomen opere? Nekoč je obisk opere pomenil svečan dogodek.
Tu smo glede tega malo popustili. Opera je na sredi med enim in drugim ekstremom, vse umetnosti, ki jih imamo v Ljubljani, bi morale biti veliko bolj izkoriščene in veliko bolj financirane oz. vzdrževane. Premalo se da pri nas za kulturo. Obisk opere je svečan dogodek, a se ni treba posebno lepo obleči, vendarle pa je to en odraz spoštovanja. Tudi zunaj je tako, da so bolj liberalna pravila glede oblačenja. Seveda pa so določene izjeme pri določenih predstavah. Recimo v Dunajski državni operi, kjer res veliko dajo na tradicijo in jo gojijo, se držijo pravil oblačenja, pogosto vidite frak. A dejansko ni treba posnemati tega, pomembneje je, da posnemamo odnos do opere: imajo res neverjeten prirojen odnos. Naša politika, ne ena ne druga, za to nima zanimanja. Premalo je politikov, ki bi jih videli na opernih predstavah, ki bi morali imeti do tega odnos. Da zmanjkuje denarja za najosnovnejše stvari, kar res ni treba. Opera ima proračun 12 milijonov evrov letno, to je minimalen znesek. Za primerjavo: Dunajska državna opera ima proračun 250 milijonov evrov. Če bi dodali 2, 3 milijone, bi nam bilo veliko lažje, imeli bi veliko boljše razmere za delo, lažje bi povabili gostujoče umetnike. Leto in pol sem bil tudi umetniški direktor Opere, poznam ljudi po vseh opernih hišah po svetu. Ampak ko poveš, kakšen je honorar, povedo, da pač živijo od tega, da lahko pridejo enkrat, ker mi delajo uslugo, to pa je tudi vse. Honorarji so res mizerni. In smo spet tam, kjer smo bili pred 40 leti.

Tu so institucije, kot sta Cankarjev dom in Festival Ljubljana, ki imajo različne pokrovitelje in lahko držijo neko raven. Toda pri Operi in Drami se ne bi smelo dogajati, da sta tako finančno podhranjeni. To je zame kulturna sramota. Ne more se zgoditi, da sredi Ljubljane teče voda po hodnikih Drame.

Po drugi strani pa imamo ravno, v največji meri zaradi Festivala Ljubljana, priložnost, da lahko v Ljubljani prisluhnemo največjim opernim imenom, pa to jemljemo kar kot samoumevno.
Absolutno je to res velik napredek. Tu ima Darko Brlek velike zasluge, da prihajajo sem. Covidna kriza je to zamajala, ampak sčasoma bo spet bolje.

Če se kdaj ozrete nazaj v svojo kariero, se vam zdi, da vam je bila usojena taka pot? Od tega, da vas je med petjem v zboru v Mariboru slišala sopevka Nada Žgur in vam odprla vrata do profesorice Eve Novšak Houška, da ste potem sodelovali z zakoncema Corelli in se po dolgih letih v tujini vrnili na povabilo Boruta Smrekarja.
To je usoda, toliko naključij, da lahko mirno rečemo, da je to usoda. Če delaš na karieri, je seveda tako, da srečaš tega in onega in se ti odpirajo različna vrata. Lahko rečeš, da je to usoda, pa tudi, da je posledica trdega dela. Te priložnosti sem pa potem dobro izkoristil.

Je za umetnika nujno, potrebno, zdravo, da odide v tujino? Vi ste v tujini preživeli več kot 15 let.
Ja, ampak takrat so bili drugačni časi. Mladi danes živijo v času, ki je nasičen z vsem. Kje bodo ti delali takšne kariere?! Nemogoče. Iz tega razloga tudi ne učim na akademiji, ker mladim ne morem soliti pameti, da bodo živeli od tega. Konkurenca je preprosto prevelika. Mogoče te čaka nekaj let kariere, to je pa to, na žalost. To ni prav, ampak tako je.

Začelo se je s padcem berlinskega zidu, takrat se je z vzhoda usul cunami ustvarjalcev, pevcev, dirigentov, režiserjev, ki so v enem let preplavili Zahod. Takoj se je poznalo. Sam sem se potem leta 2000, ko me je Smrekar povabil, odločil za vrnitev domov. Razmišljal sem zelo sistematično: leta ti pridejo do živega, želiš imeti neki mir in varnost. Do leta 2000 sem namreč živel iz rok v usta, imel sem pogodbe po dve leti, nekaj časa samo angažmaje, potem spet pogodbo. To je velik stres, ker če nisi dober, se ne moreš razvijati. Pa tudi kasneje sem še vedno hodil v tujino.

Ko ste se vrnili iz tujine, ste se vrnili kot vrhunski umetnik.
Kar nekaj nas je bilo, za katere je Smrekar želel, da se vrnemo v domovino, med njimi Vlatka Oršanić, Anica Pusar ... Imel je vizijo, da bo naredil opero iz pevcev, ki smo hodili po tujini, in da bo delala dobre predstave. To se je tudi zgodilo, spomnimo se Fausta, Aide, Renskih nimf ... To so bile predstave, za katere so v Cankarjevem domu prodali po 10.000 kart. Za Renske nimfe smo prodali kar 27.000 kart, kar je za današnje razmere nepredstavljivo. To je bil res tak bum, za katerega sta bila v prvi vrsti zaslužna Smrekar in Rotovnik.

Danes imajo vodilni drugačne ideje, kar se meni ne zdi prav, ker so poslopje Opere res dodelali, dogradili v tem obsegu, za velike produkcije je bilo pa rečeno, da bomo igrali v Cankarjevem domu. To se pa ni zgodilo. Trubadur bi recimo moral biti uprizorjen na odru Cankarjevega doma.

Izpuščamo tudi recimo, da moja generacija nima dobrih posnetkov, da nismo mogli snemati ne z radiem ne z opero, ker tam drži roko nad izplačilom sindikat, ki želi imeti za glasbenike plačilo za mehanske pravice, tega denarja pa ni, kar tudi seveda ni prav!

Tudi vaša žena je glasbenica, 37 let je bila flavtistka v orkestru RTV Slovenija. Kako ste usklajevali družinsko življenje, ne nazadnje sta bila oba zdoma veliko večerov?
Nekako je šlo, na začetku je bil živ še moj oče, ki je rad prišel pazit otroka. Potem je pomagala babica, ki se je po prodaji hiše v Mariboru preselila v Ljubljano, pa je bilo lažje. Nekako se je dalo.

Z vami na odru je pred nekaj leti nastopal tudi vaš vnuk. Kako mu je bilo všeč, bo šel po vaših stopinjah?
Ne, ne, on je športnik in matematik. Še danes pa se spomni režije. Najprej so bile težave, da bi ga angažirali, ker je takrat tudi hčerka pela v zboru, pa je takratni direktor dejal, da že ne bo gledal teh Robinšakov na odru (smeh). To je ta naša ozkoglednost. Meni je bilo recimo res zelo lepo, ko je pokojni Ferdinand Radovan pel s hčerko Norino v Rigoletu, sam sem pel Vojvodo. To se res zgodi redko.

Kako ste našli ravnotežje med napornimi vlogami? Šport, mir, kaj vas je napolnjevalo?
Ko sem imel čas, sem kolesaril. Zdaj bom spet začel igrati tenis, smučati pa ne morem, je premrzlo zame. Zato pravim, da bi bilo fino, če bi bil v tretjem življenjskem obdobju zdrav, da bi lahko malo nadoknadil za nazaj. Narava, morje, gore, to je meni zelo blizu. Samo, da gledam, ne potrebujem drugega.

Kako ste pa skrbeli za glas? Ste imeli kakšna posebna pravila, ki so veljala, mogoče so jih uvedle različne operne hiše?
Nič posebnega. Enih stvari sam ne smem pred predstavo, ker imam potem težave s kislino. Pred predstavo je režim prehranjevanja recimo drugačen kot sicer. Paziti moram na prehrano zaradi refluksa in kisline. To je ta disciplina. Ni samo, da odpoješ predstavo, potem pa živiš normalno. Ne, ne živiš. Sva se prej pošalila s kolegom, da greva na pivo. Ne, zame pivo pač odpade, ker imam zvečer generalko.

Boemskost, ki jo pripisujemo umetnikom, gre torej tesno z roko v roki z disciplino.
Te boemskosti je v bistvu zelo malo. Pa številna letala recimo. Eno leto se spomnim, sem imel 200 hotelskih noči, samo divjal sem sem ter tja. Gospe iz bifejev na letališču v Frankfurtu so me že poznale na koncu. A mlad človek vse zdrži.

Če ste imeli tak nor tempo, se je kdaj zgodilo, da ste zamujali na kakšno predstavo? Znani ste po tem, da radi pridete uro pred začetkom vsega, da se umirite in imate svojo rutino.
Res je nora anekdota. Enkrat sva z mojim Hansom Grafom (op. avstrijski dirigent), ki mi je izjemno pomagal pri prodoru v tujino, imela v frankfurtski operi uprizoritev, ki je bila zelo dolga. Čakala sva na izplačilo honorarja, takrat je bilo to še na roko, in se je vse zavleklo pozno v noč. Končala sva ob pol dveh, ob šestih naju je pa že čakal let za Salzburg, kjer sva imela naslednji dan vajo. Duh boemskosti je udaril ven in odločila sva se, da nima smisla, da greva spat, ampak raje po barih. Ob približno pol petih sva šla na letališče, vsa zaspana. Graf si je zaželel en poseben konjak, ki je bil pakiran v taki visoki leseni škatli. Potem je pa na letalo vzel kovček in frak, škatlo je pa pustil v čakalnici. Sedela sva že na letalu, pripravljena, da zadremava, ko se naenkrat zdrami in zavpije Moj konjak! Vstal je in šel h kapitanu, se predstavil in začel jamrati, da bi on vsekakor šel domov s konjakom. Kapitan, ki je seveda vedel, kdo je, je ustavil letalo, poleg letala je čez nekaj minut zapeljalo eno vozilo, potem je kapitan skozi okence spustil vrv, na katero so zavezali konjak in ga je potegnil na krov. Graf je potem sedel s tem konjakom in ga objemal vso pot. Res neverjetna zgodba!

V svoji karieri ste imeli priložnost peti s številnimi pevci. Kako pomembna je kemija med vami?
V glavnem nisem imel nobenih težav. Kot kaže, sem taka osebnost, da sem se vedno z vsemi razumel. Pol Štajerc, pol Primorec, pa je šlo.

Prebrala sem, da je obisk dunajske opere in poslušanje Wagnerja v njej prav posebno doživetje. Načrtujete že naslednji izlet na sever?
Zdaj bova z Moniko Bohinec odpela Trubadurja in potem se bova dogovorila, kdaj bo spet ogled Tristana in Izolde. Wagnerjeva glasba v dunajski operi je res nekaj posebnega, ta zvok, namreč delo je napisal prav za ta prostor, tudi glasbeniki imajo posebni sedežni red. To je res fenomenalno. Opera traja pet ur, a meni mine kot v hipu. Kar zadene me. Tristan in Izolda je zame najlepša Wagnerjeva opera.