"Ne bolšči tako romantično!" To je bil eden izmed napisov na plakatih, ki so jih obesili po stenah avditorija ob krstni uprizoritvi Bobnov v noči leta 1922. Morda je to napis, ki bi si ga že med vajo morali na oder nalepiti ustvarjalci predstave v Mestnem gledališču ljubljanskem oziroma bi ga moral s seboj nositi režiser Matjaž Pograjc. Predstava o 'beganju' Anne Balicke (Jana Zupančič) med (mrtvim?) ljubimcem (Jure Henigman), ki se je po štirih letih vrnil iz vojne, in nastopaškim z briljantino naoljenim in z lakastimi čevlji opremljenim novim osvajalcem (Gašper Tič), bi namreč morala biti zlasti v družinsko tragikomedijo zavita kritika družbe in zagovor levičarskih stremljenj, ne pa burka v maniri avantgardnega kabareta.
Če prva tri dejanja še lahko verjamemo, da Matjaž Pograjc sledi konturam Brechtovega koncepta epskega gledališča, ki ga je Brecht v času pisanja Bobnov v noči zares šele začel razvijati, pa predstava v zadnji dveh dejanjih, kjer je črtanega (pre)mnogo dialoga, 'podivja'. Noč živih mrtvecev in 'končni ples' v revolucionarni časopisni četrti kljub Brechtovi težnji norčevanja iz sentimentalne ljubezni kot ene od iluzij izprijene malomeščanske družbe izgubi vsako resnost, vsako težo in zazdi se, kot da se Pograjc še ni izkopal iz vzdušja Peklenske pomaranče in iz v svojih predstavah stalno prisotnega koreografiranja teles tudi tam, kjer to ni nujno potrebno.
Igralci, ki ne dojemajo svojega položaja
A obrnimo se zdaj k igralcem. Da bi lažje ugotovili, kaj z njimi ni bilo najbolj prav, naj najprej zapišem dve misli Bertolta Brechta. "To nedojemanje lastnega položaja, ki vlada med glasbeniki, pisatelji in kritiki, ima neverjetne posledice, ki so veliko premalo upoštevane. Kajti v prepričanju, da si lastijo aparat, ki si v resnici lasti njih, zagovarjajo aparat, nad katerim nimajo več nobenega nadzora in ki ni več, kakor menijo, sredstvo v službi ustvarjalcem, temveč je postal sredstvo proti ustvarjalcem." In še: "V epskem gledališču vzgoja igralca pomeni, da ga naučimo igrati na način, odvisen od spoznanja; njegovo spoznanje pa po drugi strani določa njegovo celotno igro, in sicer ne le vsebinsko, temveč tudi glede tempa, pavz in poudarkov."
Zdi se, da svojega 'pravilnega položaja' - to je pravilnega položaja po Brechtu - Pograjčevi igralci niso dojeli. Svetli izjemi sta Levi (Lotos Vincenc Šparovec) in Desni (Gregor Gruden), ki sta na odru videti kot edina igralca z revolucionarnim žarom v očeh, v besedah in v vseh udih, nekako želimo pa si verjeti tudi več kot povprečno dobri Tjaši Železnik (Srednja) kot povezovalki dogajanja. Kot hudo nasprotje temu trisu likov je precej nemogoč izginuli in spet prispeli Anin fant Andreas Kragler, Jure Henigman v resničnem življenju. Morda pa je - protislovno - celo odličen, saj ob njegovi medlosti zlahka 'razumemo', zakaj je nemška vojska izgubila vojno, zakaj je revolucija spartakovcev morala spodleteti in zakaj besede 'poštirkanega' novega pretendenta na Anino srce (predvsem pa na premoženje, nagrabljeno z vojno trgovino) niso le posmehljiva fraza tistega, ki ima lakaste čevlje. Ko zares duhoviti Gašper Tič oz. Friedrich Murk novincu zabrusi v obraz, da nima tukaj kaj početi, ko je vendar mrtev, da smrdi, da so njegovi čevlji nemogoči in da slabo skrbi za higieno, bi si to morda želeli razumeti tudi kot trde besede, vržene v obraz Henigmana, čigar prisotnost na odru se zdi skoraj odsotnost in skoraj neokusna (nehigienična) za revolucionarno gledališče.
Od revolucije prek revizionizma do popolne kooperacije s kapitalom
Seveda bi lahko relativizirali obtožbo nebrechtovskega značaja Pograjčevih Bobnov v noči s sklicem na dejansko stanje v družbi. Kako bi namreč lahko pričakovali pravo brechtovsko revolucijo, "gledališče, ki postavlja pod vprašaj gledališče kot zabavo; ki zamaje družbeno veljavo gledališča, ko mu odreka njegovo funkcijo v kapitalistični ureditvi; ki ogroža kritiko in njene privilegije", v času, ko se s članstvom v socialistični internacionali, na primer, pohvali celo slovenska Socialna demokracija. Če so se v Brechtovem času zgražali nad odpovedjo levičarjev revoluciji, ki je sledila predvsem revizionistični težnji Eduarda Bernsteina, se danes lahko zgražamo nad odpovedjo tudi revizionizmu in nad poudarjeno željo kooperacije 'socialistov' s kapitalom.
Takšna se zdi tudi predstava Bobni v noči. Je kooperativna, saj v prvih treh dejanjih nudi nekaj tistim, ki še vedno želijo živeti v možnosti revolucije, potem pa nekaj nudi tudi tistim, željnim le groteskne zabave. A resnica je, da prav zato končni rezime ne prvi ne drugi skupini ne ponudi kaj dosti. No, spomin na Lotosa Vincenca Šparovca mi vedno znova zamegli pogled in mi vcepi vtis, da je predstava vendar vredna ogleda. Morda celo dvakrat.