Ne dogaja se več v bližnji, antiutopični ali distopični prihodnosti, nekje med Rusijo in Ameriko. Je kar tukaj, pred nami in z nami, v gledališki dvorani, kjer ni več mogoče ločiti odra od avditorija. Kjer smo vsi izpostavljeni nasilju in negotovosti Slovenije ali katere koli druge dežele v 'poblagovljenem' in na žalost tudi 'pobebavljenem' svetu. In prav to je ključno za Pograjčevo razumevanje in ugledališčenje Burgessove Peklenske pomaranče. Premiero so pripravili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Iskanje skupinske odrešitve v gledališču
Lepota umetnosti se preobrazi v bolečino in strah igralcev na odru, za katere ne vemo več, ali igrajo ali enostavno kar so, kar predstavljajo: splet norosti in bolečine, erosa in tanatosa, mladostne igrivosti, ki se v vsakem trenutku lahko prevesi v nasilje. In pa strah in nenavaden užitek gledalcev kot nemih prič novodobnega nasilja. Potegnjeni smo v vratolomni vrtinec gledališča v najbolj temeljnem smislu rituala, ki kot iskanje skupinske odrešitve nastaja med igralci in gledalci. S pomočjo Burgessa in s pomočjo nas samih, ki se, ne da bi si to želeli, prepoznamo v nasilju, užitkih in negotovosti tistih na odru.

Roman A Clockwork Orange Anthonyja Burgessa je izšel leta 1962, devet let pozneje je Stanley Kubrick posnel filmsko različico romana, leta 1974 pa smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu kot Peklensko pomarančo. Pravzaprav izvirni naslov aludira na mehansko odzivajočega se človeka (nekakšen mehanični človek), ki se je sposoben odzivati le z dobrim ali le z zlim.

Drama Peklenska pomaranča, ki jo je prav tako podpisal Anthony Burgess in je osnova za Pograjčevo predstavo, je izšla več kot dve desetletji pozneje, leta 1987, kot igra z glasbo, ki je doživela še nekaj odmevnih premiernih predstavitev, enkrat tudi z glasbo skupine U2.

Alexa spremenijo v avtomat
Roman in drama utelešata zgodbo o 15-letnem Alexu in njegovi mladostniški bandi, ki se na svet okoli sebe odziva s skrajnim nasiljem. Zato ga represivni aparat (država, policija), kateremu so lastna podobno nasilna sredstva kot poulični skupini prestopnikov – le z drugačnimi cilji, podvrže "zdravljenju", po katerem mu – zaradi vbrizganih kemičnih substanc – vse podobe zla, pa tudi klasična glasba, ki jo je nekoč tako zelo ljubil, vzbujajo hud telesen odpor.

To pomeni, da se človek ne more več sam odločati za dobro ali za zlo, kar ga bistveno konstituira kot človeško bitje, ali kot pravi pisatelj Peklenske pomaranče, ki se pojavi tudi kot junak v romanu in skupaj z ženo postane žrtev Alexove bande: "Spremenili so te v nekaj drugega, ne v dobro človeško bitje … Saj ti niso pustili nobene možnosti, da bi se lahko sam za kaj odločil. Obsojen si samo na dejanja, ki ti jih vsilijo okoliščine, saj si kot majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj! In zdaj razumem tudi druge stvari, ne le nasilja. Tudi lepota, spolnost, glasba in literatura, umetnost na splošno zdaj niso več dejanja lepote in užitka, temveč le še bolečina in strah!" In prav slednje je ključno za Pograjčevo razumevanje Peklenske pomaranče: lepota umetnosti (natančneje glasbe), ki se preobrazi v bolečino in strah.