Razstava je vpeta v širši kontekst dogajanja v svetu, saj je položaj številnih beguncev podoben predstavljenemu projektu, so zapisali v galeriji.

Obiskovalka oz. obiskovalec se ob obisku razstave prek fotografskih utrinkov spozna z osebnimi zgodbami vdov iz Srebrenice, ki so se v prvi polovici 90. let preteklega stoletja zatekle v bolj ali manj od mest odrezana begunska naselja v tuzelskem kantonu. "Nekatera naselja, zamišljena kot tista prva res kratkoročna rešitev, še vedno stojijo; razstava govori o njih, njihovih otrocih, zdaj tudi že vnukih, ki se ne morejo vrniti na svoje domove in ostajajo ujeti v tem vmesnem, začasnem, a v resnici dokončnem prostoru," sta ob razstavi zapisala kuratorja Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.

Podobe so razvrščene v sklope, vezane na posamezna begunska naselja, in v besedah razkrivajo imena in zgodbe begunk. Del razstave je posvečen predstavitvi tiskovnega gradiva, ki se nanaša na genocid v Srebrenici. Poleg časopisnih izrezkov so na ogled tudi številne kopije pisem, ki so krožila med bosanskim vodstvom in vodstvom Varnostnega sveta Združenih narodov vse od leta 1992. Ta razkrivajo, da je svetovna javnost ves čas vedela, kaj se dogaja v Srebrenici, a vseeno nihče ni preprečil najhujšega.

Begunske zgodbe devetdesetih, begunske zgodbe danes
Razstava je aktualna, saj je položaj številnih beguncev podoben predstavljenim razmeram, saj milijoni ljudi živijo v skorajda identičnih razmerah: brez urejenih osnovnih bivanjskih pogojev in dostojanstva. "Zaznamovani s travmo ostajajo brez upanja na spremembe in na možnost življenja v skladu z lastnimi potrebami in vrednotami," sta opozorila kuratorja.

Razstavni projekt, ki je bil v podobni različici v produkciji Slovenskega kluba lani na ogled v Gledališču Miela v Trstu, je mišljen kot vprašanje, kaj prinese vojna in česa ne odnese mir. Obenem opozarja na vdove iz Srebrenice, ki sicer – praviloma ob obletnicah genocida – še vedno pritegnejo pozornost medijev. Prizore vojnih grozot so zamenjali prizori bolečin, ponižanj, brezizhodnosti vsakdanjega življenja. A one še vedno, kot pravi Meta Krese, mirno, brez sovraštva pripovedujejo zgodbe, svoje in svojih najdražjih, izgubljenih v vojni.
Razstava je del 24. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore.

Meta Krese je s fotografijami opremila več knjig, bila soavtorica monografij, nekaj knjig je tudi napisala. Deset let je bila urednica revije Fotografija, predavala je fotografijo na Visoki šoli za storitve, na kateri je bila nekaj časa tudi predstojnica. Sodelovala je z več organizacijami in bila za svoje delo večkrat nagrajena. Med drugim je prejela evropsko novinarsko nagrado Writing for CEE za leto 2011, leta 2006 je od Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve. Pulitzer Center on Crisis Reporting ji je podelil štipendijo za dva projekta: za Bombaž, zgodbo o tekstilni industriji, in zgodbo o vdovah iz Srebrenice.

Dvakrat je bila v ožjem izboru za nagrado Lange-Taylor Prize, ki jo podeljuje ameriška Univerza Duke. Razstavljala je na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.