Kot piše več tujih časopisov, je bil program letošnjega canskega festivala vse prej kot bleščav. Glavni razlog za to naj bi bila menda preprosto počasnost nekaterih velikih režiserjev. Svojega novega filma tako pravočasno nista končala niti Sofia Coppola niti Terrence Malick, in to organizatorje canskega festivala jezi še toliko bolj, ker vedo, da se bo ta produkcija odvrtela v Benetkah. Zaradi pomanjkanja velikih filmov je bil toliko bolj v ospredju tisti, ki ga tam sploh ni bilo.
Jean-Luc Godard, ki ni nikoli, še posebej pa ne v svojem zgodnjem opusu, skrival svoje naklonjenosti marksistični liniji misli, je v Cannes poslal film Socializem. Godard tokrat ni razveselil s še eno izmed svojih slovitih tiskovnih konferenc v Cannesu, zato pa je docela razdvojil kritike. Film, v katerem dopustniki ob Sredozemskem morju otrokom razlagajo pomen 'zmuzljivih' besed svoboda, bratstvo in enakost, je tako na primer znani angleški kritik Mark Kermode imenoval za najslabši film letošnjega Cannesa, kritik Guardiana Mark Cousins pa meni, da je bil to najboljši festivalski film.
Povsem drugače pa so si bili kritiki enotni, da Woody Allen s svojim novim filmom Srečala boš visokega temnega tujca kljub tudi tokrat očitni skoraj inflaciji zvezd v igralski zasedbi ni naredil nič posebno velikega. In podobno je bilo tudi mnenje o politični drami Poštena igra (Fair Game), v kateri je režiser Doug Liman angažiral Naomi Watts in Seana Penna. Več hvale so namenili iranskemu režiserju Abasu Kiarostamiju in njegovemu filmu Copie Conforme. Pravzaprav je bil film še toliko bolj v ospredju zaradi Juliette Binoche, ki si je z igro v njem tudi prislužila palmo za najboljšo igralko in ki je sijala s festivalskega plakata in ki je vztrajno protestirala proti zaprtju iranskega režiserja, po mnenju iranskih oblasti pa tudi političnega oporečnika Džafarja Panahija.
Politika je edino, kar še pretrese
Politika je tudi sicer bila tisto, ki je najbolj uspela 'angažirati' občinstvo. Tako je bila zanimiva že polemika, ki jo je v Italiji spodbudil nastop filma o nedostojno nekorektnem odzivu italijanske vlade po potresu v Aquili, to je filma Draquila - Italija, ki drgeta režiserke Sabine Guzzanti v Cannesu. V Cannesu samem pa je skoraj obsedno stanje povzročila premiera filma Hors la Loi (Izven zakona), ki govori o gibanju za osvoboditev Alžirije izpod francoskega kolonialnega jarma. Zaradi burnega odziva desničarskih struj, veteranov vojne v Alžiriji in privržencev kolonializma so ob premieri filma režiserja Rašida Boučareba festivalsko prizorišče varovale posebne enote francoske policije.
To pa je bilo menda tudi bolj ali manj vse, kar je bilo v Cannesu letos zares zanimivega. No, razen sprehoda zvezd po rdeči preprogi, če koga to zares zelo zanima.