Pod naslovom Caravaggio v Holandiji. Glasba in žanr pri Caravaggiu in 'caravaggisti' iz Utrechta v Städlu predstavljajo umetnost treh utreških slikarjev, ki so skoraj desetletje preživeli v Rimu, kjer so spoznavali mojstra upodabljanja dramatične svetlobe, ki ne le zaradi svoje umetnosti, pač pa tudi zaradi skrivnostnega, uporniškega in nevarnega značaja velja za enega najbolj fascinantnih umetnikov konca 16. in začetka 17. stoletja.
Hendrick Terbrugghen, Gerard van Honthorst in Dirck van Baburen so bili trije umetniki, ki so v prvih desetletjih 17. stoletja - posebej izstopajo dvajseta leta - Utrecht naredili za eno od središč likovne umetnosti; še več, Utrecht je postal pravi laboratorij likovne umetnosti, kjer so slikarji eksperimentirali in kjer jih je medsebojna konkurenca gnala k nenehnemu izpopolnjevanju v oljnem slikarstvu.
Želje premožnih naročnikov
Z ozirom na Utrecht v dvajsetih letih 17. stoletja so zanimivi tudi tematski poudarki. V tem času namreč cveti upodabljanje glasbenikov. Ta tematska preferenca naročnikov slik je privedla do tega, da je bila tudi ljudem nižjega družbenega položaja priznana čast biti pojmovan kot upodobitve na velikoformatni sliki vreden subjekt. Tudi sicer prav flamsko slikarstvo slovi po tem, da se je motiv navadnega človeka v slikarski umetnosti uveljavil razmeroma hitro.
Motiv glasbenika je bil tudi odločilen za oblikovanje razstave o Caravaggiu in holandskih caravaggistih. O razstavi se je namreč začelo razmišljati pred nekaj leti, ko je muzej pridobil van Baburenovo platno iz leta 1622, ki predstavlja mladeniča, ki na odru recitira in ob tem z desnico 'maha' v ritmu neke nam neznane glasbe. Spremno besedilo k razstavi tej sliki pripisuje mojstrsko upodobitev 'baročne teatralnosti', ki pa vsebuje zanimivo pomensko dihotomijo. Mladeničev obraz namreč izraža veličastni patos, kakršnega so pripisovali plemenitašem in učenjakom, po drugi strani pa preprostost njegovega oblačila in raskavost njegove kože govorita o tem, da gre za zelo preprostega človeka.
Znameniti Caravaggiov Lutnjar
Vrhunec razstave so seveda dela Caravaggia. V Städlu izpostavljajo predvsem sliko Lutnjarja, ki velja za neke vrste ikono baročnega upodabljanja muzikantov. S to sliko in tudi drugimi je tudi postavil vzor za celo generacijo slikarjev, ki so upodabljali glasbenike, saj njegovi liki izražajo posebno poduhovljenost, obenem pa je tudi njihovo telo poudarjeno mišičasto, kitasto in tako učinkuje izredno plastično.
P. B.