Hkrati pa naslovni in s tremi pikami nakazuje, da avtorica meri na veliko tistega, česar zakoni ne morejo zajeti. Izhajajoč iz razkritij spolnih zlorab in gibanja #jaztudi v esejskih, izrazito osebnih premislekih piše o temah, ki so se začele odpirati ob gibanju, in poskuša segati na področja, ki še vedno manjkajo v javni razpravi. V fragmentiranih zapisih, med drugim tudi o avtoričinih izkušnjah, premišljuje o užitku in spolnosti, pa o moči in hierarhizaciji zatiranj, pri čemer jasno piše tudi o svojih dvomih in nevednosti.

Knjigo začenja z mislijo, da je spolno nasilje še vedno tabuizirana tema, ne le v dejanju, temveč tudi v besedi, kjer neposredno izražanje še danes prepogosto nadomeščajo evfemizmi. Nadaljuje z razmisleki o sivem področju prestopanja mej, ko gre za nadlegovanje in ambivalentnost razmerij moči in nemoči pri partnerskem nasilju, ki so velikokrat tesno povezana z naklonjenostjo.

Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv. Omenja tudi očitke gibanju #jaztudi, ki da naj bi želel ukiniti užitek in seksualnost, ter poudarja, da se šele z jasnim začrtanjem mej, torej z naslovnim soglasjem "ja" kot izhodiščem odnosa, lahko začne raziskovanje užitka, začenši z odprto komunikacijo o njem.

Carolin Emcke piše tudi o prepoznavanju, opravičevanju nasilja in odzivih neposredne okolice nanj. Prek lastne izkušnje, ko se je v nasilnem odnosu znašla njena prijateljica, razmišlja, zakaj okolica molči in ne ukrepa, še posebej, če gre za intimnopartnersko nasilje, ki je še vedno eno od najpogostejših nasilnih dejanj nad ženskami in se največkrat dogaja v zasebnosti doma.

V drugi polovici esejskega monologa avtorica poudarja, da feministične razprave o nadlegovanju in nasilju ter izkoriščevalskih strukturah ne smejo biti drugorazredne. Logika poglavitnih skrbi, ki jih je treba jemati resno, in postranskih skrbi, ki jih je mogoče odložiti, po njenih besedah sprevrženo hierarhizira bolečino. Vzporedno razmišljanje o raznovrstnih zatiranjih je tako po njenem mnenju nujno potrebno. Méni tudi, da je prepričanje, da se o zatiranju lahko izrekajo le žrtve same, zmotno, saj da jim je včasih naloženo celo preveliko breme izrekanja o lastni bolečini. "Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih," piše in dodaja, da žrtev ne gre omejevati s tem, da govorimo v njihovem imenu, temveč jim je treba omogočiti prostor, da to, če želijo, storijo same.

Carolin Emcke v knjigi Ja pomeni ja in … išče načine, ki bi nam kot družbi omogočili postopne korake naprej na omenjenih področjih. "Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja," piše. Prav takšna pa je tudi knjiga, ki premišlja, poizkuša in se pri tem, kar je izredno pomembno, ne boji lastnih dvomov in morebitnih napak.

Iz oddaje S knjižnega trga.