V Slovenski kinoteki so na začetku januarja skupaj z zavodom SCCA-Ljubljana gostili režiserko, producentko, filmsko kuratorko in pisateljico Alexandro Halkin iz Chicaga, ki je na predavanju in s projekcijo filmov predstavila svoje delo v staroselskih skupnostih v Mehiki ter nastanek projekta Chiapas Media Project/ProMedios, ki ga je ustanovila leta 1998 v sodelovanju z lokalno zapatistično skupnostjo.

Alexandra Halkin se je že ob začetku režiserske kariere pred več desetletji zavedala pomena medijev kot katalizatorjev družbenih sprememb. S kamero je v Združenih državah spremljala boje za ženske reproduktivne pravice, za delavske pravice, boje proti gentrifikaciji in podobno.
V devetdesetih je Alexandra Halkin prvič obiskala zapatistične skupnosti v Mehiki in kmalu po prvem obisku skupaj z njimi začela snovati projekt filmskega opismenjevanja. Skupaj so v več letih dela vzpostavili medijske centre za produkcijo svojih lastnih videoposnetkov in dokumentiranje življenja skupnosti, vpliva militarizacije, zlorab človekovih pravic, kulturnih in verskih dogodkov, zadrug in dela žensk v skupnosti. V mehiških zveznih državah Chiapas in Guerrero je na področju videoprodukcije sodelovala z več kot 200 staroselkami in staroselci. V okviru projekta je med drugim nastalo 32 dokumentarnih filmov, ki so bili prikazani na več kot 120 filmskih festivalih po vsem svetu.

Pozneje je Alexandra Halkin pri distribuciji neodvisnih filmov sodelovala tudi s filmskimi ustvarjalci na Kubi, danes pa skupaj s sodelavcem Pacom Vazquezom vzpostavlja arhiv, v katerem bo zbranih približno 1400 videov, nastalih v okviru projekta Chiapas Media, in načrtuje dokumentarni film, ki bo popisal njune izkušnje dela pri videoprodukciji s staroselskimi skupnostmi.

Alexandra Halkin, že od mladosti so vas zanimale politične teme, to pa je povezano s tem, da je bila tudi vaša mati aktivistka. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Moja mati je bila protivojna aktivistka. Bila je feministka. Ni bila dobra mama v smislu, da bi bila zelo ljubeča in zaščitniška. Vendar je želela, da bi že zelo zgodaj videla svet. Zato sem z njo hodila na protivojne demonstracije. Šli sva na protivojne proteste v Washingtonu v zveznem okrožju Kolumbija. Ko sem bila stara 13 let, me je sama poslala na Svetovni festival mladih in študentov v Vzhodni Berlin. Tako sem se srečala s socializmom na globalni ravni, to pa te pri 13 letih sicer ne zanima. Bolj te zanima sam kraj, v katerem si. Toda vodja delegacije je bila Angela Davis. V njej so bili tudi številni črni panterji, aktivisti gibanja ameriških staroselcev in portoriški nacionalisti. Zame je bilo vse to res zanimivo. Res sem veliko slišala in uspelo mi je spoznati veliko različnih ljudi iz različnih družbenih slojev. Prvič sem prišla v stik tudi s Kubanci, saj so na Alexanderplatzu priredili veliko zabavo. Kubanci so prinesli svojo glasbo, instrumente, plesali so in bila je čudovita zabava. Spoznala sem, da so mi ti socialisti zelo všeč. To so zabavni socialisti. Vzhodni Nemci, ne vem, no. Ti so bili nekako napeti. Tako sem že od zgodnjega otroštva spoznavala veliko različnih ljudi in veliko različnih okoliščin. Poleg tega sem se začela zavedati množičnih medijev in tega, kako so ti govorili na primer o vietnamski vojni, kako so napačno predstavljali dogajanje tam. Začela sem se zavedati tudi tega, kako zelo pomembno je, kdo pripoveduje zgodbo.

Pozneje ste študirali v New Yorku, med drugim tudi film. Kdaj pa ste prvič vzeli v roke kamero?
Ko sem se preselila nazaj v Chicago, sem se vključila v organiziranje skupnosti v soseski, ki je bila na pragu gentrifikacije. Posnela sem video, ki sem ga uporabila kot orodje za spodbujanje organiziranja glede tovarne, ki se je zapirala v 32. okrožju, kjer je bila največja koncentracija delovnih mest v lahki industriji v Združenih državah. Posneli smo video z intervjuji z ljudmi o zaprtju tovarne in njeni selitvi v Mehiko, v območje tovarn maquiladora. Film se je imenoval Stanovanja, delovna mesta in pohlep v Chicagu. Uporabili smo ga za spodbujanje organiziranja. Prav tako smo proti človeku, ki je bil na oblasti že 20 let in je bil popolnoma skorumpiran, postavili alternativnega kandidata za mestnega svetnika. Nismo zmagali, toda ta film je bil zelo zanimiv kot mehanizem za pogovor.

V enem izmed vaših člankov sem prebrala, da vas je za delo s staroselskimi skupnostmi, še preden ste prišli med zapatistične skupnosti, navdihnila skupina Sewa iz Ahmedabada v Indiji, organizacija žensk, ki je uporabljala videoprodukcijo za izobraževanje in za politične namene.
V poznih 80. letih sem zasledila skupnostni medijski projekt iz Indije, ki se je osredinjal na mikroekonomijo, natančneje: na rejo domačih živali. Lokalne ženske so redile koze. Posnele so zelo osnoven video, ki je dokumentiral njihove izkušnje. Te ženske v tej zelo majhni skupnosti v Indiji so video uporabile, da bi drugim ženskam in skupnostim pokazale, kako bi se lahko organizirale in zaslužile nekaj denarja zase. To je bilo zelo zanimivo, pa čeprav je bil videoposnetek res slabe kakovosti. Vseeno pa je opravil svojo nalogo. Ta projekt se mi je zasidral v možganih. Zelo me je zanimala zamisel, da bi skupnostim omogočili dostop do videotehnologije za pripovedovanje lastnih zgodb.

Sorodna novica V ljubljanski Kinoteki gostuje režiserka, producentka in borka za človekove pravice Alexandra Halkin

Pozneje ste s kamero v roki pristali tudi na Kubi. Kaj ste snemali tam?
Leta 1991 sem šla na Kubo v okviru projekta, imenovanega Venceremos Brigade. Šlo je za solidarnostno potovanje aktivistov iz Združenih držav, ki so odšli na Kubo, da bi podprli tamkajšnjo revolucijo. Delali so na poljih in sodelovali s Kubanci. Kuba me je resnično navdušila. Iz Vzhodnega Berlina sem se jih spominjala kot zabavnih socialistov. Zelo sem si želela vrniti in tam kaj posneti. Tistega leta se mi je ponudila priložnost, saj se je Nelson Mandela odločil, da bo odšel na Kubo, da bi se kubanski vladi in kubanskemu prebivalstvu zahvalil za njihov boj proti apartheidu in pomoč v vojni v Angoli. Kuba je imela tudi neverjeten zdravstveni izobraževalni sistem, v okviru katerega se je veliko Afričanov izobraževalo za zdravnike, to pa je bil še eden izmed razlogov za to, da je Mandela Kubo želel obiskati.
Odpravila sem se posnet njegov obisk. Mandela je imel tiskovno konferenco in to je bilo edinkrat, ko sem tam videla tudi ameriške medije. Slišala sem, kako so ameriški novinarji pred tiskovno konferenco načrtovali, kako bodo spraševali o kršitvah človekovih pravic na Kubi. Toda Nelson Mandela je bil izjemno razgledan človek. Sam se je spravil na ameriške novinarje. Rekel jim je: "Kdo ste vi, da govorite o Kubi? Kje ste bili vsa ta leta med apartheidom?" To je bilo zame izredno zanimivo.

Kdaj ste prvič prišli v zapatistične skupnosti v Mehiki in kako se je porodila zamisel za projekt Chiapas Media?
Leta 1995 so me najeli za dokumentiranje karavane humanitarne pomoči, pri kateri so sodelovale Združene države in Mehika in ki je bila namenjena v Chiapas. To je bilo leto dni po vstaji zapatistov. Takrat sem prvič prišla v stik z njimi. Šlo je za dogodek, na katerem je bilo prisotnih veliko novinarjev – po večini z velikimi videokamerami Betacam –, ki so se gnetli in snemali dogajanje. Ljudje v skupnostih, ki smo jih obiskali, so prišli do mene in me vprašali po moji videokameri. Takrat sem imela samo majhno kamero Hi-8. Ko so me spraševali po njej, se mi je v glavi zaiskrilo. Rekla sem si, da morajo ti ljudje nujno sami povedati svojo zgodbo. Na tej točki so bili namreč odvisni od zunanjih medijev. Ni šlo nujno za korporativne medije, pa vseeno, tudi neodvisni mediji, ki morda z njimi celo simpatizirajo, še vedno ne morejo povedati njihove zgodbe tako, kot jo lahko povedo oni. Tako sem prišla na to zamisel, še preden smo zapustili Chiapas, ter jo predstavila enemu izmed zapatističnih poveljnikov. Rekel je, da jih to zanima, in povedal, v kateri skupnosti bi lahko začeli projekt. Potem sem morala le še ugotoviti, kako bom dobila denar, da to izpeljemo.

Kakšni so bili začetki projekta?
Paco Vazquez, ki je sodeloval na prvi delavnici, kamor smo povabili tudi mlade iz Mehike, je na koncu ostal in z mano sodeloval pri razvoju projekta. Imel je potrebno znanje. Sam izvira iz staroselske skupnosti, zato je razumel, kako se tamkajšnje skupnosti organizirajo. In tako je postal vodja projekta. Bil je tisti, ki se je pogovarjal s skupnostmi in ugotavljal, kdaj bodo naslednje delavnice. Ker sem iz Združenih držav, sem prišla med zapatiste z zelo drugačnim načinom razmišljanja. Kmalu sem spoznala, da moja prisotnost med njimi po večini sploh ni potrebna. Lahko sem se ukvarjala s financiranjem in podobnim.

Precej zgodaj smo v okviru njihovih socialnih centrov, imenovanih Caracoles, vzpostavili medijske centre. Na koncu smo postavili štiri. Opremljeni so bili z video- in montažno opremo, nekateri tudi z radijsko opremo. Leta 2002 pa smo uredili tudi satelitski internet.

Nekateri filmi, posneti v okviru projekta, so bili namenjeni samo skupnostim samim, spet drugi pa mednarodni distribuciji. Kako so nastajali eni in drugi?
Oboje je potekalo vzporedno. Posneto je bilo veliko gradiva, ki ni bilo nikoli namenjeno zunanji distribuciji, za zunanjo distribucijo pa so bili posneti posebej za to narejeni filmi. Večina jih je nastala v sodelovanju. Pokazali so nam grobo montažo, mi pa smo jim dali predloge. Pokazali so jo tudi znotraj skupnosti, med drugim vodstvu skupnosti. Nobenega izmed teh videov, ki smo jih distribuirali navzven, ni ustvarila ena sama oseba. Vedno je šlo za skupne procese odločanja.

Kaj je bilo po vašem mnenju za projekt, glede na posebnosti zapatističnih skupnosti, v katerih se je razvijal, najpomembnejše?
Zapatisti so nas za to prosili. Pomembno je torej, da nismo sami prišli tja in jim rekli »potrebujete videokomunikacijo«. To je bila ena izmed njihovih zahtev med sporazumi iz San Andrésa, ko so od mehiške vlade zahtevali dostop do komunikacijske tehnologije, da bi lahko predstavili svojo zgodbo. Medijski projekt Chiapas se je ujemal s tem. Prav tako je bila to ena izmed njihovih prošenj mednarodni civilni družbi. Zapatisti so se po vstaji namreč obrnili na mednarodno civilno družbo in jo povabili k sodelovanju. Sama ne bi nikoli začela tega projekta, če ne bi bilo zanimanja z njihove strani. Prva delavnica je bila nekakšen test, še preden smo sploh začeli razmišljati o ustanovitvi organizacije. Nanjo smo povabili špansko govorečo mladino iz Čikaga, ki se je ukvarjala z mediji, in staroselsko mladino iz Ciudáda de Méxica in Oaxace, ki se je prav tako ukvarjala z videom. Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, preprosto smo se pustili presenetiti. Po prvi delavnici je bilo res jasno, da želijo to nadaljevati in da želijo, da gremo tudi v druge skupnosti. Prav tako je pomembno, da je bil medijski projekt Chiapas organiziran tako, da smo večinoma sodelovali s staroselskimi filmskimi ustvarjalci iz Oaxace, ki so zanj pripravljali delavnice. Nikoli nismo pripeljali ljudi iz Združenih držav, da bi bili mentorji. Od začetka mi je bilo jasno, da je treba skupnosti vključiti v staroselsko medijsko mrežo, ki že obstaja v Latinski Ameriki.

Že prej ste omenili, da ste sami pri projektu čez čas skrbeli predvsem za financiranje. Je bilo težko najti sredstva za tak projekt?
To je bil res poseben trenutek v času, pa tudi zapatistično gibanje je bilo posebno, saj je spodbudilo mednarodno civilno družbo. Ljudje z vsega sveta so želeli priti tja in pomagati, saj zapatisti niso govorili samo o pravicah staroselcev, ampak tudi o podnebnih spremembah. Govorili so o socialni in ekonomski pravičnosti ter dostopu do zdravstva, to pa so univerzalne teme. Gibanje se je tako širilo in fundacije so ga poznale. Bile so zelo zainteresirane za finančno podporo našega projekta. Mi pa smo jim pokazali rezultate – to so bili naši videi. Veliko sem jih distribuirala po izobraževalnih ustanovah v Združenih državah, pa tudi na mednarodni ravni. Veliko univerz je kupilo kopije DVD-jev in podobno. To, da sva bila s Pacom dvojezična ekipa, nam je bilo v veliko pomoč, saj sem lahko v Združenih državah opravljala vse potrebno za financiranje, Paco pa je lahko na terenu skrbel za stvari v Chiapasu. Poleg tega sva si popolnoma zaupala.

Kako danes, po več kot dvajsetih letih, gledate na projekt Chiapas Media?
Ko zdaj gledamo nazaj, smo zelo kritični do tega, kako daleč se je projekt lahko razvil zaradi nadzora skupnosti nad njim. Če ljudem ne daš ustvarjalne svobode, da se izražajo in eksperimentirajo z medijem, lahko postane zelo omejen. Veliko videov, ki so jih posneli, je govorilo o njihovih različnih trajnostnih kmetijskih projektih, o kulturi, glasbi, ženskih zadrugah, tekstilnih zadrugah ali kavnih zadrugah. Veliko jih je predstavljalo njihov politični boj prek projektov, povezanih s skupnostno ekonomijo. Želeli so pokazati, da je temelj njihovega avtonomnega obstoja to, da ne sprejemajo podpore mehiške vlade in resnično poskušajo ustvariti trajnostno ekonomijo zase.

Danes iz več kot 1400 videov, ki so nastali znotraj zapatističnih skupnosti v okviru projekta Chiapas Media, urejate arhiv.
Paco in jaz sva o tem razmišljala že približno od leta 2004, ko sem videla, kako se kasete kopičijo v pisarni v Chicagu in pisarni v Chiapasu, ter ugotovila, da nimamo vzpostavljenega nobenega mehanizma, da bi jih ohranili. To je povezano s tehnološkim razvojem, saj je zdaj tehnologija cenovno dostopna, tako da lahko organizacija, kot smo mi, ki je zelo majhna in deluje od spodaj navzgor, kupi rabljeno videoopremo, dobi nekaj nepovratnih sredstev, ki nam omogočijo usposabljanje, in se začne učiti, kako se lotiti arhiva. Mislim, da bi nam bilo veliko težje, če Paco ne bi bil tak tehnološki frik, kot je, saj se sama nikoli ne bi mogla naučiti vsega tega.

Če čakaš dovolj dolgo, postaneš del zgodovine. Če ostaneš živ in ohraniš gradivo, se stvari nekako začnejo vračati nazaj. Letos smo praznovali trideseto obletnico zapatistične vstaje. Danes obstajajo možnosti financiranja za ohranjanje ogroženih arhivov, ki so nastali v skupnostih, ki delujejo od spodaj navzgor. Tako smo dobili denar od dela mehiške vlade, ki je zadolžen za kulturo. Dobili smo tudi denar Kalifornijske univerze in prijavljamo se na razpis za še eno subvencijo, ki bi nam omogočila nakup opreme, ki jo resnično potrebujemo za digitalizacijo in restavriranje. Težava pri arhiviranju videokaset je namreč to, da te opreme ne izdelujejo več. Vso opremo smo morali kupiti rabljeno na eBayu v Združenih državah in jo potem prepeljati v Chiapas. Pridobili smo sredstva za nakup opreme, vendar moramo kupiti še kar nekaj stvari, saj je jasno, da za arhiviranje potrebuješ vsaj dve napravi, če se ena pokvari, pa tudi rezervne dele.

Skupaj razvijate tudi celovečerni film z naslovom Kar posnamemo, je resnica, ki bo predstavil vaše delo s staroselskimi skupnostmi. Nam lahko poveste kaj več o njem?
Ko ob arhiviranju gledam vse te posnetke, vidim, da je to v marsičem naša zapuščina. Seveda imajo tudi skupnosti dostop in kopije. Zamisel je namreč ta, da bodo arhiv na neki točki prevzele, čeprav še ne vemo kako. Poleg tega pa se nama s Pacom zdi, da je treba našo zgodbo povedati, preden se jo pozabi. Dokler sva še na tem planetu, lahko poveva to zgodbo. Film in arhiv sta pomembna tudi zato, ker v Chiapasu obstaja gibanje mladih staroselskih filmskih ustvarjalcev, na katere je zapatistično gibanje močno vplivalo in ki na nas gledajo kot na nekakšne stare starše. Saj veste, mi smo zdaj zanje stari ljudje. Vseeno pa to ne bo film o zapatistih. To bo film o medijskem projektu in njegovem odnosu do gibanja.

Leta 2010 ste ustanovili tudi neprofitno organizacijo Americas Media Initiative, v okviru katere sodelujete s kubanskimi neodvisnimi filmskimi režiserji pri distribuciji njihovih filmov v Združenih državah in drugod po svetu. Nam lahko za konec poveste še, kako je nastalo to sodelovanje?
V gorovje Sierra Maestra sem se odpravila zaradi skupnostnega medijskega projekta, ki sem ga poznala prek mreže staroselskih medijev v Latinski Ameriki. Šlo je za televizijo Serrana. Obiskala sem jih in takoj so me posedli in mi začeli kazati svoje filme. Rekla sem si, to je neverjetno. Filmi so bili fantastični. Rekla sem jim, da bi rada z njimi organizirala turnejo po Združenih državah. Nikoli še niso bili v Združenih državah. Smejali so se mi in mi zaželeli vso srečo. Televizija Serrana je namreč pod nadzorom kubanske televizije, ki pomeni najkonservativnejši del kubanske oblasti. Rekli so mi, da mi za kaj takega nikoli ne bodo dali dovoljenja. Vseeno sem odvrnila, da bom pač poskusila, saj nisem imela kàj izgubiti. Prosila sem za sestanek s Fordovo fundacijo v Ciudádu de Méxicu in vodjo urada, ki je bil zadolžen za Kubo. Povedala sem jim za zamisel o turneji s televizijo Serrana, saj so res odlični. Rekli so mi, da jih to zanima, in potem sem z njimi imela še nekaj sestankov. Nazadnje so se odločili, da nas bodo financirali. Pozneje sem potrebovala še kakšno leto, da sem od kubanske televizije dobila dovoljenje za turnejo. Nazadnje smo vzeli vse te filme, jih prevedli in opremili z angleškimi podnaslovi in vse skupaj je bilo precej neverjetno. S filmi smo obiskali dvanajst univerz po vsej Ameriki. V Združenih državah smo bili skoraj mesec dni. Fundacija nas je še naprej želela podpirati, vendar sem zaradi ameriškega embarga morala na Kubi odpreti svojo nevladno organizacijo, da bi imela primerno licenco, in sem to tudi naredila. V okviru projekta sem spoznala še več izvrstnih mladih filmskih ustvarjalcev, njihove filme smo pokazali celo na programu v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku.