Gre za vizualno predstavo, v kateri se prepletata lutkarstvo in fizično gledališče, v ospredju pa je gonilo sveta - ljubezen. Včasih je slepa ljubezen, včasih pa so zaljubljenci nevidni, je eden izmed opisov predstave, ki v sebi kljub le dvema nastopajočima združuje številne zgodbe. Vsi ti koščki sestavljajo mozaik, znotraj katerega se par ne zaveda, ali sanja svojo ljubezen ali ljubi svoje sanje. Predstava je izjemen preplet delovanja dveh teles, ki občasno delujeta tako usklajeno, da se zdi, da gibe izvaja le eden izmed njiju. To je plod dolgih vaj in usklajevanja.

Predstava je nastala v produkciji Zero en Conducte, ki je gledališki projekt avtorja Joséja Antonia Puchadesa, ki raziskuje gibanje in lutkarstvo ter ustvarja edinstven vizualni slog. Skupina se je oblikovala v Barceloni leta 2011.

"V najini skupini smo doslej pripravili dve predstavi, za vsako predstavo sva potrebovala eno leto. Če se lahko pošalim, rada komplicirava in predstave jemljeva ne le kot darilo za občinstvo, temveč tudi kot darilo za naju. Z vsako predstavo se namreč tudi midva učiva, zato skušava vključiti novo znanje, ki ga pridobivava, to je tudi neke vrste šola za naju," je povedal José Antonio Puchades, znan kot Putxa.

Študij giba
Plesalca, Putxa je doma iz Valencie, Julieta prihaja iz Mehike, sta se spoznala na šoli Moveo v Barceloni, ki jo je utemeljil francoski plesalec Etienne Decroux. Gre za šolo giba in izraza, ki se ukvarja s študijo giba in gibanjem telesa v vseh pomenih besede. Kot je pojasnila Julieta, to tehniko poučujejo na več šolah na različnih koncih sveta, sama pa se je odločila za študij v Barceloni iz praktičnih razlogov - jezika. "In ker me je očarala," hitro doda. Gre za zelo specifično plesno smer, za katere študij se ne odloči mnogo ljudi. "Druge smeri, kot sta sodobni ples ali pa cirkus, so prepoznavnejše in se zanje odloči več ljudi, medtem ko je nas zelo malo," je pojasnil Putxa in ob tem dodal, da je v posameznem letniku približno 15 ljudi.

Predstava je prava paša za oči, kar je, kot pravi Putxa, eden izmed ciljev te tehnike gibanja. "Pri tem pa morava dodati, da pri tej predstavi ne uporabljava le prijemov te tehnike, temveč ji dodajava še druge, recimo uporabljava lutke, in pa tiste elemente, ki sva jih razvila sama," pojasnjuje Julieta.

Koreografija je delo obeh. "V osnovi je predstava ves čas enaka, del koreografije je fiksen, sčasoma, z več nastopi, pa si pri nekaterih delih že lahko privoščiva improvizacijo ali pa poskušava narediti kaj novega. Pravzaprav rada spreminjava predstavo, tako pa ohranja svežino predstava in tudi midva," razloži Julieta.

Zelo pomembno vlogo v predstavi ima tudi glasba, ki se odlično zlije z gibi plesalcev. To ni naključje. Kot je pojasnila Julieta, sta namreč glasbo posebej za predstavo napisala njuna prijatelja, tako da je šlo za vzporedno, filmsko, gradnjo predstave. Včasih sta imela že pripravljen drobec koreografije in sta skladatelja na podlagi videnega napisala glasbo, včasih je bilo prav nasprotno, večkrat pa so hkrati ustvarjali koreografijo in glasbo zanjo.

Predstave sta začela januarja in pri gledalcih naletela na zelo lep odziv. "Številni so naju povabili, ne da bi naju prej dejansko videli v živo, ampak so bili tako navdušeni nad prvo predstavo."

Ta teden sta nastopila v gledališču Glej, kamor sta prišla na povabilo gledališča Pocket Theater in režiserja, pisatelja Carlosa Pascuala, v preteklih mesecih pa sta prekrižarila precejšen del Evrope, nastopila pa tudi v Južni Koreji in Turčiji. Na vprašanje, ali so v Južni Koreji, ki je kulturno zelo drugačna, predstavo sprejeli drugače, odgovarja pritrdilno. "Bolj ali manj so bili odzivi po Evropi podobni, medtem ko je bilo v Južni Koreji in Turčiji precej drugače. V Koreji, recimo, so se gledalci v delu predstave, kjer najini telesi upodabljata valovanje, odzvali skoraj na vsak gib, izrazili so občudovanje. V Koreji je estetika zelo pomembna, zato je bil ta zunanji, estetski vidik predstave ključen, medtem ko je bil v Turčiji bolj v ospredju ta intimen odnos med nama. Verjetno zato, ker je tam obravnava odnosa moškega in ženske precej drugačna in je zato na občinstvo najina predstava, ki na zelo ekspresiven način govori o odnosu med moškim in žensko, pustila zelo močan vtis," je pojasnila Putxa. Pravzaprav so se bali prepustiti občutkom, ki jih sproža ta ljubezenska pripoved.

Novi projekti že trkajo na vrata
Čeprav sta trenutno vpeta v omenjeno predstavo, že snujeta nove projekte, navdih pa črpata iz različnih stvari. "Lotevava se projekta, v katerem bo velik poudarek na fizičnem gibanju, v njem pa bova združila jezik običajnega, vsakdanjega življenja in jezik nemega filma. Govoril bo o minevanju časa, o spominih in smrti. V nasprotju z drugimi predstavami bova vanjo vključila več lutk. Čakata naju še dva manjša projekta. Prvi bo pravzaprav kritika vzgoje in izobraževanja, v njem pa bomo sodelovali lutkarji in cirkusant. Drugi projekt, ki se ga bova lotila, pa se bo lotil vprašanja strahu, in sicer v povezavi z vprašanjem migracije, in bo bolj temačen," je pojasnil Putxa.

Pri svojih projektih sodelujeta s sošolci in profesorji s svoje smeri, pa tudi s številnimi drugimi umetniki, kajti, kot pravi Putxa, je vsem plesnim smerem skupno eno: gibanje telesa. "Tako sodobni ples kot cirkus in lutke imajo podoben sistem delovanja, povsod gre za študij telesa, kako se premikajo deli telesa, tako da v najino delo vključujeva elemente vsega naštetega, pri čemer pa je najina osnova vedno gib telesa," je še dodal Jose.

Ksenja Tratnik