Otto Wagner - pri njem se je šolal tudi Jože Plečnik - si je prizadeval za funkcionalnost in treznost v arhitekturi, kar se je morda najbolj izrazilo v njegovi poštni banki (Postsparkasse), in njegove ideje so sprejeli tudi na Češkem. Kljub temu je ravno v ateljeju Wagnerjevega učenca Jana Kotëre prišlo do odmika oziroma do prave deviacije Wagnerjeve formule. Pavel Janák je bilo ime arhitekta, oblikovalca in teoretika, okoli katerega se je razvil češki kubizem.
Janák si je prizadeval za novo plastičnost arhitekture in notranjega oblikovanja, ki jo je v modernizmu zaman iskal. Zoperstavil se je asketskim težnjam in zasnoval linijo edinstvenega sloga, dramatičnih previsov in lomov ter navideznega kljubovanja gravitaciji. Odločno je zapustil zapoved dvodimenzionalne ploskve in se zavezal oblikovanju sten in stranic po principu reliefa. Če velja Francija za deželo, v kateri se je kubizem v slikarstvu najbolj razvil, pa je bila Češka tista, ki je kubizem najuspešneje uvedla v uporabno umetnost.
Češki patriotski projekt
Poleg Janáka so kubizem v arhitekturi in oblikovanju uporabljali še Josef Gočár, Vlastislav Hofmann in Josef Chochol, ki so si podobno kot njihovi sodobniki, ki so se leta 1919 zbrali na šoli Bauhaus, prizadevali za izvedbo celostnega umetniškega dela (Gesamtkunstwerk), le da so drugače kot bauhauški protagonisti funkcionalnost potisnili v ozadje in decidirano hrepeneli predvsem po popolnem estetskem izkustvu. Češki kubizem je danes ovrednoten tudi kot nacionalno-domoljubni projekt, s katerim je Češka poskušala (in si tudi je) utrditi svojo kulturno identiteto.