"Fotografija je hkratno spoznanje - zgodi se le v delcu sekunde - pomena dogodka kot tudi natančne organizacije oblik, ki določijo pomen in izjemnost tega dogodka." To je leta 1968 zapisal Henri Cartier-Bresson (1908-2004), ki je kot fotoreporter že vsaj od sredine štiridesetih slovel kot tisti, ki zares zna 'ujeti' pomembne dogodke in tudi prepoznati tisto, kar določa pomembnost teh dogodkov. Štirideseta so bila odločilna zato, ker je tedaj Cartier-Bresson zaslovel s fotografijami pogreba Mahatme Gandija in kitajske državljanske vojne. Kot fotoreporter in sodelavec fotografske agencije Magnum je Cartier-Bresson prepotoval svet in te njegove poti so naslikane tudi na velikih zemljevidih, ki spremljajo veliko retrospektivo Henrija Cartier-Bressona v newyorški MoMI.
Za železniško postajo se zgodi nekaj pomembnega
Če se spomnimo fotografije Pariz - Za železniško postajo Saint-Lazare iz leta 1932, se zelo hitro uvedemo v drugo polje Cartier-Bressonove fotografije, in sicer v njegovo umetniško fotografijo. V pregledu zgodovine fotografske umetnosti, ki ga je izdal najstarejši muzej fotografije v Evropi, firenški Museo Nazionale Alinari della Fotografia, o tem delu preberemo, da gre za eno najbolj nenavadnih fotografij v celotni zgodovini fotografske umetnosti. Cartier-Bresson jo je v naglici posnel kar skozi režo v ograji in šele po tem, ko je fotografijo razvil, je videl, kakšen motiv je ujel. Ta fotografija je povzetek tega, za kar gre pri tem, kar imenujemo mobilnost Cartier-Bressonovih 'fotografij s ceste'.
Na cesti skupaj z nadrealisti
O teh fotografijah so govorili tudi kot o cestnem gledališču, ki naj bi ga Cartier-Bresson na novo izumil. In odločilen za to je bil stik Henrija Cartier-Bressona z nadrealisti. "Nadrealisti so se fotografije lotili na isti način, kot sta se Aragon ali Breton 'lotila' ulice: z izjemno strastjo do običajnega in neobičajnega ..." To je o zaledju izjemne dinamike Cartier-Bressonove fotografije povedal Peter Galassi, vodja oddelka za fotografijo v MoMI. In ko smo že pri nadrealistih, moramo omeniti še nekaj bistvenega za izjemen zamah Cartier-Bressonove fotografije. To je preprosto dejstvo, da je Cartier-Bresson preživel skoraj celotno dvajseto stoletje in bil tako priča radikalnim umetniškim prevratom, ki so zaznamovali razvoj umetnosti v tem stoletju. Ta razvoj se je, skupaj s turbulentnimi, a tudi fotogeničnimi političnimi dogodki, odrazil tudi v Cartier-Bressonovem opusu.
Bistveno je še nekaj. Fotografije Henrija Cartier-Bressona bi težko dosegle takšno dovršenost v kompoziciji, če Cartier-Bresson v fotografijo ne bi prišel iz slikarstva. Pri 19 letih je namreč začel obiskovati šolo kubista Andréja Lhota. Ta si je za cilj postavil vzpostavljanje vezi med klasicisti, kakršna sta bila Nicholas Poussin in Jacques-Louis David, in sodobnimi umetniki. Verjel je, da mora tudi kubistični pristop k upodabljanju realnosti upoštevati nekatera načela, ki so jih postavili klasicisti. In del tega se je navzel tudi Henri Cartier-Bresson, ki je slikarstvo za fotografijo dokončno zamenjal po služenju vojaškega roka, saj se je bolj strastno kot vojaškim vajam posvečal literaturi, ki jo je tedaj študiral. Teh časov se je kasneje večkrat spominjal: "To je bil dobesedno težek čas, saj sem pod eno roko nosil Joycea, v drugi pa sem držal puško." Literatura mu je tudi vzbudila željo po potovanjih in na teh se je tudi lotil fotografije.
Razstava v MoMI v 300 fotografijah, razvrščenih v 13 sekcij, ter več Cartier-Bressonovih dokumentarnih filmih ponuja dober vpogled v Cartier-Bressonov opus.