Damjan Kozole

Po končanem snemanju sva šla pogledat še v sprejemni center v Brežice. Sedela sva na drugi strani ceste in jedla čevapčiče. Okrog naju so bili novinarji iz Španije, Francije, Nemčije ... Bilo je kot v Casablanci leta 1944. Brežice so mi zelo blizu: doma sem iz Krškega, in ker tam nimamo bolnišnice, hodimo rojevat in umirat v Brežice. In ko se kar naenkrat v teh malih Brežicah znajde ves svet, ugotoviš, kako smo vsi povezani. Umetnost ni samo nekaj latentnega, pač pa smo vsi del enega sveta.