Ležal sem na bleščeče belem zraven nečesa, kar se je vzdigovalo mehko, toplo, medeno. Mogoče je bilo tisto, kar naj bi bil jaz, nikjer ni bilo konca, ne začetka, lahko sem nadaljeval veliko pod sabo ali za sabo. Svetle proge so se zdaj premikale navpično, z rumeno liso na sredini. Nižale so se, se bližale čez belo, se višale, dajale so od sebe visoko cvileče in nizko preteče glasove. Poznal sem jih iz tistih sivih prog poprej. Po vsem tem sem čutil, da pripadam njim in da oni pripadajo meni. (odlomek iz romana Otroške stvari)