Miroslav Košuta

Denimo konkretno te dni, ko se borimo s svojimi doživetji in s svojim strahovi glede migrantov na meji, ki hodijo skozi našo domovino ... Ne morem in ne smem pozabiti, da sem imel deda, ki je umrl v Turčiji. Leta 1922 je šel v Galipoli gradit spomenik britanskim junakom in je tam zmrznil v snegu na božični večer. Se pravi kot delavec, kot migrant na Turškem. Njegov sin, ki je podedoval njegovo kamnarsko orodje, si je služil kruh v Nemčiji. Popolnoma jasno, če smo to doživljali v naši družini, da smo danes verjetno mi tisti, ki naj pomagamo komu drugemu.