Pavle Merku

Vedno pravim, da je glasba govorica, ki pove malenkostne razlike, ki jih beseda ne zna. Violino sem začel študirati, ko sem bil star tri leta in pol. Torej sem znal brati note skoraj tri leta prej kot črke. Mama mi ni nikoli povedala pravljic, ko me je dala spat. Šla je v sosednjo sobo in z očetom sta igrala: on violino, ona klavir in še družinski prijatelj je prišel s svojim čelom. To so bile najlepše pravljice, ki sem jih slišal. Zato ni čudno: ko mi je zdravnik med drugo svetovno vojno prepovedal študirati violino, ker sem dobil v zaklonišču vnetje rebrne mrene, sem se potolažil s tem, da sem postal skladatelj.