30-letni britanski glasbenik velja za pravega čudežnega dečka. Poseben talent so odkrili, ko je pred 25 leti učitelj klavirja Adam Ockelford poučeval deklico v šoli za slepe in slabovidne v južnozahodnem predelu Londona in je v sobo vstopil par s svojim petletnim sinom. Deček je nenadoma stekel h klavirju, potisnil učenko s stola in želel za vsako ceno igrati na klavir. "Sprva sem mislil, da se afna, nenadoma pa sem spoznal, da igra skladbo Don't Cry For Me Argentina, pri tem pa besno po klaviaturi išče tipke, da bi zadel pravilni akord in lestvico. Takrat sem vedel, da še zdaleč ne gre za norca, ampak genija," se po navedbah Independenta spominja Ockelford.

25 let pozneje bo tako mladi pisanist, ki ne zna brati braillove pisave in ima težave s štetjem, nastopil z bristolskim orkestrom Emerald Ensemble v dvorani kraljice Elizabete v Southbank Centru. Derek Paravicini, ki se ga je prijelo ime 'človeški iPod', se je rodil pri 25 tednih. Življenje mu je rešila tudi terapija s kisikom, zaradi katere je izgubil vid, zaradi poškodb možganov, ki jih je povzročila, pa trpi za avtizmom in ima hude težave pri učenju.

A pri glasbi kaže posebno nadarjenost. Potem ko skladbi prisluhne le enkrat, jo zna takoj zaigrati. Ockelford, v čigar učilnico je nekoč "vdrl" mladi pianist, je danes profesor na Roehampton University, v vsem tem času pa je bil Paravicinijev učitelj in mentor ter avtor njegove biografije In The Key Of Genius (Ključ genija).

A kljub izjemnemu talentu je Ockelford potreboval 10 let, da je svojega učenca naučil pravilnega igranja na klavir. V vsem tem času sta imela vsak dan učno uro in tako je počasi vaja naredila mojstra.

Svoboden glasbenik brez strahu
Čeprav je bilo zaradi njegove slepote njegovo učenje oteženo, saj ga je težje naučil pravilne drže rok na klaviaturi in izbire pravih prstov ob igranju, Ockelford verjame, da ima prav zaradi neverjetne nadarjenosti prednost pred drugimi klasičnimi glasbeniki, ki pogosto preveč trmasto sledijo notam. "Številni solisti, ki igrajo po spominu, pravijo, da se zaradi tega počutijo bolj svobodno, in mislim, da je pri Dereku to vedno prisotno," pravi.

Dirigent bristolskega Emerald Ensembla Roger Huckle pravi, da Paraviciniejeva nepredvidljivost morda para živce drugim glasbenikom, a prav to je pianistova največja moč. "Ne pozna strahu. Veliko glasbenikov bi bilo zelo pazljivih, da ne bi zaigrali napačnih not, Derek pa lahko, če kaj narobe zaigra, to zakrije v pol sekunde. Vendar hkrati on tega, po mojem mnenju, sploh ne dojema kot napako."

M. K.