"Ob koncu življenja je spoznal Salmana Rushdieja. Dobro sta se razumela, Rushdie mi je to povedal. Ves svet ve, da je Rushdie postal nekakšen električni prevodnik za kolosalne ideološke trke po svetu. V manjši meri se je po mojem mnenju to dogajalo tudi Kišu." To o pisatelju Danilu Kišu, večkrat imenovanem tudi zadnji jugoslovanski pisatelj, meni britanski zgodovinar Mark Thompson. Thompson je lani izdal prvo študijo o Danilu Kišu v anglosaškem svetu, in sicer z naslovom Birth Certificate: The Story of Danilo Kiš. Kiš je na Zahodu znan že dolgo, in to predvsem zaradi zbirke novel z istim naslovom kot prej omenjena zgodba. Grobnica za Borisa Davidoviča, zbirka sedmih zgodb, ki se vse razen ene ukvarjajo s spremenljivo usodo revolucionarjev v času stalinističnih čistk, je namreč le dve leti po izidu v Jugoslaviji že izšla v angleškem prevodu v ZDA.

Knjiga je med jugoslovanskimi bralci hitro postala uspešnica in le v treh letih po izidu je bilo v obtoku že skoraj 40.000 izvodov knjige, ki pa je zelo zmotila jugoslovansko, predvsem srbsko, literarno (pa tudi politično) elito. Predvsem z nekoliko za lase privlečenim argumentom, da je knjiga plagiat (čeprav je Kiš kot eden prvih predstavnikov postmodernistične, borgesovske tehnike mešanja faktografije in fikcije odkrito priznal vire svojih zgodb), so hoteli zrušiti Kiša. In v ta namen so angažirali (poskušali angažirati) tudi disidentske mlade intelektualce, kot je bila antropologinja Svetlana Slapšak, katere zgodbo boste izvedeli v nadaljevanju. No, pozneje so kot dokaz 'nepravovernosti' Kiša dodajali celo argument, da so knjigo, ki je mimogrede navdušila velikega sodobnega ameriškega pisatelja Philipa Rotha, v ZDA izdali pri založbi, ki je objavljala dela protikomunistično usmerjenih avtorjev; šlo je za ugledno založbo Harcourt.
Brez pozitivne vere v jugoslovanski socializem?
O tem, zakaj je bila po njegovem mnenju knjiga, ki niti na enem mestu eksplicitno ne omenja Jugoslavije in njenega političnega vodstva, tako moteč element, nam je Thompson povedal: "Škandal je bil velik predvsem v Beogradu; pravzaprav bolj ali manj le v Beogradu. Kiš je verjel, da so škandal sprožili na visoki politični ravni. Krožile so zgodbe, da so o knjigi govorili na vrhu Sovjetska zveza-Jugoslavija, ko je Brežnjev obiskal Tita. Nikoli pa ni bilo nobenega dokaza za to. Tudi če so bile govorice resnične, je razlaga za škandal precej preprosta. Ker teh dokazov nimamo, moramo razlago poiskati drugje.

Verjamem, da so Kiša sovražili ljudje, predvsem srbski literarni 'esteblišment'. Zanje je bil nadležen. Več kot en razlog je bil za to. Prvič, bil je evrofil, ljubil je svetovno literaturo, v svoje pisanje je vnašal sodobne zahodne pristope. Zelo jasno je povedal, da je številne tuje pisatelje cenil veliko bolj kot pa jugoslovanske. Kritiziral je jugoslovansko kulturo, provincialnost medijev … Ni se sicer preveč izpostavljal, ni hotel postati to, čemur danes pravimo 'talking head' (govoreča glava), nekdo, ki bi postal mnenjski voditelj, ki iz tujine kritizira sceno v domovini. Vseeno pa so bili njegovi komentarji moteči. Pomembno je tudi, da je bil Poljud. Sam je o sebi govoril kot o jugoslovanskem pisatelju.
Pomembno je seveda tudi to, da je pisal o kontroverznih temah, in v knjigi Grobnica za Borisa Davidoviča je kritiziral, sicer zelo literarno, stalinizem. Pravzaprav je kritiziral le Stalina. Nikjer ga ne omeni eksplicitno, vendar pa na primer v eni od novel Stalinov portret visi na steni. Knjigo bi lahko imeli za literarni napad na komunizem. In nekateri od Kiševih sovražnikov v Beogradu so seveda potem razglašali, da Kišu manjka pozitivna vera v jugoslovanski socializem."
Kultna Missa in a minor v mladincu
Slednje so očitali tudi srbskemu režiserju Ljubiši Ristiću, udeležencu beograjskih študentskih protestov konec šestdesetih let. Prav Ristić, ki je 'zatočišče' našel v Ljubljani in na začetku osemdesetih veliko prispeval k vzponu Slovenskega mladinskega gledališča, je bil prvi, ki je na oder postavil Kiševo Grobnico. Pravzaprav ne; ni je zares postavil. Njegova legendarna predstava Missa in a minor (Maša v a molu) je bila predstava po motivih iz Grobnice in je bila veliko več kot postavitev novele na odru. Bila je gledališki manifest; in skoraj tako sporen kot sama novela. Ristić namreč nikoli ni pridobil pravic za predstavo, saj je Kiš slednje že prodal gledališču v Zenici. A Ristić se za to ni zmenil in s predstavo je nastopal po celi Jugoslaviji in tudi v tujini. Še danes velja za eno kultnih 'točk' zgodovine slovenskega teatra.

Letos je predstava znova zaživela na odru, v režiji Ivice Buljana in produkciji Mini teatra. In to je bil tudi povod za pogovor s Svetlano Slapšak, ki so jo pred skoraj 40 leti angažirali za 'napad' na Kiša.
Kakšno je ozadje vašega nesodelovanja v pogromu nad Kišem?
Bila sem nekdo, ki je bil zaposlen v znanstveni službi, ampak nisem imela dostopa do univerze. Nisem imela potnega lista, imeli so me za disidentko in tako naprej. V nekem trenutku pa me je poklicala tajnica s filozofske fakultete in me povabila, da prevedem neko besedilo iz 16. stoletja iz latinščine. Navdušeno mi je pojasnila, da če to objavimo, bo popolnoma jasno, da je Kiševa književnost plagiat. Seveda sem rekla ne. Ne zato, ker me to delo ne bi zanimalo. Zadeva je bila v poetiki. Nevzdržno se mi je zdelo, da bi iskali besedila, ki jih je Kiš bral. Seveda je bral različne tekste; normalno, da je črpal iz različnih virov, to je tudi njegova vrhunska umetnost, ki izvira iz branja Borgesa, Bruna Schulza, velikih pisateljev, ki smo jih odkrivali skupaj z njim. To smo morali ubraniti in branila sem poetično svobodo ne samo Kiša, ampak cele generacije, ki je drugače hotela brati preteklost.
Pisali ste tudi spremno besedo k prevodu Kiševega romana Peščena ura. Iz besedila je očitno, da Kiša zelo cenite. Zakaj?
Za mojo generacijo je bil Kiš zelo pomemben. V primerjavi z drugimi jugoslovanskimi pisatelji je bil izrazito urban pisatelj. Bil je dobro izobražen in odlično je poznal tuje književnosti, ki smo jih radi brali. Ob tem moram seveda omeniti, da je bil prvi diplomant po drugi svetovni vojni na novoustanovljenega oddelka svetovne književnosti na beograjski univerzi. V svojem delu je sledil popolnoma drugačnemu konceptu književnosti kot drugi jugoslovanski pisatelji, ki so veljali za literarno elito, zato je bil mlajši generaciji zelo blizu.

Kako si razlagate afero z Grobnico za Borisa Davidoviča. Zakaj je tako pretresla jugoslovansko elito, čeprav gre v bistvu za literarno obsodbo stalinizma in ne Jugoslavije, ki se je vendar od leta 1948 poskušala definirati v obratu od vsega, kar naj bi konotiral izraz stalinizem?
Mislim, da je Kiš z Grobnico jugoslovanski oblasti vzel iz rok zelo močan in manipulativen moment. Jugoslavija je imela svojo stalinistično preteklost in elemente stalinizma smo mi prepoznavali v vsakdanjem življenju, v partiji, v politiki, v tem, da so bili mnogi v zaporu zaradi besed … Jugoslovanska oblast pa je igrala na to, da se je Jugoslavija leta 1948 odvrnila od Stalina. In to je bil neki moralni kapital, s katerim so jugoslovanski komunisti zelo uspešno igrali na polju diplomacije, ekonomije in tako naprej.
Kiš je s tem, da je motiv stalinističnega uničevanja ljudi – lahko bi rekli celo genocida, saj so bile razsežnosti res velike - pokazal, da te teme ne morejo biti več moment manipulacije politike, ampak zadeva, ki jo moramo dati v umetnost in jo popolnoma na novo konceptualizirati. Ne gre več za spomine, za cenzuro ali necenzuro, za popuščanje, ampak za to, da to temo končno odpremo v umetnosti. Potem je namreč ne moremo več zapreti. To je bila gesta, ki je bila radikalna in ki je veliko pomenila v tem okolju. Končno smo oblast oropali te zadeve, s katero je res dolga leta manipulirala in na čemer je gradila cenzuro.

Grobnica je izšla sredi sedemdesetih let, ki jih imenujejo tudi železna ali jeklena sedemdeseta. Prav znamenita zvezna ustava, ki so jo sprejeli dve leti pred izidom Grobnice, velja za nekakšen simbol konca obračuna z bolj liberalnimi šestdesetimi. Je torej treba gledati reakcije na grobnico v kontekstu tega vzdušja sedemdesetih let?
Ta borba zoper liberalizem je bila zelo kompleksna. To je bila namreč obenem borba zoper zelo nevaren nacionalizem, ki se je pojavljal predvsem na Hrvaškem. V tej ambivalentni situaciji smo vsi imeli občutek, da potrebujemo neko novo umetniško pot, ki bi nas odrešila obveznosti, da molčimo o preteklosti ali da o njej govorimo samo tako, kot hoče partija v tem trenutku. V sedemdesetih smo se zelo dobro zavedali, da je obnašanje KP-ja v definiranju določenih ideologij izrazito voluntaristično in arbitrarno in da bi moralo odločanje v javni sferi slediti popolnoma drugi logiki.
V tem času smo seveda imeli dostop do vse disidentske literature; brali smo disidente iz Češkoslovaške, Poljske, Sovjetske zveze. Nič ni bilo skrito, stalinizem nam je bil znan. Pri nas je bil problem drugačen. Ker uradno cenzure ni bilo, je bilo ključno vprašanje vedno, v katerem trenutku bo katera od zvez komunistov razglasila, da je nekaj prepovedano, in to na podlagi neke svoje logike. In ta voluntarizem in popolna svoboda zveze komunistov, da določa, kaj moramo misliti, je bila neznosna. Zato je bila ta Kiševa intervencija tako pomembna in pomembna za našo generacijo, ki je zelo cenila Kiša kot umetnika. Moram priznati, da sama nisem pričakovala, da bo tako radikalno spremenil politični diskurz.
Ko so ga skušali 'rušiti' zaradi Grobnice za Borisa Davidoviča, so to poskušali – kot smo že omenili – prek dokazovanja, da je ta literatura plagiat. V spremni besedi k slovenskemu prevodu Grobnice je podana tudi razlaga, da je bilo razumevanje citata kot pomembnega elementa postmoderne literature na Vzhodu drugačno kot na Zahodu. Da je bil citat v socialističnih režimih bolj 'obvezujoč'. Citirali naj bi se predvsem 'veliki teksti' marksizma, leninizma in podobno, zato citat ni mogel biti svobodno uporabljan kot umetniško sredstvo …
Mislim, da ni šlo toliko za status citata in resnice, ampak za to, kdo nadzoruje umetnost; kdo nadzira to, kar se bo v nekem trenutku imenovalo književnost. Med mnogo pisatelji v Jugoslaviji v tistem času je Kiš imel senzibiliteto, ki je bila popolnoma drugačna od vseh drugih. In ta drugačna senzibiliteta je razumevala tisto, kar je že Umberto Eco formuliral kot teorijo, v kateri je besedilo pravzaprav ločeno od avtorja.
Kiš je tako prvi v Jugoslaviji realiziral nekaj, kar je bilo izjemno pomembno tudi za vsakdanjo politiko v Jugoslaviji. V nadaljevanju smo namreč lahko na sodišču povedali, da nekdo, ki je obtožen za svoje besede, pravzaprav ni kriv, ker tekst nima zveze z avtorjem. Lahko si mislite, da so sodniki seveda noreli ob takšni argumentaciji. Čez nekaj let smo to tudi že lahko napisali, kasneje smo lahko javno branili pesnike v zaporu na ta način. Pesnik ima pravico svobodno govoriti, ker njegov tekst ni nujno on sam. (smeh)
Ko pa je prišlo do grozljive nacionalistične propagande konec osemdesetih let in potem v devetdesetih, moram priznati, da je moja generacija prvič zagovarjala to, da besede imajo materialne posledice. Razmere so nas prisilile, da smo začeli svoje teorije korigirati in razpravljati tudi o tem, kaj se dogaja, ko imajo besede materialne posledice. To smo lahko videli v propagandi, ki je v devetdesetih letih zajela ozemlje nekdanje Jugoslavije.
Če se vrneva k naslovni noveli, torej h Grobnici za Borisa Davidoviča, ki je v zgodovino šel kot Novski - Kiš govori o tem, da se revolucionar pred usodo ne skriva, ampak usodo izziva. In da predvsem želi do konca sam oblikovati svoje življenje; želi biti edini avtor svoje biografije. Zato se Novski tudi v zaporu tako dolgo upira izpraševalcu Fedjukinu in noče za nič na svetu podpisati lažnega priznanja. O čem pravzaprav govori Kiš prek zgodbe o trmastem vztrajanju pri tem, da bo tvoja življenjska zgodba napisana tako, kot sam hočeš?
Kiš govori o svobodi posameznika, ki prihaja iz manjšine. In govori o tragiki posameznika, ki prihaja iz manjšine in ki v nekem trenutku pripada eliti. To je še hujše, to je tristopenjska nesreča. (smeh) Govori o identiteti posameznika, ki se nikoli ne more 'gleichšaltati', ker ima zmeraj novo, lastno mnenje, in ki zmeraj obrne stereotipe na glavo.
Zadeva o boju za svojo besedo tik pred smrtjo se mu je zdela pomembna, ker tudi v tej zadnji stopnji obstaja možnost falsifikata oziroma ni bilo nujno, da se smrt, ki je dodelan tekst avtorja, tudi na ta način vpiše v spomin. In to je glavna nevarnost, ki se je junak zaveda; torej, da je vse, kar dela, lahko falsificirano. In lik inšpektorja Fedjukina je pravzaprav mehanski lik, ki služi le temu, da se pokaže stalinistična tehnika, da se človek izgubi kot osebnost in ne obstaja več. To je nekako ta linija, in to je Kiš zelo dobro psihološko izpeljal v Grobnici. To je pomembno sporočilo za vse nas danes.