Ko se je temu mlademu in perspektivnemu industrijskemu oblikovalcu iz Ljubljane ponudila priložnost, da v lastnem izboru in postavitvi javnosti predstavi izbrana dela ob 70. obletnici Zbirke Umetnostne galerije Maribor (UGM), "je bilo jasno eno – da bo razstava dinamična, da te kar vleče iz ene sobe v drugo," pravi David Tavčar in doda, "da je razstava dovolj fotogenična, da bo pri kom izvabila sebek."

Zgodbo razstave Spekter, na kateri je prikazanih 260 del, vodi skozi igro različnih tehnik, barv in materialov, pri sami postavitvi pa poudarja kontraste, podobnosti in različnosti umetniških del. "Čisto nič ni prepuščeno naključju," pravi Tavčar, ki je za otvoritev izrisal celo barvite, okusne žele bombone sadnih okusov.

Njegov prijem nehote spominja na princip dekonstrukcije Jacquesa Derridaja, ki natančno opazuje podobnosti in razlike in s tem opozarja na drugotnosti pomena.

Namreč ravno s tem, ko je eno ob drugo postavil dela popolnoma različnih avtorjev in avtoric iz različnih obdobij, različnih področij likovne umetnosti in likovnega izražanja ali pa dela prikazal na nekonvencionalen način, je ustvaril tenzijo, ki izvabi opaznost določenih elementov ali pa dela samega ne glede na (pomembnost) avtorja.

Plastika, delo na papirju, slike in fotografije se ravno zato medsebojno determinirajo in upovedujejo.

To je verjetno še najopazneje v Stebriščni in Veliki dvorani (ki sta tudi edini, v katerih je uporabil t. i. klasično salonsko postavitev likovnih del), ko je po celotni steni razobesil slike "od tal do stropa". Recimo ob delo Mati, olje na platnu, ki ga je okoli leta 1959 ustvaril Ive Šubic, slikar, ki je veliko upodabljal partizansko tematiko, slogovno pa upodabljal oglate forme in temno barvno skalo, je postavil delo sodobnega mladega slikarja Matije Bobičića Obuti maček (akril in olje na negrudiranem platnu, 2023).

Ali pa delo Polone Maher Šivanica (2001/2002), izdelano iz tekstila in papirja, umeščeno med klasičen Portret kiparja Marjana Dreva, ki ga je naslikal Janez Pristavc (1997), in Avtoportret Ide Briški Remec (1963).

Razstava brez naključij

Pri salonskih postavitvah se je poigraval s tokom misli, asociacij podobnih lastnosti, kompozicij ali barvne lestvice kot – spekter.

Spretnost pa je beseda, ki jo uporabi Tavčar, ko govori o zasnovi razstave. "Edini subjektivni element je, da imajo dela spretne odslikave, da so poteze čopiča hitre, da so risbe hitre, saj je to lahko gledati."

Če je pri salonskih postavitvah lovil asociativnost podob, barv in tekstur, je bil pri postavitvah del v sedmih sobah, ki so tudi intimnejše, umetelnejši.

Zavese, ki jih je oblikoval posebej za razstavni prostor Sobe 5, se barvno ujemajo s posameznimi elementi krajine na delu Močvirnik Marka Jakšeta (1997).

"Tudi uniformi, ki jo nosita galerijska informatorja v tej sobi, sta narejena iz enakega blaga," pove in doda, da ga je ob tem zanimala "ploskovnost umetniških del v kontrast z volumnom tekstila v ozadju".

Poleg Jakšeta so na viseči verigi pred draperijo izpostavljena še dela Metke Krašovec Trojstvo (Dva plašča in klobuk) (1973), Berača Franja Stiplovška, Portret K. G. Ivana Čarga in Babi Angelca Jurija Kalana. "Slike se časovno popolnoma ne povezujejo, a v prostoru skupaj delujejo," razlaga.

Odkrito zazidano delo Maksa Kavčiča

Na stenskih rdeče-belih črtah (vzorec, ki so ga sicer na majicah nosili mornarji in ribiči v 19. stoletju, da so bili vidnejši na morju) je izpostavil dela Metke Krašovec Srebrno morje (2000), Ciprese (2008) in Odsev (20002) in s tem poudaril njihov vertikalni element. Črno-bele fotografije Garaže (1973) Ivana Dvoršaka pa je v horizontalnem nizu obesil na stranskih stenah z rumeno-belimi črtami (rumena je kot rdeča, primarna barva).

David Tavčar je v depo UGM-ja hodil "vsak mesec dvakrat, eno leto, kjer sem pregledal skoraj vseh 10.000 del, ki jih imajo".

Ob pregledu zapuščine Maksa Kavčiča je tako ugotovil, da so v prvem nadstropju stavbe na Strossmayerjevi ulici, kjer je UGM, zazidali njegovo delo v tehniki sgraffito v velikosti 260 krat 600 centimetrov.

"Razmišljal sem, kako bi delu namenil več pozornosti." Zato je razbil steno na posameznih delih, jo obarval v rožnato in osvetlil z reflektorjem, "da je videti kot izkopanina na gradbišču," pojasni. Na tla je postavi rumeno obarvane "bosanke" ali lesene opažne plošče, kot na gradbišču, nanje pa postavil pregradno steno Slavka Tihca, ki so jo prinesli iz nekdanje poročne dvorane na Rotovškem trgu, ter bronasto plastiko Par Vlaste Zorko. Na rožnati steni sta Moški portret in Dekliška glava Lojzeta Šušmelja. "Postavitev sem razumel kot steno ljubezni (...) Ti zelo redki umetniški opusi so posebni in fantastični."

Čeprav se je ukvarjal z zelo klasično postavitvijo, "pa sem jo hotel zasnovati tako, da umetniška dela pridejo čim bolj do izraza".

Figuralno kompozicijo Lajčija Pandurja je ravno s tem namenom obesil kar na rdeče-bele kovinske verige, ki se sicer uporabljajo na parkiriščih, in ga postavil "v okvir, ki sem ga sam kupil na bolšjem sejmu v New Yorku."

Posebno poglavje: okvirji

Okvirji so posebno poglavje Spektra, ki jim je Tavčar namenil veliko pozornosti.

Redke poslikave Ide Briški Remec na krožnikih je postavil na piedestal s tem, da jih je obdal z nizom popolnoma belih krožnikov. Žitno polje (1883) Jurija Šubica in Večer v Pragi (1923) Božidarja Jakca pa je izpostavil z naklonom in širino okvirja, ki se oži na spodnjem delu, da je slika bliže gledalcu.

Delavca (ok. 1930) Anteja Trstenjaka je kar z magneti pritrdil na kovinsko ploščo. Plastiki Fragment 1976 Janeza Pirnata, ki je na desni strani odbita, pa je v ozadje postavil le papir, ki ga je na enakem mestu odtrgal.

Izjemno taktilno študijo roke Franca Košarja in Dva kunca (1931) Lojzeta Šušmelja je uokviril na zeleno žametno podlago ter obesil z rdečo vrvico.

Določena dela so brez paspartuja, zaščitena le s steklom in poudarjena z barvo stene v ozadju.

Bila je Huda mravljica, šest črnih nog je imela

Fotografija Zore Plešnar Terelž D II (1977) pa je razstavljena kar s hrbtno stranjo, zaščitena le s steklom, pri čemer so na steni odtisi štampiljk in črne mravljice.

"Eden najboljših delov UGM-ja je fotografska zbirka Mariborskega kroga," pojasnjuje Tavčar. Ker so fotografije veliko potovale po svetu, "je zanimiva njihova zadnja stran, na kateri se vidi, kje vse so bile. Tale je bila recimo na Kitajskem in v ZDA." Tako kot so kartice dobile svoj pečat potovanja, je Tavčar ožigosal tudi steno UGL-a. Toda zakaj je med njimi odtis mravljice? "Ker je bil prvi ravnatelj UGM-ja Branko Rudolf, ki je napisal Hudo Mravljico."

Zanimiva je tudi Soba 3, v kateri je tapeta z grafičnimi črtami, ki jih je Tavčar oblikoval kot iluzijo prostora, prednjo pa postavil različne plastike. Prezentno in barvno zasičeno ozadje poudari večinoma rjavo-črna dela, ki ravno zato izstopajo. Med njimi je tudi Tihčeva Maketa za spomenik Ivana Cankarja, tistega, ki danes stoji pred Cankarjevim domom v Ljubljani.