Čeprav je namreč jasno, da je ohranjanje dediščine in s tem povezano nudenje možnosti ljudem, da uživajo v kulturnih artefaktih, ki so jih zapustili njihovi predniki, eden od aspektov pravice do udeleženosti v kulturi, ki jo določa Splošna deklaracija o človekovih pravicah, pa ni tako zelo jasno, ali ljudje to pravico sploh znajo uživati oziroma ali so dani strukturni pogoji za uživanje te pravice. Ljudi je treba zanjo navdušiti, jim sploh vzbuditi zanimanje za njeno uživanje. Zato se letošnji forum, drugi po vrsti, pod naslovom Dediščina, ustvarjalnost in inovativnost, ukvarja z inovativnimi načini predstavljanja kulturne dediščine.

Zgodbe, ki nam jih posredujejo spomeniki
Kot nam je povedal Paul Drury, tokrat zadolžen za povzemanje zamisli in sklepov udeležencev foruma, se moramo »znebiti misli, da so kulturni spomeniki le zgodovinske stvari, ki si jih ljudje ogledujejo. Bolj moramo razmišljati o zgodbah, ki jih ti spomeniki posredujejo. Ker tisto, kar je zares vredno, niso kamni sami na sebi, ampak zgodbe, ki še danes nosijo neko sporočilo«. Zato, kot še doda Drury, se morajo stroka in politični odločevalci, ki se v Svetu Evrope – ta skupaj z Evropsko komisijo tudi stoji za evropskimi dnevi kulturne dediščine – naučiti razumeti, da so tudi na primer spomini, povezani z našimi starimi starši, del naše kulturne dediščine in da jih ne kaže kar spregledati.

Univerzalna evropska dediščina
Ne gre namreč kar na slepo hraniti vsega zgodovinskega, vedeti moramo, zakaj si nekaj želimo ohraniti. Robert Palmer, direktor Direktorata za kulturo ter kulturno in naravno dediščino pri Svetu Evrope, nas spomni na to, da je naša obveza ohranjanja kulturne dediščine tudi naša obveza ohranjanju kulturne raznolikosti Evrope. S tem v zvezi omenjamo besedno zvezo Pascala Lievauxa, vodje francoskega urada za kulturno dediščino, univerzalna kulturna dediščina. Vračamo se k Palmerju, ki je dejal, da je kulturna raznolikost ključna za prihodnost Evrope, pri čemer ne gre le za to, da evropski značaj določajo različne kulturne identitete, ki obstajajo ena ob drugi. Gre tudi za zavedanje, da za vsakim od nas stoji zgodovina razvoja skozi več identitet ter da si danes vsak sme in more izbirati življenje v več kulturnih identitetah hkrati.

Nasilje nad jezikom je nasilje zoper narod
To je tudi posledica tega, da je danes popustil avtoritativni oblastni prijem, ki je določal način diskurza o kulturni dediščini in obenem tudi jezik, ki je ta diskurz konstituiral. V tem trenutku se oziramo k uvodnemu predavanju foruma Draga Rotarja z Univerze na Primorskem. Rotar je problematiziral vlogo jezika v pojmovanju kulture in identificiranja kulturne dediščine. Jezik in v tem oziru določevalci norme jezika namreč oblikujejo okolje, iz katerega presojamo preteklost, določajo operacije izrekanja o dediščini. Ko se oblastna klika izreče proti neki obliki jezika, se izreče tudi proti določeni kulturni dediščini, povezani s tem jezikom in njegovimi govorci, zato so, kot poudari Rotar, dejanja proti jeziku tudi dejanja proti narodu, proti nacionalni identiteti.

Te prisile, te 'agenture' nasilja nad kulturo naj danes v Evropski uniji oziroma v idealnem konceptu njenega obstajanja, ne bi bilo več. Koncept dediščine je vedno širši, ob čemer Palmer pravi, da ga izredno »veseli široko razumevanje kulturne dediščine, ki ne obsega le objektov, ampak tudi načine, na katere ljudje izkušajo svoja življenja, nematerialno dediščino, kot so glasba ali zgodbe, premakljivo dediščino in ne nazadnje tudi virtualno dediščino, ki jo danes razvijamo z novimi tehnologijami«. Te nove tehnologije pa zahtevajo od nas posebno pozornost, saj niso uporabne le kot zapisovalci dediščine, ampak tudi kreatorji novih artefaktov dediščine: »Menim, da bodo te nove tehnologije in digitalizacija proizvedli nove načine interpretacije dediščine in tudi nove arhive. Ne govorimo le o virtualnih muzejih, ampak o novih objektih, ki bodo dediščina prihodnosti. Tako kot danes hranimo filme, ki jih pred 20. stoletjem niso poznali, bo digitalna doba proizvedla nove stvari, ki bodo del dediščine prihodnosti.«

Samostan v Clunyju – obstaja tam, kjer ga ne bi smelo biti
Slutnjo, kaj vse omogočajo nove tehnologije, ko gre za privlačne načine prezentacije dediščine in še posebej načine, ki bodo pritegnili mlade, ki so – tako Palmer – izgubili stik z zgodovino oziroma imajo tega le prek staršev in starih staršev, je ponudila predstavitev multimedijske predstavitve samostana v Clunyju. Gre za povsem novo tehnologijo, ki obiskovalcu ruševin omogoči v izvirnem okolju 'videti', kako je nekoč izgledal objekt, ki ga že dolgo ni več. Gibljivi monitorji so razporejeni po ruševinah in pogled skoznje ponuja 'vstop' v pokrajino preteklosti.

Pomen srečanj, na katerih se najširši evropski politični forum – 49 držav članic – dogovarja o varovanju in predstavljanju skupne kulturne dediščine, ob koncu utemeljujemo z uvodnimi besedami ministrice za kulturo Majde Širca, ki je kulturno dediščino primerjala z genskim zapisom, torej z nečim najbolj temeljnim za nadaljevanje eksistence.