Mustatile, – poimenovanje izhaja iz arabske besede za pravokotnik – prazgodovinske spomenike iz apnenca, so arheologi na severozahodu Savdske Arabije prvič opazili že v sedemdesetih letih, a nikoli niso bile deležne pretirane pozornosti strokovne javnosti. Zdaj se je projektu posvetila skupina raziskovalcev z univerze v Zahodni Avstraliji, ki ugotavlja, da so spomeniki veliko bolj kompleksne strukture, kot smo se do zdaj zavedali. Na področju, ki meri približno 200 tisoč kilometrov, so s helikopterskimi preleti in nato še izkopavanj locirali več kot tisoč mustatilov, kar je vsaj dvakrat toliko, kot je doslej veljalo, da jih je. "Dokler človek ne stoji na kraju samem, ne more zares dojeti dimenzij teh struktur," je bil iskren vodja projekta, dr. Hugh Thomas.

Starodavne ograde – a za kaj?
Ekipa je izsledke svoje raziskave v znanstveni reviji The Holocene objavila prejšnji mesec. Prepričani so, da proučujejo ene od najstarejših kamnitih struktur, kar jih je ustvaril človek. Mustatili, ki so zgrajeni iz nagrmadenih kock apnenca, v širino merijo od 10 do 500 metrov, njihovi zidovi pa v višino merijo 1,2 metra. "Te strukture se niso uporabljale za to, da bi v njih kaj hranili ali zagradili, ampak so jasno označevale območje, ki je moralo biti izolirano."

Izkopavanja v enem od mustatilov so že razkrila kamro, v kateri so bili zakopani fragmenti lobanj in rogov živine. Strokovnjaki menijo, da so to morda ostanki ritualnih žrtvovanj, kar bi pomenilo, da so bili mustatili prizorišča obredov. Analiza lobanj je pokazala, da izvirajo iz obdobja med letom 5300 in 5000 pr. n. š., kar arheologi določajo tudi kot približno letnico gradnje tega mustatila.

Daritve kot poskus preprečevanja suše?
Razvijajo tudi teorijo, da je obstajala povezava med gradnjo mustatilov in okoljem, kar bi pomenilo najstarejše tovrstno odkritje, kar jih poznamo. "To bi lahko popolnoma predrugačilo naše razumevanje kultov v tem času in na tem območju," opozarja Melissa Kennedy, prav tako članica raziskovalne ekipe.

Strukture so namreč zrasle v vlažni dobi holocena (8000–4000 pr. n. š.), ko so bila danes puščavska območja še poraščena z zelenjem. A kljub temu so bile suše reden pojav, in prav zato so ljudje morda čutili potrebo po verskem žrtvovanju. Mustatili so praviloma strnjeni v skupine od dveh do 19 spomenikov, po čemer arheologi sklepajo, da so bila srečanja okrog njih morda razbita na manjše skupine posameznikov.

Pokojnike so pokopavali drugje
"Mustatili so verjetno povezani z letnim ali pa generacijskim shajanjem ljudi, ki so bili po navadi razpršeni po območju s svojimi čredami in živino," ugotavlja Gary Rollefson z Unverze Whitman v Washingtonu. "Ni pa nobenih znamenj, da so ti ljudje okrog mustatilov preživljali veliko časa."

Med dosedanjimi izkopavanji niso odkrili nobenih človeških ostankov ali sledov gospodinjstva – je pa res, da so nadaljnja izkopavanja še v načrtu.

Novoodkrite strukture so drugačne od t. i. "puščavskih zmajev" – to so konstrukcije v oblikah mnogokotnikov, tulcev in trikotnikov iz približno istega obdobja kot mustatili. Ti "zmaji" so bili najverjetneje pasti, ki so pomagale pri usmerjanju čred – ali pa grobnice oz. pokopališča. Znanstveniki si glede tega še niso enotni.a