Bogovčič je nagrado prejel za izjemne dosežke na področju raziskovanja, dokumentiranja in popularizacije konservatorsko-restavratorske stroke ter konserviranja-restavriranja v času njegovega delovanja pred upokojitvijo.

V Narodni galeriji je podelilo tudi priznanja za enkratne izjemne dosežke in prispevke pri ohranjanju kulturne dediščine ter predstavljanju in popularizaciji konservatorsko-restavratorske stroke. Priznanja pa so podelili ekipi konservatorjev-restavratorjev pod vodstvom Saše Snoj, ekipi Restavratorskega centra, konservatorsko-restavratorskemu oddelku Gorenjskega muzeja in Martini Vuga.

Bogovčič je po diplomi iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu leta 1968 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani zaključil magistrski študij restavratorstva. Strokovno se je posvečal predvsem dokumentiranju in obnovi stenskih slik in mozaikov. Leta 1970 se je zaposlil na oddelku za restavratorstvo zavoda za spomeniško varstvo in prvič prevzel vodenje dveh zahtevnih projektov – restavriranje fresk Janeza Aquile v Turnišču in antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani.

Posvečal se je tudi restavriranju in raziskovanju zlatih baročnih oltarjev
Kot član t. i. jugoslovanskega konzilija je bil v pivskem samostanu v Črni gori zadolžen za armiranje velike površine snetih fresk. Po rušilnem potresu v Posočju leta 1976 je organiziral intervencijsko ekipo, s katero so več let v težkih razmerah reševali poslikave na prizadetem območju. Leta 1973 je prevzel vodenje restavratorskega oddelka in ga vodil do leta 1979. Opravil je vrsto zahtevnih posegov na skoraj vseh področjih restavratorstva, piše v obrazložitvi nagrade.

Med pomembnejše sodijo restavratorski posegi na freskah v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, v samostanu Stična, v cerkvi sv. Neže na Lopati in cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini ter v cerkvi na Suhi pri Škofji Loki. Posvečal se je tudi restavriranju in raziskovanju zlatih baročnih oltarjev, med drugim znamenitega Laibovega oltarja in tabelnih slik na lesu.

Med izjemne dosežke na področju raziskovanja in popularizacije stroke sodi priprava številnih vodenj, posvetov in odmevnih razstav. S sodelovanjem v tiskanih medijih, na radiu in televiziji je močno prispeval k odmevnosti konservatorsko-restavratorske stroke.

Prispeval je k zasnovi učnih vsebin na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer se je leta 1998 zaposlil kot redni profesor na oddelku za restavratorstvo. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj in nagrad.

Šubičevo priznanje so prejeli ekipa konservatorjev-restavratorjev pod vodstvom Saše Snoj za izjemen pristop h konserviranju-restavriranju Jakopičeve poslikave v stanovanjskem bloku Meksika ter ekipa konservatorjev in restavratorjev Restavratorskega centra za uspešno koordinacijo in izvedbo konservatorsko-restavratorskih del pri celoviti obnovi cerkve Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku.

Priznanje je društvo namenilo še konservatorsko-restavratorskemu oddelku Gorenjskega muzeja. Anamarija Dimovska, Sandra Dimitrijević in Irena Jeras Dimovska so nagrajene za izjemno uspešno izveden razstavni projekt Nazaj k predmetu, Konservatorsko-restavratorski stik s preteklostjo.

S priznanjem so nagradili tudi Martino Vuga za vodenje tehnoloških raziskav in konservatorsko-restavratorskih posegov ter za inovativen pristop k reševanju del Frančiška Smerduja iz zbirke Narodne galerije v Ljubljani.

Podelili so tudi študentsko priznanje zlati skalpel, ki ga je prejela Doroteja Erhatič za delo na različnih projektih Oddelka za kamen in štukaturo ZVKDS Restavratorskega centra.
Komisijo so sestavljali Martina Obid Mlakar (predsednica), Jernej Hudolin, Emina Frljak Gašparović, Lucija Močnik Ramovš, Jasna Malešič, Špela Govže, Ajda Mladenovič, Tina Buh in Eva Ilec.