Rosa Parks je leta 1955 spremenila tok zgodovine, ko se je uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj svoj odstopi sedež belcu. Zaradi geste upora so jo priprli in ji sodili zaradi državljanske nepokorščine, vendar so jo proti plačilu globe izpustili. Protest 42-letne šivilje proti rasni segregaciji je medtem prerasel v bojkot avtobusnega prometa, ki je trajal vse leto (to je bil tudi prvi večji protest proti segregaciji v ameriški zgodovini). Vrhovno sodišče je leto dni po dogodku razglasilo, da je vsako rasno razlikovanje nezakonito.

Detroit kot varno zatočišče
Vendar se je Parksova zaradi groženj s smrtjo, ki jih je dobivala v domačem Montgomeryju v Alabami, preselila v Detroit z bratom in njegovo družino (v hišici je živelo kar 18 ljudi). Lesena hiša, v kateri so živeli, je začela po njeni smrti propadati, mestna oblast pa jo je uvrstila na seznam nepremičnin, ki jih bodo zrušili v prvi etapi preureditve mesta. Rušenje hiše je preprečila nečakinja Parksove, energična Rhea McCauley, ki je bila v času selitve v Detroit še otrok, vendar se še danes spominja, kako sta se s teto sprehajali po soseski in s tamkajšnjimi prebivalci razpravljali o političnih vprašanjih.

Hiša na turneji
McCauley je hišo v letu 2016 odkupila od mesta za 500 dolarjev, nato pa jo predala v lastništvo umetniku Ryanu Mendozi. Ta je s prostovoljsko pomočjo hišo razstavil na dele, jo poslal čez Atlantik in jo znova sestavil v Berlinu. Upal je, da bo za hišo našel stalno mesto nekje v ZDA, a ker mu to za zdaj še ni uspelo, se je v okviru svoje turneje "odpravila" še na jug Italije.

8:46 – osem minut, ki so sprožile revolucijo
Ker rasne napetosti na drugi strani Atlantika še vedno naraščajo, je eksponat pridobil še dodatno simbolično težo. Obiskovalce med obiskom spremlja glasbena podlaga z naslovom 8:46, ki traja točno toliko časa. Osem minut in 46 sekund je namreč trajalo, da je pod kolenom policista umrl George Floyd – tragedija, ki je v ZDA sprožila gibanje Black Lives Matter in jih prisilila v soočenje z lastno temno zgodovino suženjstva in rasne neenakopravnosti.

Mendoza upa, da bo neapeljska postavitev, ki jo je naslovil Almost Home (Skoraj dom), opozorila na dediščino Rose Parks in Ameriko "spomnila na hišo, za katero ni niti vedela, da jo je pozabila".

Umetnik hišo Rose Parks razume kot poosebljenje izkušnje številnih temnopoltih Američanov, ki so v zadnjem stoletju migrirali proti severu, tam pa doživeli enako diskriminacijo in marginalizacijo, s katerima se temnopolti v Ameriki spopadajo že več generacij. "Ta hiša bo ljudem pomagala razumeti, zakaj so ljudje v Ameriki tako besni," je prepričan.

Mendozi je še posebej v zadovoljstvo, da je hiša, ki "je tako krhka, da bi jo skoraj lahko porušil že malo močnejši piš", razstavljena prav na notranjem dvorišču kraljeve palače: Burbonci je prostovoljno nikoli ne bi spustili v svojo sredino. "Zdaj pa jo ti zidovi branijo in ščitijo, namesto da bi jo držali zunaj," je komentiral.