Kamniku je, v nasprotju z Ljubljano, uspelo ohraniti enotno podobo mestnih svetilk v starih laternah, ki še dandanes, res da v sodobnejši obliki, osvetljujejo ulice in trge ter vzbujajo prijeten občutek preteklega časa. Pot do tega pa ni bila preprosta. Po prvi svetovni vojni, še bolj pa po drugi svetovni vojni so bile stare plinske svetilke z ulic in trgov slovenskih mest odstranjene ter nadomeščene s sodobnejšimi, električnimi lučmi. Kamnik pri tem ni bil izjema. V 50. letih so tako začeli obnavljati staro mestno jedro v glavnem po Plečnikovih načrtih, kar se je nadaljevala tudi v 60. letih, med drugim tudi z zamenjavo strehe kapele sv. Eligija na Malem gradu, kar pa bo tema naslednjega prispevka prihodnjo nedeljo. Danes pa si poglejmo, kako je Kamniku uspelo ohraniti enotno podobo mestnih svetilk do današnjih dni.

Kamnik v preteklosti
Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1967. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka uspela ostati neopažena.

"Kamnik je bil nekoč glavno mesto Kranjske in prednjačil je celo pred Kranjem. To je bilo seveda pred mnogimi stoletji. Danes vrednotimo mesta drugače in ne zanima nas več, katero je večje in slavnejše. V turistične namene pa je njihova preteklost zanimiva tudi danes. Zato so v Kamniku rekli, da pečat zanimive preteklosti ne sme izginiti iz njihovega mesta."

Kamnik v času Valvasorja
V virih se Kamnik prvič omenja že v 11. stoletju. Nekoliko kasneje, v letu 1229, kraj dobi mestne pravice, kar pomeni, da je Kamnik najstarejše mesto na Kranjskem. V vsem tem času se je zunanja podoba mesta vseskozi spreminjala, o čemer nam pričajo različne upodobitve kraja skozi čas. V Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae) iz leta 1679, lahko vidimo podobo Kamnika v 17. stoletju, četudi je ta nekoliko stilizirana. Predvsem gore v ozadju so nekoliko zamaknjene, pa tudi njihovi vrhovi ne ustrezajo popolnoma realni sliki. Kamnik je bil sicer upodobljen s pobočja Starega gradu. Na spodnji strani slike vidimo potok Bistrico, pri kateri je označena tudi smer toka reke. Zaman bomo iskali kapelo na Kalvariji na tej sliki, saj je bila zgrajena šele okoli leta 1725. Prav tako manjka žalska cerkev, katere temeljni kamen je bil položen ravno v tem času; zato pa je mestno obzidje precej dobro vidno. Na levi strani lahko vidimo grad Zaprice, ki je glede na druge stavbe na tej sliki nekoliko prevelik. Na spodnji strani se dobro vidi stara župnijska cerkev, ki je bila okoli leta 1730 podrta, na njenem mestu pa so zgradili novo cerkev v baročnem slogu.

Župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni je ohranila zvonik stare cerkve, ki danes samostojno stoji ob novi cerkvi. Cerkev je dal zgraditi leta 1734 duhovnik Maksimilijan Leopold Rasp (1673‒1742), po načrtih arhitekta Gregorja Mačka (1701‒1745). Poslikava prezbiterija je bila zaupana baročnemu slikarju Francu Jelovšku (1700‒1764). V cerkvi se, na posebnem podstavku, ki ga je izdelal arhitekt Plečnik, nahaja tudi kopija Layerjeve slike Matere božje z Brezij, ki jo je naslikal kamniški slikar Lojze Perko (1909‒1980).

Starejših upodobitev, ki bi prikazovale podobo Kamnika v srednjem veku, žal nimamo. Središče poselitve v tem času je bilo na območju današnjega predmestja Šutna, na prisojni strani Klanca med žalskim hribom in Malim gradom, nekje od 15. stoletja dalje pa se je jedro poselitve premaknilo na severno stran Klanca. Konec 18. stoletja je v kamniškem predmestju Graben izbruhnil silovit požar, ki pa se k sreči ni razširil na stari del mesta.

Oživljanje starega mestnega jedra Kamnika
V 60. letih prejšnjega stoletja so se na kamniški občini načrtno lotili urejanja starega mestnega jedra. "Kamnik dobiva v zadnjih dveh letih načrtno spet podobo, kot jo je imel pred mnogimi desetletji, ko je bil pomembno obrtniško mesto. V parku so se pojavile spet stare klopi, v mestnem središču pa so zagorele stare laterne, ki so izginile iz mesta kmalu po prvi svetovni vojni. Če bi podoba kamniške svetilke slučajno ne ostala ohranjena na neki stari dopisnici, bi se železne laterne le težko vrnile na hišne vogale. Z dopisnice so posneli načrt in danes je že vse mestno središče dobilo spet staro, prijetno domačo podobo. Namesto plina ali petroleja v starinskih laternah gorijo električne žarnice. Sodobnost se je skladno združila s preteklostjo."

Stara cehovska znamenja še danes krasijo kamniške mestne ulice
"Niso pa samo ulične svetilke tisto, kar vrača mestu nadih preteklosti. Nad trgovinami so se tu in tam že pojavili izveski, ki spominjajo na čase, ko so v Kamniku živeli in delali cehovski mojstri. Namesto neokusnih desk z napisi in namesto neonskih črk, ki ne sodijo v okolje starega mesta, so se pojavili stilni izveski, ki že od daleč povedo, kje dela ta ali oni obrtnik, kje je trgovina in kje gostišče."

Ko boste naslednjič v starem jedru Kamnika, si vzemite čas in se ozrite po pročeljih stavb. Kaj hitro lahko vidimo stara cehovska znamenja, ki nam kažejo, kje ima, oziroma je imel, posamezni obrtnik svoje prostore. Nekaterih znamenj danes ni več, so se pa zato pojavila novejša, ki so v nekaterih primerih tudi kombinirana s svetlobnimi napisi, oziroma kot je rečeno v prispevku z "neonskimi črkami".

Plečnik v Kamniku
V Kamniku lahko vidimo kar nekaj najrazličnejših stvaritev arhitekta Jožeta Plečnika (1872‒1957) in njegovih učencev. Poleg že omenjenega podstavka Perkove slike je Plečnik pustil velik pečat v Kamniku. Sodeloval je pri načrtih za prenovo Glavnega trga s fasado na Maistrovi 2, kjer je bilo treba preoblikovati stransko pročelje stavbe v glavno. Stavba, ki je stala pred njo je bila namreč porušena, tako da je stavba na Maistrovi 2 s preoblikovanjem postala del zaključene podobe Glavnega trga. Prenova je bila dokončana leta 1955, vendar ne popolnoma po izvirnih načrtih.

Arhitekt Plečnik je tudi sicer pogosto prišel v Kamnik. Najraje se je na pot odpravil z vlakom, tako da ni posebno presenečenje, da je sodeloval tudi pri načrtih za železniško postajo Kamnik – mesto, ki je bila nato izvedena pod okriljem njegovega učenca arhitekta Vinka Glanza (1902‒1977). Arhitekt Anton Bitenc (1920‒1977), prav tako Plečnikov učenec in njegov asistent, pa je po zamisli svojega mentorja izdelal načrt za most čez potok Nevljico.

Kamnik je imel svojega mestnega arhitekta
"Kamnik že sodi med tista mesta, ki ima svojega stalnega mestnega arhitekta. To je Bojan Šlegl, ki ob podpori občinske skupščine, Zavoda za spomeniško varstvo in drugih ustanov, s svojimi sodelavci snuje novo oziroma bolje povedano staro podobo mesta. Načrti za nove izveske pa so le droben, čeprav za nas nestrokovnjake najzanimivejši detajl z delovne mize. Prve ideje je našel v starem koledarju, pozneje pa si je pomagal s švicarskimi knjigami o cehovskih znakih. Arhitekt Šlegl je pred nedavnim obiskal tudi Varšavo in Krakov, kjer je videl, kakšen je lahko končni uspeh načrtnega urejanja starih mestnih četrti. Tam je dobil dosti novih idej in izkušenj, ki jih bo, v manjšem obsegu seveda, lahko izkoristil tudi v Kamniku. Tako bo Kamnik postal prvo slovensko mesto, ki bo ohranilo svojo staro zunanjo podobo. Domači in tuji turisti, ki iščejo za svoj oddih nove kraje in izvirno okolje pa se bodo v njem gotovo ustavljali še raje kot doslej."

V zadnjih desetletjih je mnogo podjetij, ki so zaznamovala Kamnik, zaprlo svoja vrata. Umik industrije je zagotovo predstavljal svojevrsten izziv za mnoge, obenem pa je kraj naredil toliko bolj privlačen za obiskovalce in popotnike, ki imajo možnost spoznati neokrnjeno naravo kamniških Alp ter odkrivati lepote nekdanjega deželnega glavnega mesta Kranjske.
Prihodnjo nedeljo ostajamo v Kamniku. Pogledali si bomo, kako so v 60. letih pri menjavi strehe kapele sv. Eligija na Malem gradu našli zanimivo najdbo ter odkrili skrivnost spreminjajoče se strehe kapele skozi čas.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}