Serija Kalejdoskop je bila prvič predstavljena občinstvu takratne TV Ljubljana, predhodnice RTV Slovenija, med letoma 1964 in 1971. V sedmih letih je njen avtor Drago Kocjančič pripravil kolaž petinosemdesetih oddaj, ki jih je poimenoval Kalejdoskop, in še nekaj posebnih oddaj za potrebe različnih festivalov. Vsaka oddaja je bila sestavljena iz najmanj treh, običajno pa petih prispevkov (nekatere jih imajo tudi več) v skupni dolžini od petnajst do trideset minut. Pri nekaterih prispevkih so mu pomagali tudi takratni novinarji TV Ljubljana, sicer pa je Drago Kocjančič večino dela opravil sam – bil je scenarist oddaje, snemalec, montažer in režiser. V oddajah je gledalcem skušal približati razne zanimivosti iz vsakdanjega življenja, dogodke iz novejše zgodovine, predvsem pa različne običaje, šege in navade iz Slovenije in zamejstva. Nekaj drobcev iz njegove bogate življenjske poti pa si lahko ogledate v prispevku »Kdor snema, vidi in doživlja več«.

Na obisku v slovenskih Benetkah
Še ne dve uri vožnje od italijanskih Benetk proti vzhodu leži kraj, znan pod imenom "slovenske Benetke". Morda ste sprva pomislili na Kostanjevico na Krki, s katero si Vipava zasluženo deli ta zanimivi naziv, toda danes bomo ostali kar na Vipavskem. Ogledali si bomo prispevek iz pete oddaje Kalejdoskop po vrsti, ki je bil na sporedu 24. decembra 1964.

Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, pa le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1964. Na nekaterih mestih se lahko pojavijo napake, ki so v glavnem posledica razvoja znanosti in našega vedenja o stvareh, saj nekaterih ugotovitev, ki so nam znane danes, še niso bile znane pred dobrega pol stoletja, ko je avtor pripravljal prispevek. V tovrstnih primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka ostala neopažena; v teh primerih vabljeni k oddaji komentarja – nahajajo se na koncu prispevka.

Na fotografijah med besedilom ter v galeriji spodaj pa si lahko ogledamo današnji videz Vipave in bližnje okolice. Seveda pa noben posnetek ali fotografija ne moreta nadomestiti osebne izkušnje obiska v tem prikupnem kraju, ki obiskovalcu ponuja mnogo.

Poglejmo si zdaj nekaj utrinkov iz Vipavske doline, ki jih je ujela kamera Draga Kocjančiča.

Vipavska dolina skozi čas
»Skoraj petinštirideset kilometrov dolga Vipavska dolina je imela nekdaj svoje upravno središče v mestu Vipavi. Danes mesto resda nima več te vloge, vendar vsak korak po starem mestu odkrije mikaven dih njegove preteklosti.«

Od izvirov reke Vipave v Vipavi pa do njenega izliva v reko Sočo v kraju Sovodnje ob Soči (Savogna d´Isonzo, danes v Italiji) je le štirideset kilometrov. Nad dolino se dvigujejo planote Nanos, Hrušica in južni obronki Trnovskega gozda. Območje je bilo poseljeno že v preteklosti; v časih rimskega cesarja Avgusta je bila dolina Mrzle reke [Fluvius Frigidus], kot so imenovali Vipavsko dolino takrat del rimske desete regije, ki je obsegala širše območje Benečije in Istre [Regio X – Venetia et Histria]. Ob sotočju Vipave in Hublja je bila zgrajena postojanka Castra [tudi Castrum] ad Fluvium Frigidum, kar v prevodu pomeni Utrdba ob Mrzli reki oziroma v današnjem času – Ajdovščina. Kastra je bila del julijsko-alpskega obrambnega sistema [Claustra Alpium Iuliarnum], ki se je raztezal od Ziljske doline na današnjem avstrijskem Koroškem do pobočij Učke nad Kvarnerskim zalivom, na območju današnje Hrvaške, in je bil obramba rimskih meja pred vpadi raznih plemen. Več o tem pa v enem od prihajajočih prispevkih.

Burja vpliva na življenje ljudi
»Življenje pa teče dalje in ob starem mestu so zrasle visoke zgradbe. Nasprotje med preteklostjo in sodobnostjo bi bilo morda še očitnejše, če bi huda burja z Nanosa ne vtisnila svoj pečat vipavskim streham. Stare in tudi nove so obtežene s kamenjem, da bi jih ne dvignili orkanski sunki, ki jeseni in spomladi dosežejo tudi 140 km/h.«

Burje verjetno ni treba posebej predstavljati, saj se je zagotovo vsak izmed nas v neki točki srečal s tem sunkovitim hladnim vetrom severovzhodnih smeri, ki se ne pojavlja samo v Sloveniji, temveč je tudi na drugih celinah. Najmočnejša burja se pojavlja na Velebitu (Hrvaška), kjer so v Karlobagu izmerili hitrosti sunkov okoli 220 km/h, in bližini Zadra, kjer je sunek dosegel okoli 250 km/h. Nekaj merilnih postaj zunaj uradne mreže pa je zaznalo sunke vetra v bližini 300 km/h. V Sloveniji v zadnjih desetletjih prav tako zaznavamo močnejše sunke, tudi več kot 200 km/h, kar je precej več od 140 km/h, ki se omenjajo v letu 1964.

Škoda, nastala zaradi burje, je zelo različna in predvsem odvisna od upoštevanja naravnih zakonitosti ter izkušenj naših prednikov, ki so se v marsičem znali prilagoditi življenju v takšnem okolju. Strehe so tudi danes (večinoma) obtežene s kamni, nekaj težav pa zna burja povzročiti v prometu. Pozimi lahko gradi snežne zamete, pospešuje pa tudi izhlapevanje vode, kar povečuje vpliv suše. S kmetijskih površin lahko burja odnaša vrhnjo plast zemlje.

Vipava, mesto prekrasnih mostov
»Nič ne bomo pretiravali, če rečemo, da mesto Vipava stoji na vodi. V številnih mogočnih, pa tudi majhnih izvirih vre izpod masiva Nanosa reka Vipava, ki daje plodnost skoraj vsej dolini. Spomladi in jeseni, ko se naraslim vodam pridruži še hudournik Bela, poplavlja Vipava tudi nekatere dela mesta. Zaradi pogostih poplav je Vipava poznana po svojem imenu `slovenske Benetke´. Na ulicah in v pritličnih hišah ter dvoriščih takrat neusmiljeno zagospodari voda.«

»Prebivalci že od nekdaj poznajo navade svoje reke. Nebrzdani igri vode so se skušali upreti tako, da so zgradili v mestu več ko 25 mostov. Nekateri med njimi so prave arhitektonske zanimivosti. Če bi hoteli poiskati najprivlačnejšega med njimi, bi se gotovo odločili za most v nekdanjem gradu grofov Lanthieri.«

Še preden si ogledamo most grofov Lanthieri, pa spregovorimo nekaj besed o Taborskem mostu. Zgolj površen pogled na tablo z letnico 1810, ki se nahaja sredi mosta, nam ne daje pravega občutka njegove starosti. Ko nekoliko bolj natančno pogledamo in preberemo celoten napis, pa vidimo, da most ni bil zgrajen v juniju 1810, temveč le razširjen takrat. V času, ko so bili naši kraji pod Francozi, to je v obdobju Ilirskih provinc (1809–1814) je bil most razširjen, zgrajen pa je bil v času turških vpadov. Glavnina turških vpadov na našem območju je bila v 15., delno pa tudi v 16. stoletju. Tako je Taborski most drugi najstarejši ohranjeni kamniti most v Sloveniji, starejši od njega je le Kapucinski most v Škofji Loki iz 14. stoletja.

Tabla z letnico pa ni edini napis na mostu. Ohranjen je tudi poštni kamen, z začetka 19. stoletja, ki nam pove, da je od Vipave do Ljubljane 11 poštnih milj, kar je približno 83 kilometrov (1 poštna milja ustreza približno 7,6 km).

Most grofov Lanthieri
Zagotovo eden najlepših mostov v Vipavi je most grofov Lanthieri, ki stoji na notranjem dvorišču istoimenskega baročnega dvora ob izviru reke Vipave, v katerem ima danes svoje prostore Univerza v Novi Gorici. Dvorec je bil zgrajen leta 1659, most pa najverjetneje leta 1669, iz nabrežinskega apnenca, ki je obstojen v vodi. Posebnost mosta je v njegovi gradnji, saj gre za edinstven primer mostne gradnje v svetovnem merilu. Most ima namreč ravne masivne kamnite plošče za nosilno konstrukcijo (debeline 13 cm) in prav tako kamnite stebre, položene v dno reke Vipave iz enega samega kosa kamna. Ravna konstrukcija mosta, ki je v celoti izdelana iz klesanega kamna, daje mostu edinstven videz, saj se precej razlikuje od ločnih mostov, ki so bili bistveno bolj običajni v tistem času. Pri Lanthierijevem mostu je bil takšen način gradnje mogoč zaradi sorazmerno majhnih razponov kamnite konstrukcije, saj kamnite plošče sicer slabo prenašajo natezne napetosti. Zaradi tega se kamen običajno ni uporabljal za nosilne elemente mostov, obremenjenih na upogib.

Na sredini mostu stojita dve stranski loži, ki so jih uporabljali tudi za čajanke. Most je dolg 14,18 m, širok 2,65 m, na sredini pa se razširi na 4,32 m. Zadnje temeljite obnove je bil deležen na prelomu tega stoletja. Na črno-belem posnetku se še dobro vidijo številne poškodbe pa tudi delno manjkajoča ograja mosta, ki so danes le še stvar preteklosti.

Troštov most
»V bližini Vipave vodi čez rečico Močilnik kamnit most, ki ga je sezidal leta 1803 domači mojster Anton Trošt. Na njem je vklesal spominsko pesem, ki mimoidočim med drugim pove: `Imenitni mojster Anton Trošt je sturu ta trdni most. Gospoda Tadeusa Lanthierija, da vsak brez skrbi čez dirja.´ Kadar boste pridirjali mimo se ustavite in preberite še ostale verze. Izvedeli boste še mnogo zanimivega.«

Pred več kot pol stoletja, ko je naša kamera obiskala Vipavsko dolino, so Troštov most, ki je prebivalcem vasi Lože in Slap omogočal preprost prehod potoka Močilnik na njihovi vsakdanji poti v Vipavo in obratno, uporabljali tudi za prehod vozil. O kakovostni izdelavi mosta priča dejstvo, da se je uporabljal za promet kar 210 let, vse do leta 2013, ko je bil v neposredni bližini zgrajen nov most, stari Troštov most pa je ostal v uporabi za nekoliko lažja bremena – za pešce ter kolesarje. Na starem mostu je lepo vidna obnovljena spominska plošča, na kateri so zapisani verzi v bohoričici, ki pripovedujejo zgodbo o nastanku mostu. Na črno-belih posnetkih iz 60. let prejšnjega stoletja pa se prav tako dobro vidi, koliko je napis zbledel v stoletju in pol po njegovem nastanku.

Napis na mostu
Posebnost vklesanega napisa na mostu čez potok Močilnik ni samo v njegovi starosti, temveč predvsem v uporabljenem jeziku. Napis v slovenskem jeziku in v pisavi bohoričici iz leta 1803 naj bi bil, po do zdaj znanih podatkih, najstarejši tovrsten zapis v slovenskem jeziku na kakšnem mostu. V bližnji vasi Slap pa je celo starejši napis, iz leta 1785, na hiši, ki naj bi jo sezidal prav naš »imenitni mojster« Anton Trošt.

Oba napisa sta ohranjena do današnjih dni, kar je lepa priča narodne zavednosti naših prednikov, živečih na tem območju.

V izvirniku se napis na mostu glasi takole: »IMENITNI MOISTER MNT: TROST - JE STURU TA TERDNI MOST - SKUSI SHPESHE KOM: SLAPNSKIGA - JENU POMUZH GR: IPAUSKIGA - GOSPODA TADEUSA LANTHIRIA - DE USAK BRES SKRBI ZHES DIRIA - TUDI GR: COBENZEL JE DAU - Hʾ TEMO DELO EN DOBER MAU - GOSPUD SCARIA JEN TERSHANI - PUSEBNU IS DELLAM LOSHANI - SO POMAGALI H TEMU MOSTI - BUCH GA OBDERSH LEIT DOSTI«

Z malce truda ter poznavanjem osnovnih pravil izgovarjave bohoričice lahko dokaj enostavno razberemo nekaj zanimivih informacij o gradnji mosta. Poskusimo nekoliko prirediti napis, da bo bližje današnji slovenščini:

»IMENITNI MOJSTER ANTON TROŠT – JE STURU [zgradil] TA TRDNI MOST – SKOZI ŠPEŽE [stroške] KOMUNA SLAPENSKEGA [v Slapenskem komunu sta bili naselji Slap in Lože, kjer so prispevali sredstva za gradnjo mostu] – IN POMOČ GROFA VIPAVSKEGA – GOSPODA TADEUSA LANTHIERIJA – DA VSAK BREZ SKRBI ČEZ DIRJA – TUDI GROF COBENZEL JE DAU – K TEMU DELU EN DOBER MAU – GOSPOD ŠKARJA IN TERŽANI [Vipavci] – POSEBNO Z DELOM LOŽANI – SO POMAGALI H TEMU MOSTI – BUH [bog] GA OBDERŽ LEJT DOSTI«

Vipava je imela tržne pravice že od 14. stoletja dalje, zato se v tem času za prebivalce Vipave uporablja izraz Tržani, za Vipavo pa tudi samo Trg. Napis omenja tudi tri vipavske veljake, ki so prispevali pri gradnji: Grof Tadeus [Tadej] Friderik Lanthieri (1754–1815), grof Janez Filip Cobenzel (1741–1810) in gospod Ignac Scaria [Škarja] (1754–1816), čigar priimek je edina beseda na plošči, zapisana v takratni italijanski pisavi. Več informacij o tem in še mnogo drugih podatkov pa lahko najdete v zanimivem prispevku Marije Mercina, z naslovom Vklesana vipavska samozavest.

Naslednji arhivski kalejdoskop sledi že prihodnji konec tedna. Ostali bomo v Vipavski dolini, natančneje v Ajdovščini, kjer je kamera Draga Kocjančiča posnela rimske ostanke sredi mesta, pa tudi obrambni stolp, preurejen v stanovanjski objekt. Reportaža iz Ajdovščine je bila zadnjič na sporedu v juniju 1967, zato bo zanimivo videti, koliko se je spremenilo, pa tudi ohranilo do današnjih dni.