Nadzemni tok reke Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano je tudi del območja Natura 2000, Ljubljanica in Bistra ter vsi glavni kraški izviri pa so zavarovani kot naravne vrednote državnega pomena. Irena Šinkovec iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane je poudarila, da pomen reke v kontekstu kulturne in naravne dediščine presega nacionalne okvire in si zasluži širšo, mednarodno prepoznavnost, tako z vidika širjenja dostopnosti do dediščine kot tudi njenega varovanja in ohranjanja.

Poleg številnih arheoloških najdb, ki segajo od prazgodovine pa vse do sodobnega časa, posebno vrednoto predstavljajo edinstvene najdbe iz degradiranih organskih materialov, ki se ohranijo le v mokrih okoljih, med katerimi je po njenih besedah treba izpostaviti danes dokumentiranih več kot 70 ostankov plovil in vesel iz struge reke in Ljubljanskega barja.

Dodala je, da je pomen Ljubljanice v posameznih kronoloških obdobjih specifičen. Tako imamo denimo namerno odlaganje dragocenih predmetov v reko v obdobju pozne bronaste in mlajše železne dobe v kontekstu ritualnih obredov, pomen reke pri vojaškem osvajanju in utrjevanju rimske nadvlade, pomen v obdobju srednjeveške poselitve, bila je tudi pomembna prometna žila v obdobju pred gradnjo južne železnice.

Arheološki fenomen

Nominacija na Unescov seznam bi bila po njenih besedah primarno usmerjena v arheološki fenomen Ljubljanice, celovitost vpisa pa bi dopolnili z naravnimi vrednotami. Hkrati bi z nominacijo povezali dva že vpisana spomenika – kolišča na Ljubljanskem barju in idrijski rudnik živega srebra, katerega skladišče stoji tik ob Ljubljanici na Vrhniki, in bi na ta način zaokrožili pomen in prepoznavnost širšega območja dediščine.

Razmislek gre tudi v smeri nominacije celotnega porečja Ljubljanice – kraški podzemni del in Ljubljansko barje. Univerzalne vrednote so ob tem vezane predvsem na celovitost in večplastnost spomenika, povezovanje naravne in kulturne dediščine, izpostavljena bi bila arheološka podvodna dediščina. Ker podobnega primera v svetu ni, je samostojna nominacija edina smiselna, je poudarila Šinkovčeva.

Vpis na Unescov seznam bi po njenih besedah prinesel bistveno večjo prepoznavnost spomenika in posledično večjo ozaveščenost javnosti ter zaščito spomenika, tudi ob nezakonitih posegih. Dolgoročno pa bi z revitalizacijo degradiranih območij, ki škodljivo vplivajo na spomenik, prispevali k bolj kakovostnemu življenju prebivalcev ob reki in trajnostnemu razvoju širšega območja.

Podvodne raziskave Ljubljanice

Projekt Ljubljanica, ki je vključeval zaščitne podvodne raziskave, konzervacijo in prezentacijo deblaka iz 2. stoletja pr. n. št., sanacijo rečnih brežin, monitoringe, analize in dokumentiranje rečnega dna in depozitorija za moker les ter vzpostavitev razstavišča Moja Ljubljanica na Vrhniki, je junija pridobil Unescov znak najboljših praks za podvodno kulturno dediščino. Projekt, ki ga je zasnovala in strokovno vodila Irena Šinkovec, je sofinanciral finančni mehanizem EGP in je v letih 2014–2016 potekal v partnerstvu z Občino Vrhnika in Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani ter v sodelovanju z nevladnim Zavodom za podvodno arheologijo in domačimi ter mednarodnimi strokovnjaki.

Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da je bil eden ciljev projekta tudi vzpostavitev znanstvene in strokovne platforme kot izhodišča za pripravo dosjeja za kandidaturo na Unescov seznam. Že vzpostavljena infrastruktura, predvsem razstavišče Moja Ljubljanica na Vrhniki, pa je del predpriprave za vpis na Unescov seznam.

"Rezultati projekta Ljubljanica so torej podlaga za pripravo dosjeja, ki bo predvidoma potekala v prihodnjih petih letih. Z Unescovim znakom najboljših praks za podvodno dediščino, s katerim je pomen spomenika že prepoznan na svetovni ravni, se upravičenost kandidature potrjuje," so zapisali.

Arheolog Andrej Gaspari pa je pojasnil, da Ljubljanica, če pogledamo parametre po protokolu vrednotenja Unesca, izpolnjuje tako rekoč vsa merila. "Gre za edinstven fenomen, in čeprav zaradi njihove gostote Unesco nekoliko demotivira nominacije iz Evrope, glede Ljubljanice ni nobenega dvoma, da lahko uspemo," je dodal. Država je po njegovih besedah veliko naredila že z razglasitvijo za spomenik državnega pomena, še boljša okoliščina pa je, da je znaten del porečja v lasti države. "Običajno so s tem težave, tu pa bi se šlo le v dodatne odkupe zemljišč, ki niti nimajo posebno velike vrednosti," je sklenil.