Vsako leto se na milijone turistov odpravi na pot iz prestolnice Ciudad de Mexico k bližnjim razvalinam metropole Teotihuacán, "mesta bogov", ki je s svojo piramido sonca in Avenijo smrti ena najosupljivejših lokacij v Mehiki.

A zanimive nove arheološke najdbe se trenutno dogajajo na južnem robu mesta, sploh ne blizu osrednjih piramid. "Ugotavljamo, da je bilo življenje na obrobju prav dobro," je komentiral ameriški arheolog David Carballo, ki že od julija vodi izkopavanje treh stavb, okrašenih s pisano poslikano štukaturo.

Raziskovalce je pravzaprav šokiralo, da so kar tri kilometre od središča Teotihuacána našli razkošne poslikave z motivi cvetja in pojočih ptic, ki ustvarjajo rajsko vzdušje. Naleteli so tudi na druge embleme bogastva: predmete iz žada, umetelno izrezljano kamnito masko in lupine školjk tako s pacifiške kot tudi z zalivske obale.

Novoodkriti murali pričajo o tem, da se je civilizacija Teotihuacána, ki je razcvet doživel med letoma 100 in 550, razvijala v drugo smer kot druge starodavne civilizacije. V majevskem imperiju – ali pa v starem Egiptu ali rimskem imperiju, če hočete – je nad obubožanimi in pogosto zasužnjenimi množicami vladala maloštevilna elita. V Teotihuacánu, ki je imel okoli 100 tisoč prebivalcev, se je navadnim smrtnikom godilo veliko bolje.

Arheologi predvidevajo, da se je mesto razvijalo predvsem po zaslugi obrtnikov, pa naj so bili to kamnoseki, lončarji, šivilje ali pa številni izdelovalci rezil iz obsidiana, po katerih je mesto slovelo.

Blokovska predmestja?
V bližini muralov v soseski Tlajinga je Caballova ekipa izkopala tudi ostanke delavnice, ki se je specializirala samo na obsidian. Ocenjujejo, da je samo ta obrat ustvaril okoli 200 tisoč rezil. V bližnji četrti La Ventilla pride do izraza še ena lastnost teotihuacanske egalitarnosti: približno 90 odstotkov prebivalstva je živelo v kamnitih, večstanovanjskih zgradbah. Iz tega je razvidno, da so ljudje živeli urbana življenja v gosto naseljenih ozkih uličicah.

Njihova stanovanja so bila tlakovana z belo apneno malto, imela so obliko notranje vodovodne napeljave, odprta notranja dvorišča in stenske poslikave. Teotihuacán, ki leži slabih 50 kilometrov od današnje mehiške prestolnice, premore okoli 2.000 takih stavb – metropola je doživela gradbeni bum, ki se je končal okoli leta 350.

Vodja izkopavanj v La Ventanilli Ruben Cabrera opozarja, da tovrstnih množičnih prebivališč ne najdemo pri nobeni drugi starodavni civilizaciji – tak način življenja nakazuje, da so bile neenakosti med ljudmi manjše kot drugje. "Razlike niso bile tako izrazite kot denimo v Rimu, kjer je bila jasna meja med podrejenim in vladajočim delom prebivalstva."

V več kot stoletju arheoloških izkopavanj niso našli tudi nobenih dokazov, da so v Teotihuacánu sploh prakticirali suženjstvo.

"Osupljivo nizka stopnja neenakopravnosti za predindustrijsko družbo"
Arheolog Michael Smith z Univerze v Arizoni, ki vodi laboratorij v Teotihuacánu, je na podlagi velikosti prebivališč ocenil, kako premožni so bili ljudje. Na lestvici, kjer 1.0 pomeni, da je imelo vse v lasti eno samo gospodinjstvo, 0 pa ponazarja popolno enakopravnost, je Teotihuacánu izmeril povprečje 0.12, kar je "osupljivo nizka stopnja neenakopravnosti za predindustrijsko družbo". "Moj prvi odziv je bil: s tem izračunom je nekaj narobe." Izračun bo naredil še enkrat, tokrat z več podatki – pričakuje, da se bo indeks še malo dvignil, a bo gotovo še vedno veliko nižji, kot je denimo za antične Pompeje.

Zanimiva je tudi primerjava Teotihuacána z azteškimi mesti, ki so bila ustanovljena več kot tisoč let po zatonu teotihuacanske civilizacije. V Teotihuacánu je imelo povprečno gospodinjstvo okoli 200 kvadratnih metrov življenjskega prostora, običajno azteško prebivališče pa je merilo le 25 kvadratnih metrov.

S pomočjo grobov nabrani podatki pričajo o tem, da so v Teotihuacánu običajni ljudje dosegli približno enako telesno višino kot pripadniki elit, ki so bili pokopani v slavni Lunini piramidi. Razlika med obema razredoma je bila manj kot en centimeter – medtem ko je bila razlika v višini med vladarji in plebejci v Mikenah šest centimetrov, v starem Egiptu pa kar devet centimetrov.

Mesto priseljencev
Arheologinja Linda Manzanilla se ukvarja predvsem z etnično mešanimi skupnostmi priseljencev, ki so se v Teotihuacánu naselili po dveh večjih ognjeniških izbruhih. V osemdesetih je izkopavala skupnost na jugovzhodu metropole, kjer so prebivali izdelovalci štukatur – v njihovih domovih se najdejo tudi petične dobrine, na primer fina keramika.

Begunci, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, pokopane pod ognjeniškim pepelom, so se na lovu za delom integrirali v Teotihiacan. Nastali so družbeni razredi, ki niso bili strogo razmejeni, kar zadeva dostop do virov.

Do ena tretjina prebivalcev v Tlajingi so bili migranti, so pokazale analize zob. Obstajajo znamenja, da so se na tem območju poleg "uradnega" jezika, predhodnika azteškega nahuatla, govorili še vsaj štirje drugi jeziki. "Od več kot petstoletnega razcveta te civilizacije bi se lahko marsičesa naučili," je dodala Manzanilla.