V imenu društva je zahvalo sprejela predsednica društva Darinka Kozinc, ki je v zahvalnem govoru poudarila, da so aleksandrinke s svojim trdim delom v tujini ohranjale svoje družine in jim tako omogočile, da so družine lahko ostale doma. "Primorska bi bila danes precej drugačna, mogoče je tudi ne bi bilo več v taki obliki, saj so na nek način prekrižale načrte Mussoliniju," je pojasnila Darinka Kozinc. Dodala je, da so bile aleksandrinke zelo iskana in spoštovana delovna sila v Egiptu.

Odhod aleksandrink je bil družinski dogovor, rešitev in možnost, je spomnila. "In mislim, da so znale to možnost izkoristiti". Hkrati je izrazila obžalovanje, da je njihovo domače okolje odklanjalo tisto, kar so se aleksandrinke ob stiku z visoko družbo naučile. "Zgodbe so bile take in drugačne," pravi.

Predsednica društva se je obenem zahvalila Pahorju za njegov posluh in vsa njegova dejanja v dobro aleksandrink.

Pahor je ob izročitvi zahvale dejal, da bi morali biti vsi ponosni na dediščino aleksandrink in se zahvalil vsem, ki so prispevali k temu, da "doma, v Egiptu in sploh v naši kolektivni zavesti ohranimo prijazen, prijeten, pošten zgodovinski spomin na usodo aleksandrink". To so bile praviloma ljubeče matere, ki so se odpravile na pot trdega zaslužka v Aleksandrijo predvsem za to, da bi svoje otroke spravile do kruha, je dejal. Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink tako po njegovih besedah opravlja pomembno poslanstvo.

Salwa Hegazi, potomka ene od številnih Slovenk, ki so na začetku 30. let prejšnjega stoletja z Goriške odšle v Egipt, je na današnji slovesnosti predstavila delo slovenskega društva Snežinka v Kairu, ki je nastalo leta 2016 in si prizadeva za krepitev stikov med slovenskimi potomci v Egiptu in Slovenijo. V njenem imenu je to storila njena hči, ki sama študira v Ljubljani. Ob tem je izrazila ponos, da je lahko v preteklosti večkrat obiskala Slovenijo in se naučila slovenščine.

Društvo Snežinka je med drugim poskrbelo za angleški in arabski prevod knjige Darinke Kozinc o aleksandrinkah Les Goriciennes, ki jo je danes prejel tudi predsednik Pahor.

Množični odhodi žensk kot delovne sile z Goriške so se začeli v drugi polovici 19. stoletja, ko se je ob gradnji Sueškega prekopa in po njegovem odprtju leta 1869 povečalo število evropskih podjetnikov v Egiptu, naseljenih predvsem v Aleksandriji in Kairu. Kmečka in meščanska dekleta so se pri bogatih evropskih družinah zaposlovale predvsem kot kuharice, sobarice, varuške, dojilje, guvernante in šivilje. V domače kraje so se praviloma vračale le na obisk, za stalno pa šele ob upokojitvi. Množičnost pojava dokazuje tudi izraz aleksandrinke, ki se je za te ženske udomačil na Goriškem. Poimenovali so jih po Aleksandriji, mestu, kjer je največ slovenskih žensk dobilo delo.

Fenomen je začel upadati že po koncu druge svetovne vojne, zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, pa so se vračale domov ob koncu 60. in v začetku 70. let 20. stoletja.