Več kot 5.500 let stara mumija, ki jo hranijo v muzeju v Torinu, Italija, je dokaz prvih začetkov mumifikacije starodavnih Egipčanov. "Mumija dobesedno uteleša postopek balzamiranja, ki je bil rdeča nit egipčanske mumifikacije več kot 4.000 let," je za BBC pojasnil arheolog Stephen Buckley z Univerze v Yorku. Ugotovitve raziskave, ki je vključevala serijo forenzičnih in kemičnih testov, so objavili v znanstveni reviji Archeological Science (Arheološka znanost).

Buckley je s skupino kolegov določil kemično sestavo prav vsake sestavine mumije, čeprav bi kakšen izmed elementov in snovi lahko izviral tudi od kod drugod in ni bil neposredno povezan s samim procesom balzamiranja. Osnovni recept tekočine za balzamiranje je vseboval: rastlinsko olje (najverjetneje sezamovo), balzam iz rogoza, smolo akacije in smolo iglavca (najverjetneje bora).
Prav smola bora je bila ključen element, saj je, ko so jo primešali olju, dodala antibakterijske lastnosti, ki so telo ščitile pred gnitjem in propadanjem. "Do zdaj še nismo imeli prazgodovinske mumije, pri kateri bi bila popolno ohranjena kemija, se pravi originalni recept ikoničnega postopka, ki ga vsi poznamo kot egipčansko balzamiranje," je pojasnil.
Iskanje se je začelo s povoji
Raziskovalci so sicer recept začeli iskati že pred leti, ko so analizirali kemikalije na lanenih povojih, ki so jih uporabljali za povijanje mumij, shranjenih v muzeju Bolton na severu Anglije. Povoji so bili datirani okoli leta 4.000 pr. n. št. v čas mnogo pred do tedaj domnevanim datumom prvih začetkov mumifikacije. "Do zdaj se je domnevalo, da so postopek mumifikacije razvili okrog leta 2.600 pr. n. št., ko se je gradila Velika Keopsova piramida, na povojih pa smo potem odkrili dokaze, da se je balzamiranje umrlih začelo že mnogo prej," je izpostavil Buckley.
To odkritje jih je nato pripeljalo do prazgodovinske mumije v muzejski zbirki v Torinu, ki je bila odlično ohranjena in ni bila nikoli izpostavljena nobenim konservacijskim postopkom, tako da je ponujala unikatno priložnost za preučevanje nedotaknjene starodavne kemične sestave.

"Raziskava, narejena na mumiji iz Torina, prinaša monumentalen prispevek k našemu omejenemu vedenju o najzgodnejšem pojavu in širjenju obreda mumifikacije, veliko pa smo izvedeli tudi o sami mumiji," je navedla egiptologinja Jana Jones z Univerze Macquarie v Sydneyju. "S primerjanjem kemične analize z vizualnim pregledom telesa, genetsko analizo, ogljičnim datiranjem in mikroskopsko analizo lanenih povojev smo potrdili, da je v tem primeru šlo za obredno mumificiranje moškega, starega od 20 do 30 let, datirano okoli leta 3.600 pr. n. št," je dodala.

Recept se tisočletja ni spreminjal
Dejstvo, da so isti recept uporabljali za balzamiranje velikih faraonov skoraj 2.000 let pozneje, pomeni, da je obstajala vseegiptovska identiteta in kultura, veliko preden je nastala starodavna egipčanska država, je še pristavil Buckley.

Balzamiranje je bil sicer zgolj eden izmed korakov v procesu mumificiranja. Najprej so odstranili možgane in notranje organe, nato so telo prekrili s soljo, da se je povsem izsušilo, nato premazali s tekočino za balzamiranje in ga zavili v lanene povoje. "Sušenje s soljo in recept za tekočino za balzamiranje sta bila ključna za uspešno preservacijo telesa," je poudaril in dodal, da je bilo mumificiranje ena osrednjih značilnosti starodavne egipčanske kulture.
"Posmrtno življenje je bilo zgolj nadaljevanje življenja, telo pa so morali ohraniti, da bi imela duša kje prebivati," je pojasnil.