Križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja.

Egipčanski križ ankh (crux ansata) je v resnici hieroglifski ideogram za pojem življenje, natančneje simbol prihodnjega večnega življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja.

Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je Darko Knez pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak preden se dotakneva tega, bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege ... nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdelujejo križi. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritrdili na hišo, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Omenjate željo zagotoviti bogato letino – verjetno tudi za veliko noč, podobno kot za večino krščanskih praznikov, velja, da temelji na predkrščanskih običajih?

V večini primerov so tudi svetišča, cerkve in kapele nastajali na mestih, kjer so že v poganskem času bila neka svetišča. Večina krščanskih navad ljudske kulture ima korenine v predkrščanskem obdobju, potem pa so seveda prevzele krščansko obliko. Predkrščanska božanstva ali mitološka bitja so zamenjali svetniki in svetnice. Ponekod se ta tradicija nadaljuje samo z malenkostno prilagoditvijo krščanski veri. To velja tako za veliko noč kot za božič in druge ljudske navade – korenine so v predkrščanskem obdobju.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tukaj je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simbolični poetični naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Če se obrnem še k prvem delu vašega vprašanja: križe ljudje uporabljajo v zelo različne namene, nekoč je bilo seveda to še bolj navzoče. Predvsem gre za izraz pripadnosti veri, zaobljube čaščenju, priporočilo nekemu svetniku ali izraz pripadnosti raznim bratovščinam. Danes pogosto križe nosijo tudi neverujoči, torej je križ v funkciji okrasja – je izraz mode in ne le simbol krščanstva.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. Večinoma je to preprost kipec na križu razpetega Kristusa, pod križem pa se pojavlja podoba Marije ali pa Marije in Janeza, pogosta je tudi mrtvaška lobanja, angelčki in tako dalje. Pogost je angel, ki s kupo prestreza Kristusovo kri, neredko so na križu upodobljena orodja Kristusovega trpljenja, torej tista orodja, s katerimi je bil Jezus mučen med križanjem. Vsi križi so bili latinski križi, to pomeni, da so imeli dolgo pokončno gred in krajšo prečno gred, lesena razpela pa so bila tudi poslikana z oljnimi barvami.

V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tukaj tudi izraz bogov kotek. Običajno je bilo to v kotu nad mizo in večinoma je zgornji del križa visel rahlo naprej v prostor, razpelo pa je bilo postavljeno na trikotno poličko. Na Primorskem je bila navada malo drugačna in so bila razpela pritrjena na steno. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kakovostna.

Šlo pa je pri teh domačih razpelih verjetno tudi za stik z uradno cerkveno umetnostjo, verjetno so določeni zgledi prihajali od tam?

Tako je, cerkev je imela nekoč poseben status, tam so se ljudje srečevali z višjo duhovnostjo in umetnostjo. Potem so to prenesli domov, kar je vodilo tudi k porastu osebne pobožnosti in ustvarjalnosti. Niso namreč izdelovali le razpel, ampak so izdelovali marsikaj in so se iz tega mogoče razvile določene obrti, v nekaterih družinah so se posledično razvili umetniki.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

To je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem se ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeluje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

To so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – kar koli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti koronavirusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami. Da bi imeli ti križi večjo moč, so nanje pisali tudi prošnje, proti čemu naj varuje, risali so figure. Pri vrezovanju v bron gre že za precejšnjo likovno in obrtniško spretnost.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezujejo tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Omenila sva že, ampak vendar še enkrat poudariva, da križ kot simbol in formo poznamo že iz predkrščanskega časa.

Tudi samo križanje ni bila iznajdba starih Rimljanov, uporabljali so ga že narodi pred njimi. Imamo dokaze, da so že stari Feničani križali na podoben način. Seveda pa je to v formalnem smislu preprosta oblika, tako da je razumljivo, da se je razvila povsod. Z malo domišljije lahko združimo navpično in prečno palico in to potem uporabimo v praktične ali mučilne namene, vse do tega, da danes pravzaprav častimo akt nekega grozodejstva, mučenja.

Kakšni pa so bili prvi simboli krščanstva in kako se potem križ uveljavi kot ultimativni simbol krščanstva?

V ilegalnem obdobju krščanstva, ko se je ta vera še prebijala, je bil to prepovedan simbol, kot simbola krščanstva sta se recimo uporabljala riba in sidro. Z uveljavitvijo krščanstva pa to vlogo prevzame križ in postane absolutni simbol krščanstva. Omenil pa bi še manj znano zanimivost, vezano na obdobje naše nekdanje države v času socializma, ko je bil križ spet v nemilosti in se ni bilo dobro preveč razkazovati z njim. Marsikdo je tedaj svojo pripadnost katoliški veri izražal na skriven način. Morda se spomnite, da so bili priljubljeni kovinski pajki, ki so jih ljudje dajali na fasade hiš. Morda je bil prvoten namen teh pajkov drugačen, ampak v tihem kljubovanju takratni oblasti so te pajke kot izraz svoje vere na fasade obešali številni katoliki.

Ob prebiranju vaše knjige me je presenetilo tudi, koliko oblik križev pravzaprav obstaja.

Jaz jih v svoji knjigi navajam dvajset, ampak tudi to je le delček najbolj prepoznavnih, obstaja še ogromno različic. Mogoče bi jih bilo zanimivo popisati v posebni knjigi, ki bi se ukvarjala s tipologijo.

Razlikujejo se tako po obliki kot po namembnosti, gre tudi za izkaz pripadnosti različnim bratovščinam, viteškim redovom, križi so del grbov, zastav, medalj …

Križi imajo poimenovanja lahko po različnih svetnikih, ki so jih častile različne bratovščine ali redovi. Tako imamo na primer bratovščino svetega Mihaela, svetega Bernarda, svetega Jurija ali svete Terezije. Ti križi so zelo različnih oblik – od navadnih latinskih do takih z dvema ali tremi prečkami, imajo različne krake, grede, napise. Včasih so upodobljeni svetniki, po katerih so križi poimenovani, včasih je ime svetnika le napisano. Včasih pa ti križi niti ne obstajajo v fizični obliki, temveč so nam znani le iz fresk ali knjig. Ta društva niso bila vedno klerikalna, gre tudi za laična društva pripadnikov različnih bratovščin, ki so se pogosto identificirali prav s temi specifičnimi križi.

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot so denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejeni v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstveniki okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še starejši križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kakovosten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so bili ti križi po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega jih je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kakovost se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja …

Ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je kljub majhni velikosti nekaterih križev zelo močna.