Bogovi so zmagali, kaos je poražen. To sporočilo Pergamonskega oltarja, ključnega eksponata Pergamonskega muzeja v Berlinu, bi si za svoje gotovo želeli privzeti vodje obnove Pergamonskega muzeja na Muzejskem otoku. Oziroma vsaj tisti del sporočila, ki govori o porazu kaosa. Dolgoletna obnova Pergamonskega muzeja, ki je največji zalogaj velikega projekta obnove celotnega Muzejskega otoka, namreč velja za "dolgoletni načrtovalski kaos".
Od 250 milijonov evrov do milijarde in pol
Tako so celoten podvig označili v časopisu Der Spiegel, ki je v preteklih mesecih izpeljal temeljito raziskavo projekta sanacije Pergamonskega muzeja in pridobil tudi mnogo internih dokumentov ter zapisnikov sestankov sodelujočih v projektu. Ne gre le za večletne zamude pri izvedbi podviga, javnost najbolj razburja eksponentna rast stroškov. Leta 2000, torej leto po razkritju ’masterplana’ za celovito obnovo Muzejskega otoka, so bili stroški obnove Pergamonskega muzeja ocenjeni na 500 milijonov tedanjih mark oziroma približno 250 milijonov današnjih evrov.
V naslednjih letih so ocenjeni stroški nenehno rasli. A če je bila krivulja rasti do leta 2017, ko je dosegla 613 milijonov evrov, še dokaj zložna, je potem ’ponorela’. Po zadnjih ocenah naj bi sanacija Pergamonskega muzeja stala vsaj 1,5 milijarde evrov; a nihče si ne dela iluzij, da do leta 2037, ko naj bi po najbolj optimističnih ocenah muzej znova odprli v celoti, ne bodo nastali še kakšni dodatni stroški.
Obnova, ki traja četrt stoletja
Drugi ’škandal’ je seveda časovnica projekta. Ko so dela, ki naj bi muzej povrnila v prvotno stanje, leta 2013 končno stekla in je bil projekt ocenjen na 385 milijonov evrov, je bilo odprtje predvideno za leto 2023. Danes se kot prvi mogoči datum odprtja celotnega muzeja navaja leto 2037. Torej bo obnova trajala vsaj 24 let. Beseda vsaj je tu na mestu, saj so se pojavile tudi že ocene, da z odprtjem ne gre računati pred letom 2043.
Nemške zagate z velikimi gradbenimi in sanacijskimi projekti
Dogajanje na Muzejskem otoku pa je le še en primer ’zagat’ z velikimi gradbenimi in sanacijskimi projekti, ki Nemce razburjajo v zadnjih letih. Zamikanje datuma dokončanja del, vedno novi stroški in aneksi so postali že skoraj pravilo. Če ostanemo v polju kulture, velja omeniti sanacijo državne opere na aleji Unter den Linden, ki je potekala od leta 2010. Stroški so se glede na prvotno oceno, 239 milijonov evrov, skoraj podvojili. Na koncu je vse skupaj stalo 440 milijonov evrov.
Skoraj zloglasen gradbeni in infrastrukturni projekt je bila tudi gradnja berlinskega osrednjega letališča, katerega odprtje se je zamaknilo za devet let, stroški pa so s prvotne ocene približno dve milijardi evrov narasli na 7,3 milijarde evrov (ocena iz leta 2018, letališče so odprli leta 2020).
Stuttgart 21 – nikoli končan projekt?
Nemška prestolnica ni izjema. Zamude in rast stroškov so denimo zaznamovali tudi gradnjo spektakularne filharmonije na Labi v Hamburgu. Svojevrstna farsa pa je projekt Stuttgart 21, v okviru katerega naj bi v Stuttgartu nastalo novo železniško vozlišče in spremljajoči komercialni program. Ideja je bila javnosti prvič predstavljena že leta 1994, dela so stekla leta 2010, trenutno pa velja, da naj bi decembra 2025 steklo celovito testiranje nove postaje, odprtje pa naj bi sledilo leto zatem. Po prvotnem načrtu naj bi sicer vse skupaj začelo delovati konec leta 2019. Razvoj projekta so med drugim zaznamovali številni protesti, denimo proti sečnji dreves zaradi gradbenih del; pravzaprav niz protestov ocenjujejo kot enega najdaljših protestov v zgodovini Nemčije. No, seveda tudi v primeru Stuttgart 21 ne moremo mimo rasti stroškov: od ocene približno štiri milijarde evrov velja trenutno ocena 11 milijard evrov.
Kakšen muzej je Pergamonski muzej?
A vrnimo se na Muzejski otok. Preden ponudimo vpogled v historiat težav in napak v dolgoletnem procesu prizadevanj za sanacijo Pergamonskega muzeja, podajmo nekaj podatkov o tem, za kakšen muzej pravzaprav gre.
Ključ do tega, kakšna je stalna zbirka tega muzeja, je že njegovo ime. Gre sicer za muzej z antično zbirko, zbirko dosežkov tako imenovane prednje Azije (gre za območje, zamejeno s Sredozemskim, Rdečim in Črnim morjem ter Kavkazom in Kaspijskim jezerom) in islamske umetnosti. Osrednji eksponat pa je Pergamonski oltar (3D-maketa oltarja), monumentalni oltar, ki so ga v 2. stoletju pred našim štetjem postavili na akropoli maloazijskega mesta Pergamon. Lokacija bi ustrezala kraju Bergama v današnji turški provinci Izmir.
Monumentalni oltar z neznanim namenom
Oltar je skoraj 36 metrov široka in 33 metrov globoka struktura, katere najbolj prepoznavna elementa sta friz na podstavku in pa kolonada, ki na vrhu obkroža objekt. Friz prikazuje dvoboj med silami reda in silami kaosa; prve zastopajo olimpski bogovi, druge pa velikani. Oltar, ki naj bi ga financiral pergamonski kralj Evmen II., naj bi sporočal predvsem zahvalo za usluge bogov, v prvi vrsti verjetno za usluge Zevsa in Atene. Teorij okoli sporočilnosti in namena oltarja je veliko, to pa je ocena dolgoletnega vodje izkopavanj v Pergamonu, nemškega klasičnega arheologa Wolfganga Radta: "Za to najbolj znano umetniško mojstrovino Pergamona ni nobena raziskava nesporna, niti graditelj, niti datum, niti razlog, niti namen gradnje."
Premožni Nemci ’se igrajo’ arheologe
Kako se je ta monumentalni relikt antike pravzaprav znašel v Berlinu? V drugi polovici 19. stoletja je na območju antičnih kultur delovalo več nemških arheologov; tudi amaterskih, v veliki večini premožnih posameznikov, ki so financirali odprave. Takšen je bil denimo Heinrich Schliemann, ki naj bi odkril Trojo, raziskoval pa je tudi mikensko kulturo. Na območju Pergamonskega kraljestva pa je od leta 1878 izkopaval inženir Carl Humann, ki je sicer na to območje prišel zaradi za tuberkuloznega bolnika ugodnega podnebja. Delal je pri gradnji cest in železnic, v prostem času pa veliko študiral o antični preteklosti regije.
Cilj izkopavanj je bil odkop in ’rešitev’ frizov ter izkop podstavka oltarja. Nemci so po dogovoru s turško (oziroma tedaj še osmansko) vlado Pergamonski oltar prepeljali v Berlin in razstavili v berlinskih muzejih. Zaradi tega dogovora je v tem primeru težko govoriti o ’naropani’ umetnosti oziroma bi to zahtevalo kompleksno dokazovanje.
Eksponati izjemnih meril
Med monumentalnimi eksponati Pergamonskega muzeja so še Ištarina vrata oziroma osma vrata v notranjost Babilona, kar 30 metrov široka tržna vrata iz Mileta in procesijska pot oziroma glavna ulica v Babilonu, ki je potekala skozi Ištarina vrata in je bila na obeh straneh okrašena s skulpturami levov, zmajev in bikov.
Vhod za 134 milijonov evrov
Zgodba se začenja leta 1999. Tedaj je bil sprejet ’Masterplan Museumsinsel’, dokument o nameri prenove in modernizacije Muzejskega otoka kot celote. Predvidena je bila sanacija vseh petih muzejev, Starega muzeja, Stare narodne galerije, Novega muzeja, Bodejevega muzeja in seveda Pergamonskega muzeja.
Vse objekte pa naj bi povezovala arheološka promenada, v katero naj bi se vstopilo skozi galerijo Jamesa Simona, trgovca in velikega mecena arheoloških odprav in berlinskih državnih muzejev. Tudi v primeru tega objekta arhitekta Davida Chipperfielda (njegov biro, ki je načrtoval tudi prenovo Novega muzeja, bo vtisnil pečat celotni podobi saniranega Muzejskega otoka), ki podobno kot steklena piramida v Louvru služi kot osrednji vhod v muzeje Muzejskega otoka, je nastala večletna zamuda in rast stroškov. Na koncu je samo ta vhodna stavba stala 134 milijonov evrov, sprehod po celotni arheološki promenadi pa bo mogoč šele nekje v tridesetih letih.
Schröder: Imamo pogum, imamo vizije
Ob razkritju velikopoteznih načrtov leta 1999 je tedanji zvezni kancler Gerhard Schröder na 9. rojstni dan nove Zvezne republike Nemčije 4. oktobra v Stari narodni galeriji dejal: "Imamo pogum, imamo vizije." Že tedaj je bilo jasno, da bo projekt drag, zelo drag. Mesto pa je bilo dodobra zadolženo. Med letoma 1990 in 2000 so dolgovi mesta Berlin – preračunani v evre – zrasli z 9,5 na 42,4 milijarde evrov.
Ogromno denarja je ’pogoltnila’ prav kulturna infrastruktura. Po združitvi mesta je bila namreč ta ’podvojena’: ena opera na vzhodu, ena na zahodu, Narodno gledališče na vzhodu, eno pa na zahodu, galerija likovne umetnosti na vzhodu, novejša na zahodu ... Po razdelitvi Berlina so namreč ključne kulturne ustanove pripadle vzhodnemu delu mesta: Muzejski otok, Nemško gledališče, Državna opera Unter den Linden, Državna knjižnica, Humboldtova univerza … Zahod je moral kulturne ustanove vzpostaviti na novo in ko se je mesto znova združilo, je bilo treba vzdrževati ’podvojeno’ kulturno infrastrukturo.
Stihijska skrb za ustanove v vzhodnem Berlinu
Veliko ustanov, ki so ostale na vzhodu, je bilo slabo vzdrževanih. Izvajala so se le sprotna vzdrževalna dela, v fasadah so bile še vedno vidne luknje od streljanja med drugo svetovno vojno, Novi muzej pa je bil, denimo, delno ruševina, iz katere so rasla drevesa. A vzdušje je bilo po združitvi optimistično. Celoten muzejski kompleks naj bi sanirali v desetih letih in kancler Schröder je pribil: "In to nam bo uspelo." Stroški so bili ocenjeni na dve milijardi mark, 500 milijonov od te vsote naj bi namenili za obnovo Pergamonskega muzeja.
Nič od tega se ni uresničilo, denimo, dela na Starem muzeju se sploh še niso začela.
Tudi v primeru sanacije Pergamonskega muzeja se je že začelo z zamudo. Med letoma 2001 in 2012 se ni zgodilo tako rekoč nič. O tem, kako dolgo se vse skupaj vleče, govori tudi dejstvo, da je arhitekt prvotnega načrta sanacije Oswald Mathias Ungers leta 2007, torej še pred začetkom del, umrl. Njegovo delo so prevzeli trije arhitekturni biroji, ki so najprej potrebovali nekaj let, da so se seznanili s projektom in se uskladili. Leta 2012 je umrl še en arhitekt iz nove zasedbe in od tedaj pri projektu delata biroja BAL in Kleinhues + Kleinhues.
Gradbena jama za 50 milijonov evrov
Dela so se tako končno začela leta 2013. Že začetek je potrdil slutnje, da obnova ne bo tekla gladko. Izkopavanje gradbene jame je razkrilo, da muzej stoji na blatu in da teoretično lahko ’zdrsne’ v reko Spree. Jamo so zapolnili z gruščem, a vsa z njo povezana dela in njeno utrjevanje je na koncu namesto predvidenih 13,5 milijona evrov stalo 50 milijonov evrov, dokončana pa je bila šele leta 2018. In tedaj se je kot naivno izkazalo stališče iz časa začetka del na gradbeni jami, ko je še vladal optimizem in so v javnosti govorili: "Tveganje, da je načrt neuresničljiv, se ne zdi veliko."
Izkop gradbene jame je bil napoved še enega vidika dolgoletnih del na Pergamonskem muzeju: prepirov in tožarjenj. Za ta prva dela sta Fundacija pruske kulturne dediščine (Stiftung preussischer Kulturbesitz oz SPK), ki vodi berlinske državne muzeje, in Zvezni urad za gradbeništvo in prostorsko ureditev (Bundesamt für Bauwesen und Raumordnung – BBR) angažirala dve ogromni podjetji, specializirani za podzemno gradnjo, ki imata več deset tisoč zaposlenih. A med podjetjema Keller in Bauer ter BBR se spori glede neizplačanih stroškov in zaslužka še vedno vlečejo.
Tožb je bilo še več, tudi zelo absurdnih. Takšno je bilo denimo tožarjenje zaradi odkritja instalacijskega jaška 310, ki ni bil zaprt in za katerega izvajalci sanacije ene od sten niso vedeli. Sledile so obtožbe zaradi pomanjkljivega načrtovanja, dela so zastala in nastali so dodatni stroški v znesku 350.000 evrov. To je le en, a absurden primer.
Razdrobljena struktura izvajalcev
K tempu obnove tudi ni pripomogla razdelitev izvajalnih del med šest podjetij, zaradi česar je bilo potrebnega veliko usklajevanja, prihajalo je tudi do sporov, kadar so bile različne instalacije preblizu druga drugi. Različni izvajalci so tudi različno hitro napredovali. Ralph Loge, strokovnjak za sisteme protipožarne varnosti, ki so ga prav tako angažirali, je novinarjem časopisa Der Spiegel dejal: "Bili so neskončni pogovori." Loge je na koncu odšel in treba je bilo najti tudi novega načrtovalca protipožarne varnosti. Načrti za ta sistem so bili gotovi šele leta 2019 … Prvotno je bilo predvideno, da bodo načrtovanje tehnične opreme Pergamona prevzela tri podjetja, a do zdaj jih je sodelovalo 17. Oznaka celotnega procesa: "dolgoletni načrtovalski kaos".
To bomo izpeljali, pa naj stane, kolikor hoče
Stroški sanacije Pergamonskega muzeja so eksplodirali predvsem po letu 2016, BBR pa je že leto prej sporočil zveznemu finančnemu ministrstvu, državni ministrici za kulturo in fundaciji SPK: "Proračun je izčrpan, pri predvideni kakovosti in obsegu del denarja ne bo dovolj. Rezerv za kritje dodatnih stroškov ni." Novinarji Spiegla, ki so mesece pregledovali kupe dokumentov, med njimi tudi internih zapisnikov sestankov, so zapisali, da je leta 2016 nastopil trenutek, ko se je vse maščevalo: površnost pri gradbeni jami in temeljih ter celotna načrtovalska 'svinjarija'.
Mesto denarja ni imelo, vendar je sredstva na koncu priskrbela zvezna država. Končni sklep je bil: "To bomo izpeljali, pa naj stane, kolikor hoče." Svoje naj bi k počasnemu napredovanju del prispeval tudi začetni sklep, da naj muzej delno ostane odprt ves čas prenove. Popolno zaprtje bi omogočilo večji nadzor nad sanacijo, a je SPK zahteval in dosegel uresničitev ideje delnega zaprtja. No, od oktobra 2023 je muzej končno v celoti zaprt, delno naj bi ga znova odprli leta 2027, v celoti 2037. Zadnje mesece sicer zaznamuje praznjenje južnega krila, da bi se sanacijska dela lahko začela konec leta.
Kljub zamudi vedno novi predlogi
Leto 2037 se zdi daleč, a v resnici je treba z deli pohiteti, v načrtu je vendar tudi gradnja četrtega krila muzeja, ki bi povezalo severno in južno krilo. Kljub temu se še vedno pojavljajo ’neumestni’ predlogi, ki že zaradi razprav o njih upočasnjujejo sanacijo. V zadnjem času sta takšna dva primera. Malo po tem, ko je bila dokončana streha na prvem odseku, je eden od predstavnikov muzeja vprašal, ali ne bi veljalo na stekleno streho namestiti sončnih celic. BBR je podal mnenje, da bi morali v tem primeru odstraniti in zamenjati že nameščene steklene strehe. Zastopnik ministrstva za gradnje in SPK pa sta izjavila, da bi morda morali preveriti, ali je to vendar uresničljivo. Lani so se prav tako odločili na novo načrtovati stranišča. Želeli so preveriti možnost za stranišča ’uniseks’, da ne bi promovirali ideje binarne delitve spolov. To bi stalo 2,2 milijona evrov: "A kaj sta dva milijona pri 1,5 milijarde evrov?" Plačajo pa tako ali tako davkoplačevalci.
Zadnje novice
Ena od zadnjih novic z Muzejskega otoka je dokončanje kolonad, ki so nekakšen povezovalni element med objekti Muzejskega otoka, oziroma njihova povrnitev v prvotno stanje. Predvsem dvorišče pred Narodno galerijo, ki ga obdaja stebrišče, postaja priljubljen prostor za prireditve in posedanje ter obisk bara (Kolonnaden Bar). Osnovna ideja za to dvorišče naj bi temeljila na sliki arhitekta Karla Friedricha Schinkla Pogled na razcvet Grčije (Blick in Griechenlands Blüte, okoli 1825).
Da bi sicer očarljivo dvorišče podajalo odsev razcveta sodobne Nemčije, pa je težko govoriti. Država ima veliko težav, nekoč sloves organiziranosti in točnosti Nemcev pa pod vprašaj postavljajo tudi veliki gradbeni in infrastrukturni projekti, kakršen je celovita prenova Muzejskega otoka. Ali kot so pri BBR leta 2016 zapisali v internem dokumentu: "Težave, ki so se pojavile pri sanaciji Pergamonskega muzeja, obstajajo pri skoraj vseh velikih gradbenih projektih."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje