Za stereotipno podobo Slovenije zunaj urbanih središč velja vzpetina s cerkvico na vrhu. Ne zaman. Od začetkov pokristjanjevanja v 8. stoletju in z njegovim stopnjevanjem v 9. stoletju, česar simbol je, denimo, delovanje misijonarjev Cirila (Konstantina) in Metoda, so na slovenskem ozemlju zgradili ogromno sakralnih objektov. Veliko jih ima zametke v času romanike, a so jih pozneje prezidali ali zamenjali s tistimi novejših slogov, tako da so sledi tega najzgodnejšega obdobja skope.

Obsežna kulturna dediščina
Kakor koli, v Sloveniji naj bi bilo več kot 2900 cerkva, čeprav jih je v uporabi okoli 2400. Velik del jih je tudi registriranih kot kulturna dediščina; natančneje, kot kulturna dediščina je evidentiranih skoraj 2700 cerkev in kapel, za vzdrževanje katerih država namenja 1,5 milijona evrov (2022). To predstavlja okoli četrtino vseh sredstev, namenjenih kulturni dediščini.

Upoštevajoč tudi sekularizacijo in pa praznjenje podeželja, je vzdrževanje veliko cerkev v manjših zaselkih zahtevno. Predvsem manjše in oddaljene župnije tega bremena ne zmorejo in zato nekatere propadajo.

Gradnja proti volji klera
Če govorimo o mnoštvu sakralnih objektov pri nas, velja omeniti, da so ljudje nekatere sezidali tudi ob nasprotovanju uradne Cerkve oziroma domačih župnikov in škofov, kot oceni – kot poroča STA – avtor več knjig o slovenskih cerkvah Franci Petrič. To naj bi bil odraz slovenskega značaja, saj naj bi Slovenci hoteli imeti ’dostop do Boga’ vedno in hitro.

Med cerkvami je seveda večina katoliških, 19 je evangeličanskih, tri pravoslavne, obstajata pa tudi dve sinagogi.

Zaščita pred turškimi vpadi
V slovenski zgodovini gradnje cerkva je nekaj specifičnih obdobij. Kot prvo lahko omenimo obdobje pokristjanjevanja, čeprav so prvi sakralni objekti nastali že prej, tudi že v poznem obdobju Rimskega cesarstva. Slovensko kulturno krajino pa še danes zaznamujejo utrjene oziroma taborske cerkve na vzpetinah, ki so povezane z obrambo pred turškimi vpadi. Zaradi njih velja čas od začetka 15. do konca 16. stoletja za eno najtežjih obdobij v zgodovini slovenskega naroda. Na našem ozemlju so tedaj postavili okoli 350 taborov, ena najprepoznavnejših utrjenih cerkva pa je gotovo tista v Hrastovljah.

Vplivni baročni slog
Ostanke protiturškega tabora najdemo tudi na Ptujski gori, na kateri stoji bazilika Marije Zavetnice s plaščem, ki velja za najlepši gotski spomenik pri nas, znana pa je predvsem po reliefni podobi Marije s plaščem. Del cerkve je bil sicer barokiziran, kar je bila pri nas pogosta praksa. In ne zmotimo se, če predpostavimo, da je ravno barok verjetno najbolj zaznamoval slovensko sakralno arhitekturo. Baročna je, denimo, ljubljanska stolnica, kot poznobaročna pa se označuje tudi po volumnu največja cerkev pri nas; to je cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu.

Sakralni objekti niso zgolj historična arhitektura. Gradili so jih tudi v 20. stoletju. Omeniti velja vsaj dve. Prva je cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, ki tipološko spominja na manjšo stolpnico. Arhitekturno prepoznavna pa je zagotovo tudi napol vkopana cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah arhitekta Marka Mušiča.

Tema s tem zapisom seveda ni izčrpana, kar lahko sklepamo že iz navedenih podatkov o številu teh objektov. Omenimo še, da poleg Slovenije tako gosto mrežo sakralnih objektov najdemo še na Južnem Tirolskem.