V sodobno slovenščino je ob 250. obletnici prevajalec, nemcist in zgodovinar Matic Batič Splošni šolski red za nemške normalne, glavne in trivialne šole v vseh cesarskih kraljevih dednih deželah iz časov Marije Terezije prevedel iz izvirnika, ki je bil pisan v takrat glavnem jeziku oz. jeziku vladajočih struktur habsburške monarhije, nemščini. Besedilo je prevedel iz nemščine v sodobno slovenščino po nemško-slovenski izdaji za Deželo Kranjsko, ki je bila najverjetneje izdana leta 1777, torej tri leta po objavi prve nemške različice. S šolskim redom je bilo pri nas in po drugih deželah monarhije prvič uvedeno državno osnovno šolstvo.

Prevajanje neposredno iz izvirnega jezika, kadar je to mogoče, je vedno najboljša možnost, poleg tega bi bilo prevajanje slovenskega 250 let starega prevoda iz takratnega časa, ki se pripisuje Janezu Nepomuku Edlingu*, veliko težje, ker je prevod slab oz. nerazumljiv.

"Stara slovenščina se tako razlikuje od današnje, da je za sodobnega govorca besedilo skoraj nerazumljivo. Zahteva res veliko, veliko truda, ugibanja in iskanja, da bi ugotovili, kaj je prevajalec sploh hotel sporočiti," je v pogovoru za MMC dejal prevajalec Batič in dodal, da je velika težava 250 let starega slovenskega prevoda tudi, da zapis besedila v bohoričici ni dosleden, saj so posamezni glasovi zapisani na različne načine. Težava pri razumevanju sta po njegovem mnenju tudi t. i. kalkiranje oz. dobesedno prevajanje iz nemščine in komponiranje novih prej še neobstoječih besed. Kaj točno pomenijo vse na novo skomponirane besede, namreč ni vedno preprosto razvozlati. "Lahko bi rekli, da je besedilo težje razumljivo celo od tedanje nemščine, če recimo Slovenec zna vsaj osnove nemškega jezika," je še dodal Batič.

Na vprašanje, kako nerazumljiva pa je za primerjavo 250 let stara nemščina, iz katere je prevajal, je Batič odgovoril, da je razlika ogromna, saj pri stari nemščini težav z razumevanjem tako rekoč ni. Nemščina je po njegovih besedah veliko prej doživela proces standardizacije. Delimo jo na staro visoko nemščino, srednjo visoko nemščino in novo visoko nemščino, pri čemer se ta začne oblikovati že v 15. stoletju in že v 17. stoletju doseže standard, zelo podoben današnjemu.

"Nemščina v tedanjem patentu Marije Terezije je že zelo podobna sodobni nemščini, nekatere razlike so, recimo predvsem v besedišču se pojavljajo starinski izrazi, kot je Schulmeister (učitelj, op. n.) in podobno, ki se danes ne uporabljajo več in ki delujejo zelo arhaično. Ker imamo opravka s pravnim dokumentom, imamo tudi zelo, zelo dolge in številne odvisniške stavke, kar danes prav tako deluje arhaično, a če izvzamemo ti dve razliki, gre v bistvu za nemščino, podobno sodobni. Za nekoga, ki govori nemško, besedilo ne bo predstavljalo izziva," je nadaljeval Batič.

V primerjavi z bohoričico v slovenskem prevodu je nemški original pisan v tedanji tiskani gotici, ki se danes tudi ne uporablja več. Danes poznamo tiskano gotico, tedaj pa so uporabljali kurzivno gotico, ki je težja za branje. "Na nekaterih mestih je treba biti kar pozoren, katera črka je dejansko natisnjena," je Batič izpostavil eno od nevšečnosti med prevajanjem.

Kdo so šolo slišeči otroci?

Začetki knjižne slovenščine so se dogajali pod velikim vplivom nemščine, zato je bilo po Batičevih besedah potrebno veliko časa in truda, da so se besedila rešila t. i. kalkiranja, dobesednega prevajanja in celo posnemanja strukture nemških stavkov. "To se najjasneje kaže, ko se v odvisniških stavkih v nemščini glagol vedno daje na konec," je navedel primer, ko so prevajalci zaradi posnemanja nemščine neposrečeno glagol na koncu stavka pisali tudi v slovenščini. Med primeri dobesednega prevajanja pa imamo na primer izraz za šoloobvezne otroke, ki je zaradi nemškega glagola zu hören postal ‘šolo slišeči otroci‘.

"Podobno najdemo v znanem Prešernovem verzu v Krstu pri Savici, kjer zapiše: Narvéč svetá otrokom sliši Slave. Hotel je povedati, da je največji delež sveta oz. Evrope v bistvu poseljen s Slovani, uporabil pa je kalkiran izraz," je navedel še en primer.

Kako dobro je prevod ohranil duh tistega časa?

"Prevajalski cilj oz. prevajalski ideal naj bi bil – tako so nas na fakulteti učili –, da ne sme veljati načelo dobesednega prevajanja, ampak načelo dinamične ekvivalence, se pravi, da naj bi današnji bralec dobil približno enak vtis, kot ga je dobil recimo tisti, za katerega je bilo to besedilo prvotno napisano pred stoletji," je pojasnil Batič, ki se je maksimalno potrudil v tej smeri, a z načelom dinamične ekvivalence ni imel veliko dela, ker se takratna nemščina od današnje z izjemo nekaj starih besed, ki so danes šle iz uporabe, skorajda ne razlikuje. Za povprečnega nemcista po njegovih besedah posledično prevod ne predstavlja hudega izziva.

Besedilo izraža pomembnost, moč in veličino vladarice, ki je patent oz. listino izdala, kar je Batič v prevodu skušal čim bolj ohraniti. "Iskal sem ravnotežje med tem, da je tekst razumljiv oz. lahko berljiv, in tem, da nekako ostane zvest izvirniku. Kako dobro mi je to uspelo, pa bodo morali presoditi drugi," je sklenil.

Kateri člen pravilnika je bil najtežji za prevajanje?

Po Batičevih besedah je bilo najlažje prevajati člene, ki so povedni, manj "prijetno" pa je prevajanje členov, ki so suhoparni in polni naštevanja, kot je člen 5, ki našteva, kateri predmeti vse naj se poučujejo na normalkah, glavnih šolah in trivialkah in kako naj se to počne. Zanimivejši po njegovem mnenju pa so členi, ki so "barviti in polni življenja", kot je člen 21, ki učiteljem prepoveduje biti gostilničar ali glasbenik na porokah in zabavah.

"Zanimivo je, da so že v dokumentu predvidevali, da se nekaterim ljudem ne bo dalo ukvarjati s šolstvom. Šolski red npr. poudarja, da naj tisti, ki ne bodo hoteli sodelovati pri poučevanju, recimo duhovniki, ki ne bi hoteli učiti verouka, lahko računajo z najvišjo nemilostjo itd.," je nadaljeval in dodal, da je z današnjega vidika zanimiv tudi sam uvod v šolski red, ki navaja neštete titule in nazive Marije Terezije, da poudari, kako pomembna oseba je vladarica, ki uvaja šolstvo.

Cesarska pobuda za "razsvetlitev teme nevednosti"

Splošni šolski red tako v uvodu, da ne bo nikakršnega dvoma, po čigavi volji je bil napisan, omeni cesarico in našteje njene številne nazive in naslove: "Mi, Marija Terezija, po božji milosti rimska cesarica, vdova, kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije, Lodomerije itd., nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Štajerske, Koroške in Kranjske itd."

"Sporočamo vsem in vsakemu zvestemu prebivalcu in podložniku Naših dednih kraljestev in dežel, najsi že so katerihkoli stanov ali časti, Našo milost in vam s tem najmilostljiveje naznanjamo: Ker Nam ni nič bolj drago kot resnična dobrobit Našemu upravljanju od Boga zaupanih dežel in ker smo njihovemu največjemu možnemu napredku vajeni posvečati nenehno pozornost, smo spoznali, da vzgoja mladine obeh spolov kot najpomembnejši temelj resnične sreče narodov vsekakor terja natančnejšo presojo."

"Ta predmet je še toliko bolj vzpodbudil Našo pozornost, ker je od dobre vzgoje in vodenja v prvih letih odvisen celoten prihodnji način življenja vseh ljudi, oblikovanje duševnih zmožnosti in način mišljenja celotnih ljudstev, ki ga ni nikdar mogoče doseči, če z dobro zastavljenimi vzgojnimi in učnimi ustanovami ne razsvetlimo teme nevednosti in vsakomur ne zagotovimo pouka, primernega njegovemu stanu."

"Za dosego tega tako nujnega kot tudi splošnokoristnega končnega cilja smo presodili, da za Naša celotna nemška dedna kraljestva in dežele določimo predloženi splošni deželni šolski red."

Sorodna novica MMCpodrobno: 250 let obveznega šolstva, ki je "najpomembnejša podlaga za srečo narodov"

Šolske komisije bodo na noge postavile šolstvo

Prvi člen govori o ustanovitvi in načinu delovanja šolskih komisij v vseh deželah, ki jim bo naložena vzpostavitev šolstva, kot ga predvideva Splošni šolski red. Člane bo po izboru na deželni ravni pozneje potrjevala cesarska oblast, glavni namen pa je, da bo ta lahko komisijam pošiljala navodila glede njihovega ravnanja.

Drugi člen določa, da bodo ustanovljeni trije tipi šol, in sicer normalke v glavnih mestih dežel, kjer deluje šolska komisija, glavne šole po večjih mestih, trgih in samostanih ter splošne ali trivialne šole na podeželju.

Tretji člen poziva k racionalnosti, češ da ni treba graditi vseh teh šol na novo in postavljati novih učiteljev, ampak naj se preuredijo že obstoječe šole, že zaposleno šolsko osebje pa naj začne poučevati, kot to predpisuje šolski red. Povsem nove šole naj se tako gradijo samo tam, kjer jih še ni, ali pa tam, kjer je "mladina preštevilčna", da bi jo lahko sprejele obstoječe šole.

Četrti člen predpisuje, kakšna naj bodo šolska poslopja, da mora na primer biti vsaj toliko učilnic, kolikor učiteljev na šoli hkrati poučuje. Učilnica se ne sme uporabljati za nobeno drugo rabo. Nujno je, da učencev ne motijo domača opravila žensk, otroci in učiteljevi posli, zato mora biti učilnica tudi na podeželju fizično ločena od šolnikovega stanovanja. Povsod, kjer takšne ločitve ni, je treba nemudoma, "takoj že prvo poletje", prizidati učilnico bodisi urediti ločen prostor v sami hiši. Pri gradnji učilnic člen zapoveduje še, da je treba poskrbeti za zadostno osvetljenost in velikost prostora, ki mora biti dovolj velik, da učilnico opremimo s klopmi, mizami, šolskimi tablami, črnilniki in drugo nujno opremo ter tudi z zaklenjeno omaro za shranjevanje knjig.

Glavni učni predmet je verouk

Normalka je imela štiri predpisane predmete: predmet A – verouk, predmet B – branje, računanje, predmet C – priprava na študij za vojaški in preskrbovalni stan, za poljedelstvo, obrt, umetnost. V okviru tega predmeta se poučujejo tudi latinščina, zgodovina, geografija, zemljemerstvo, zidarstvo, mehanika, risanje s šestilom in ravnilom ter tudi s prosto roko. In četrti predmet D za pripravo bodočih učiteljev, pri katerem se pojasnijo lastnosti in dolžnosti poštenih učiteljev.

V glavnih šolah je bilo učnega programa občutno manj, saj šolski red zahteva le predmeta A in B, pri predmetu C pa naj učitelj glede na svoje sposobnosti mladino nauči, "kolikor je le mogoče" od tistega, kar se poučuje na normalki.

Še nižje so bile zahteve za podeželske šole, t. i. trivialke, kjer sta tudi predmeta A in B, a se od učencev pričakuje veliko manj. Na primer pričakovano znanje matematike je bilo tu veliko nižje, zahteva je namreč "od računske umetnosti pet računskih vrst in enostaven sklepni račun". Predmet C na trivialki pa je vseboval navodila za pravično delovanje in gospodarstvo.

Kdo naj poučuje in iz kakšnih knjig?

Poučevanje verouka je bilo prepuščeno duhovščini, ki mora biti brezplačno na razpolago za poučevanje katekizma, pri čemer se oblasti zanašajo na "sveto versko vnemo" škofov in ordinariatov. Če bi se morebiti kdo od duhovščine "upiral", pa lahko pričakuje "Našo najvišjo nemilost", cesarica svari v členu šest.

Vse druge učne predmete lahko poučujejo tudi posvetni ljudje, če imajo za to potrebne kompetence, kar dokažejo z opravljenimi izpiti za določeno področje.

Člen sedem nato predpisuje, katero učno gradivo je treba uporabljati. "Ker želimo, da se upošteva enovitost pouka, smo v ta namen dali spisati ne samo za učence potrebne knjige in tabele, temveč tudi za učitelje potrebna navodila v metodni knjigi (v poznem 18. st. nato res izide pedagoški priročnik Metodna knjiga za učitelje, op. n.)," piše v členu.

Nikar preveč učenja na pamet, razumeti je treba

Že v času Marije Terezije so se zavedali, da pretirano učenje na pamet oz. 'piflarija' ni prava pot do uporabnega znanja. "Pri poučevanju ne sme samo uriti spomina in mladine prekomerno obremenjevati z učenjem na pamet, pač pa mora razvijati tudi razum učencev ter jim snov razlagati jasno in razumljivo," piše v 8. členu.

Učence je treba ločiti po sposobnostih

Vsaka šola naj ima toliko šolskih razredov, kot je predmetov, pri čemer naj bo vsak razred nadalje po sposobnostih razdeljen na tri razrede. "Učenci, ki se učijo istih predmetov, čeprav so različne starosti in spola, sodijo v isti razred, ki se nadalje deli po sposobnostih," so zapisali v členu 9.

Člena 10 in 11 govorita o šolskem urniku in šolskem letu. Dopoldanski pouk naj bi tako v mestih trajal med 8. in 11. uro, na podeželju med 7. in 10. uro, popoldanski pa med 14. in 16. uro.

Zimski semester naj traja v mestih od 3. novembra do sobote na cvetno nedeljo. Na podeželju pa naj zimski semester začnejo 1. decembra in naj traja "najmanj do konca marca".
Poletni semester so si na drugi strani zamislili enotno, saj je tako v mestih kot na podeželju trajal od prvega ponedeljka po veliki noči do dneva sv. Mihaela (29. september).

Če se otroci pri določenem predmetu v času enega semestra ne naučijo dovolj, ga morajo ponavljati, zapoveduje 11. člen.

Kdo vse je šoloobvezen? Katere so primerne spretnosti za deklice?

Člen 12 pravi, da morajo vsi otroci obeh spolov, katerih starši ali skrbniki nočejo ali si ne morejo privoščiti domačega učitelja, v šolo brez izjeme. To naj se zgodi, ko vstopijo v šesto leto starosti, v šoli pa naj bi ostali do 12. leta. Odhod na študij ali predčasen zaključek šolanja je mogoč, če učenec pri javnem izpitu dokaže, da se je "vsega potrebnega dobro naučil".

Deklice naj, tam kjer je to mogoče, obiskujejo dekliške šole. "Naj se učijo šivanja, pletenja in drugih spretnosti, primernih za njihov spol. Kjer dekliških šol ni, morajo deklice obiskovati skupno šolo, vendar ne pomešane med fanti, temveč naj sedijo v ločenih klopeh," še piše šolski red iz starih časov, ko so bile spolne vloge še zelo ostro ločene.

Magistrati, gosposke in sirotna služba

V 13. členu šolski red magistratom in krajevnim gosposkam (predstavništvo lokalne oblasti, op. n.) zapoveduje, naj malomarne starše, ki otrok ne pošiljajo v šolo, opominjajo in po potrebi "k temu tudi pripravijo". Člen 14 nato svetuje, naj gosposke otrok pred 13. letom ne jemljejo k sirotni službi, da ne bodo prikrajšani za pouk. Če pa jih vzamejo v sirotno službo, naj jim dovolijo obiskovati pouk.

Ponavljalne ure, seznam prisotnosti in marljivosti

Člen 15 mladini do 20. leta, ki je osnovno šolo že opravila, priporoča ponavljalne ure, pri katerih bodo vadili branje, pisanje in računanje. Branje je treba vaditi predvsem iz besedil šolskih knjig o zgodovini vere, lepem vedenju in poštenju ter izbiri poklica.

Člen 16 zapoveduje, da morajo v mestih magistrati, na podeželju pa učitelj sam pripraviti sezname šoloobveznih otrok, s pomočjo katerih se lahko sooči starše, ki "želijo otroke odtegniti šoli". Poleg tega mora učitelj voditi t. i. katalog marljivosti, v katerega dnevno zapisuje prisotnost učencev, imena prisotnih na začetku ure zaznamuje s črtico, tiste, ki pridejo pozneje, pa s piko. Pri odsotnih od pouka pa naj ne naredi ne črte ne pike.

Nadzorniki, boljša šola in duhovniki

Člena 17 in 18 govorita o šolskih nadzornikih in njihovih nalogah ter kako naj jih imenujejo. Člen 19 predpisuje, kdaj in kako bi se lahko povsod doseglo izboljšanje šolstva.

Člen 20 zapoveduje, naj se kandidati za duhovniške in redovniške službe seznanijo s šolstvom, še posebej zato, ker bodo na šolah učili verouk oz. t. i. predmet A.

Zakaj šolniki ne smejo biti v prostem času gostilničarji?

Odgovor na to vprašanje je preprost, za visok ugled in avtoriteto šolske institucije in učiteljev v družbi gre. Šolski red je glede tega jasen, za učitelje se nikakor ne spodobi, da bi si po šolski službi nadeli natakarski predpasnik in se še malo podali za točilni pult. Prav tako se ne spodobi, da bi po gostilnah, na porokah in zabavah muzicirali. To je izrecno prepovedano, zagrožena pa je takojšnja izguba službe. Učiteljem je sicer poleg šolske službe dovoljeno delati tudi še kaj drugega, a le, če gre za "časten poklic", piše v členu 21.

Šolski izpiti, nagrade in "leni" učenci

Da se bo vedelo, ali so se učenci sploh kaj naučili, šolski red v 22. členu predpisuje izpite pri vseh predmetih vsakega pol leta. Pri čemer so poskrbeli, da se ne bo na veliko goljufalo, zato mora biti v mestih kot nadzornik na izpitu prisoten predstavnik magistrata, na podeželju pa naj bosta zraven župnik in gosposki uradnik. Ti lahko učence tudi sami izprašujejo, a le učno snov iz šolskih knjig.

V mestih morajo nadzorniki proučiti tudi, ali imajo učenci, ki želijo nadaljevati šolanje v latinskih šolah in se želijo posvetiti znanostim, dovolj ustreznih talentov, pa tudi ali njihovo premoženjsko stanje in druge okoliščine dopuščajo odhod v višje šole.

Vsi, ki jim šola iz kakršnega koli razloga ne gre, v časih, ko na primer še niso vedeli, da nekdo težko bere zaradi disleksije, so bili označeni za "lene". "Če se pri šolskih preizkusih ugotovi, da se leni učenci predpisanega niso naučili, jim lahko šolski nadzornik predpiše daljše obiskovanje šole, tudi po preseženi predpisani starosti za šolsko obveznost," piše o neuspešnih učencih.

Izjemno znanje in lepo vedenje je treba nagraditi, zato red predlaga, da povsod, kjer so "na voljo skladi in drugi prihodki", učenci prejmejo nagrade njim in drugim v spodbudo.

Poročila nadzornikov in vnema pri delu

Člen 23 zapoveduje, naj šolski nadzorniki v vsakem kraju ob veliki noči in dnevu sv. Mihaela višjega nadzornika obvestijo glede stanja na šolah s poročilom. Višji uradnik nato poroča deželnemu uradu.

Zadnji, 24., člen pa govori o tem, da bo vnema pri delu tako nadzornikov kot drugih šolnikov nagrajena z napredovanji. Želja je, da se učiteljem in šolnikom, ki so marljivi in dobro poučujejo mladino, omogoči napredovanje v boljše službe v šolstvu in da prednost pred drugimi kandidati. "Šolnikom v mestih podeljujemo položaj takoj za uradniki magistrata, na podeželju pa za sodnim osebjem, zaradi česar bodo imeli pravico sodelovati pri javnih slovesnostih," piše člen.

Tudi duhovščina, ki se posebej izkaže pri katehezi in skrbi za šole, lahko pričakuje, da bo to upoštevano pri podeljevanju od oblasti odvisnih duhovniških služb. "Verjamemo, da bodo to upoštevali tudi vsi kleriški in posvetni predlagatelji duhovnih služb, torej spoštovali našo voljo in pripomogli k skupnemu dobremu," je zapisano pričakovanje oblasti.

"Pričakujemo, da bodo vsi prepoznali to Našo materinsko skrb za vzpostavitev dobrih vzgojnih in učnih ustanov z ustrezno zahvalo, tako Našim nastavljenim uradom in gubernijem ukazujemo, da ta deželni šolski red dosledno uvedejo v deželah, takoj ko bo mogoče, in se po njem takoj in vedno ravnajo, vsem duhovnim in posvetnim oblastem, magistratom in gospostvom ter njihovim uradnikom, nič manj tudi šolskim učiteljem in vsem Našim zvestim podložnikom pa zapovedujemo, da se, kar se njih tiče, ubogljivo ravnajo po določilih tega reda," se konča deželni red s podpisom Marija, pod njo pa je podpisan še Jožef grof von Auersperg, deželni glavar Kranjske.

"Dano v Našem deželnoknežjem glavnem mestu Ljubljani, 6. dan meseca decembra 1774."*

*Leta 1774 je v Ljubljano prišel nemški original, slovenski prevod pa je nato ugledal luč sveta leta 1777.