Obnova zunanjščine svetilnika sicer še poteka in bo uradno predstavljena konec avgusta, so sporočili iz muzeja.

Piranska občina je nalogo postavitve manjše razstave o zgodovinskih, etnoloških, arheoloških in umetniško-zgodovinskih vidikih svetilnika in arhitektonskega kompleksa na piranski Punti, ob 150. obletnici zgraditve svetilničarjevega stanovanja, ki je trenutno v fazi prenove, zaupala Pomorskemu muzeju.

Razstavo so pripravile in postavile muzejske svetnice Duška Žitko, ki je tudi kuratorka kolektivne razstave, Nadja Terčon, Bogdana Marinac in Snježana Karinja ter oblikovala Nataša Simšić. Ključne podatke o prenovi je prispevala Vanja Pohinar z območne enote Piran Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Drugi svetilnik na Jadranu
Pomorski promet se je v začetku 19. stoletja ob istrski obali zelo povečal, zato je bilo treba domačim in tujim ladjam zagotoviti varno in dobro plovbo. Leta 1818 so v Savudriji zgradili svetilnik in ga kot prvega na Jadranu opremili s plinsko lučjo. V večernih urah 17. aprila 1818 so ga slovesno odprli. Dan odprtja je bil načrtno izbran, saj sta Trst takrat obiskala avstrijski cesar in cesarica. Leta 1872 se je savudrijskemu svetilniku pridružil tudi manjši, a nič manj pomemben piranski svetilnik na skrajnem rtu polotoka, lahko preberemo na prvem panoju razstave.

Nadgradnja starega beneškega obzidja
Svetilnik so zgradili na masivno grajenem obrambnem stolpu nekdanjega beneškega mestnega obzidja na konici piranskega polotoka in ob njem postavili še manjši kamniti objekt s strojnico, leta 1874 pa so uredili še domovanje za svetilničarja. Svetilnik so opremili z rdečo svetilničarsko lučjo na petrolej, ki je prvič zagorela 2. marca leta 1872. Svetloba s piranskega rta je bila vidna kar devet navtičnih milj daleč, zvok ročne sirene za meglo je bilo slišati do daljave pol navtične milje. Zvočni signal so oddajali v enakih presledkih kot svetlobne signale. Gorivo za svetilnik (petrolej, bencin) so hranili v majhnem skladišču v pritličju pod stopnicami, ki so vodile na svetilnik in v zvonik.

Piranski svetilnik je pripadal piranski pristaniški upravi, ta pa je bila tedaj podrejena Pomorski vladi v Trstu, ki je imela popoln nadzor nad pomorstvom v avstrijski monarhiji in med drugim skrbela tudi za dobro organizirano in izjemno pomembno svetilničarsko službo. Po vzpostavitvi prenovljenega svetilnika je leta 1874 želela urediti domovanje za tam zaposlenega svetilničarja in njegovo družino. Za dovoljenje je prosila piransko občino, ki je v to privolila, vendar pod pogojem, da spodnji prostor svetilnika ostane vedno v lasti piranske komune ter da če se svetilnik preseli na drugo mesto, ostane v lasti piranske komune tudi stanovanje, piše v razstavnem gradivu.

Uniforma avstro-ogrskega poduradnika
Svetilničarjem, ki so jih v obdobju Avstro-Ogrske uvrščali med poduradnike in strežnike, so leta 1907 dodelili službena oblačila. S tem so želeli poskrbeti za njihovo prepoznavnost in urejenost. Pripadali sta jim zimska in poletna službena uniforma. Svetilničarsko službo je označeval znak svetilnika na ovratnikih. Uniforme so bile za svetilničarje predpisane tudi v času Kraljevine Italije.