V preteklem mesecu so bili objavljeni izsledki najnovejše raziskave, ki so jo opravili na univerzi Milano-Bicocca, glede na katere je bila za Rafaelovo smrt najverjetneje kriva napačna diagnoza in posledično puščanje krvi. Tako so ovrgli prejšnje teorije, da je bil sifilis poglavitni razlog smrti umetnika, ki je umrl pri vsega 37 letih starosti.

19. stoletje ni dalo gotovega odgovora
Na rimski Univerzi Tor Vergata pa so se lotili tridimenzionalne rekonstrukcije Rafaelovega obraza in tako dokončno razrešili skrivnost umetnikovega zadnjega počivališča. In tako se je za posmrtne ostanke, ki so jih izkopali leta 1833 in po njih naredili mavčni odlitek lobanje, izkazalo, da so res Rafaelovi.

Ob izkopu posmrtnih ostankov v 19. stoletju strokovnjaki niso bili zares prepričani, ali gre dejansko za njegove posmrtne ostanke, saj so takrat med izkopavanji naleteli na še druga delno ali v celoti ohranjena okostja. Nekatera so pripadala Rafaelovim učencem, nekaterih pa ni bilo mogoče identificirati.

Tridimenzionalna rekonstrukcija obraza se ujema s podobo Rafaela, kot nam je znana s slik njegovih sodobnikov in umetnikovih avtoportretov, je povedal strokovnjak za molekularno biologijo Mattia Falconi. "Prvič imamo konkreten dokaz, da je okostje, ki je bilo izkopano leta 1833, okostje Rafaela Sanzia," je dodal.

Rekonstruirati je bilo mogoče 80 odstotkov obraza renesančnega mojstra, a glede na izsledke ni več nobenega dvoma. "Rekonstruirani obraz ne spominja na nobenega od njegovih učencev, za katere vemo, da so bili pokopani ob njem. Da bi mu bil kateri koli neznanec tako podoben, bi bilo preveliko naključje," je povedal Falconi.

Sorodna novica Petsto let od slovesa Rafaela, mojstra, ki "ni živel kot navaden slikar, ampak kot vladar"

Edini del umetnikovega obraza, ki ga ne morejo rekonstruirati, so ušesa, a je imel na srečo umetnik dolge lase, ki so jih prekrivali. Potrditev, da gre resnično za Rafaelove posmrtne ostanke, omogoča nadaljnje analize, s pomočjo katerih bi lahko določili barvo njegovih las in oči, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Tudi Rafael je očitno želel biti videti mlajši
Projekt, v sklopu katerega so letos znova izkopali umetnikove posmrtne ostanke, zaradi pandemije koronavirusne bolezni 19 trenutno miruje. Če se bo nadaljeval, Falconijevo ekipo med drugim zanima, kako zvesto je slikar upodobil samega sebe. "Tridimenzionalni model kaže, da so oči in usta na portretih njegovi, do sebe je bil zelo prizanesljiv, kar zadeva nos," je dodal. Znano je, da se je umetnik na slikah velikokrat pomladil, tridimenzionalni model pa omogoča, da ga vidimo takšnega, kot je resnično bil.

Leta 1483 v Urbinu rojeni Rafael se je šolal pri očetu, ki je bil dejaven kot zlatar in slikar, pa tudi pri slikarju Peruginu. Delal je v Perugii, Firencah in nato v Rimu. Bil je varovanec papežev Julija II. in Leona X. Leta 1514 je postal glavni arhitekt stavbarnice sv. Petra, leto zatem ga je papež imenoval za svojega glavnega svetovalca, nadzornika vseh starin v Rimu in vodjo dejavnosti kurije. Umrl je prav na svoj 37. rojstni dan leta 1520.