Pisateljica, prevajalka in publicistka Dijana Matković je Novomeščanka, ki prihaja iz delavske družine priseljencev iz Bosne in Hercegovine. Že kot srednješolka, zlasti pa pozneje med študijem primerjalne književnosti, je začela objavljati literarne kritike in članke za Delo, Dnevnik, Le Monde Diplomatique, Playboy in druge medije ter organizirati literarne večere.

Kot študentka je postala prva urednica spletišča Airbeletrina. Pozneje je urejala tudi tiskano in spletno edicijo Življenje na dotik (EPK, MB, 2012), družbeno angažiran portal Državljanska odgovornost in portal Odkrito povedano za Nacionalni svet za kulturo. Svoj literarni prvenec V imenu očeta je objavila leta 2013 pri založbi Goga. O svojem delu, maternem jeziku in vplivu priseljenskega ozadja na njeno ustvarjanje je spregovorila v oddaji NaGlas!

Odraščali ste v priseljenski družini, svoj prvenec ste poimenovali V imenu očeta. Kako je priseljensko ozadje vplivalo na to, da začnete pisati?
Težko rečem, kako vpliva to ozadje, če sploh vpliva. Ljudje so šli tudi skozi hujše življenjske zgodbe, kot je priseljenstvo, denimo razbite družine, katastrofe, vojne, pa niso vsi prišli ven iz te izkušnje kot pisatelji. Je pa to zagotovo vprašanje, s katerim se poigravam, od kod se to moje pisateljevanje napaja, glede na to, da literatura in kultura nista bili sestavni del moje vzgoje ali pa nekaj, v kar bi me usmerjali.

Je bilo odraščanje v priseljenski družini težko? Ste imeli enake pogoje kot vaši sovrstniki?
O tej temi sem kar precej pisala in govorila. V zadnjem času ugotavljam, da imam kot odrasla oseba, tudi če pride do kakšnih ksenofobnih dogodkov, javni glas in možnost na to opozoriti. Obstaja pa mladina z obeh strani, tako priseljencev, tudi beguncev zdaj, kot teh ksenofobnih. In oboji izhajajo iz težavnih okoliščin in to je področje, ki me zanima za prihodnje delo. Njim želim dati glas, in se jim posvetiti.

Ste se srbskega jezika naučili v družini? Kako ste se pogovarjali s starši?
To je pa ne ravno linearna zgodba. Zdi se mi, da smo se, ko sem bila mlajša in sta bila starša še skupaj, pogovarjali bolj po srbsko. Potem pa, ko sta se ločila, je pa mama prevzela to neko priseljensko slovenščino in smo se potem v slovenščini pogovarjali, kar pomeni, da sem se nekako srbščine – ob predhodnem znanju - bolj priučila pozneje prav skozi prevode.

Je biti mlada pisateljica v Sloveniji s priseljenskim ozadjem težje kot biti samo mlada pisateljica?
Glede priseljenskega dela, med najuspešnejšimi avtorji pri nas je trenutno nekdo s priseljenskim ozadjem. Imamo pa mladi, če smo še mladi, kopico drugih težav kot samozaposleni ali svobodni umetniki.
Lahko rečem za celo generacijo, da nas je veliko, ki dobro in veliko delamo in smo kreativni. Delamo pa na področju, ki ne omogoča dostojanstvenega življenja, to je problem, ta priseljenska nota pa niti ne toliko. Ta problem pa je seveda čeznacionalen, mogoče celo čezgeneracijski, saj je, kot vidimo, ves svet v krizi.

Ste torej potomka priseljencev, ki ji je slovenščina materni jezik?
To je pa težko reči, kaj je moj materni jezik. Moram reči, da se s tem niti ne ukvarjam veliko. Uporabljam sproti, kar v danem trenutku potrebujem, ni mi pomembna ta vrsta identitete. Zdi se mi, da so na nekakšen način naša življenja naključja. Mogoče bi v nekih drugih okoliščinah moja starša šla naprej do Nemčije in bi bila moja življenjska zgodba popolnoma drugačna. Hočem reči, da identiteto raje gradim na tem, za kar sem osebno odgovorna, ne pa na tem, v kar sem se rodila.

Ampak svoj mehki č v priimku ste obdržali?
Da, na svoj ć sem pa absolutno ponosna.

Pogosto obiskujete območje nekdanje Jugoslavije, hodite na literarne dogodke. Bili ste v Mostarju, Sarajevu, Pančevu, julija greste v Beograd. Zakaj so vam ti dogodki pomembni?
Prvi razlog je mentalna higiena. Gre za to, da izstopiš iz svojega okolja, scene in kroga ljudi, s katerimi se vsakodnevno družiš. Četudi se imamo radi, če smo predolgo skupaj, to ni dobro. Drugi razlog je pa seveda ta, da tako kot skozi prevode nekako poglabljaš svoja znanja o svojem ozadju in širitev nekega kulturnega horizonta.

Pogosto tudi organizirate omizja in tematske večere v Sloveniji. Zakaj se vam zdi pomembno reflektirati družbo?
Ne samo reflektirati, ampak najprej reflektirati, kar se mi zdi, da vsi počnemo vsakodnevno, ker je to način preživetja. Opazujemo okolje, potem pa smo različni, eni reagiramo tako, drugi drugače. Pomembno se mi zdi intervenirati, se pravi ustvarjati projekte ali pa besedila, ki bodo v določenem trenutku odgovorili na težave tistega trenutka. Morda najkonkretnejši primer, ki ga lahko podam, je bil portal Državljanska odgovornost iz časa vstaj. To je bilo leta 2013, ko sem ravno dala odpoved v službi in sem razmišljala, kako se ljudje vedejo v času krize. Ugotovila sem, da jih večina reagira tako, da se malo potuhne, poskrbi zase in za svoje in čaka, da bo najhujše mimo. Kar se mi je zdelo zelo ignorantsko, da ti ni mar niti za prvega soseda, kaj šele kaj dalje. In sem se vprašala, kaj pa znam? Znam urejati besedila, znam ljudi zbrati okrog ideje in tako je potem nastal portal.

Ki se žal ni obdržal, tako kot mnogi drugi ...
Ampak je pospremil tisti čas tako, da je v tistem trenutku odigral svojo vlogo.

Prevajate iz srbščine in drugih jezikov nekdanje Jugoslavije v slovenščino. Kaj trenutno pripravljate?
Že pred leti sem začela prevajati eseje, pesmi in druga besedila pisateljev in pisateljic iz republik nekdanje Jugoslavije. Glede samostojnih del, ravno prevajam Ognjena Spahića iz Črne gore, ki je morda eden najboljših stilistov s področja nekdanje Jugoslavije. Tudi pod prevod Emirja Kusturice sem se podpisala, čeprav moram reči, da imam z Emirjem težavo.

Da, on je kontroverzen avtor.
Z veseljem bi kaj dopisala k temu prevodu, pa mi potem tega raje niso dovolili. Kusturica je, čeprav smo nekako odraščali z njegovimi filmi in se mogoče tudi navduševali nad njim, iz nekega prvaka sarajevskega novega vala migriral v beograjsko budalo.