4. marec 2005
7.30 Dobro jutro! Najprej kava! Brez kave ne gre. Sploh pa ne ob tej uri. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje sploh vstala tako zgodaj . Izogibam se rane na želodcu.

Za razliko od našega Eda. On ob tej uri že veselo šviga sem in tja po Gromki in odstranjuje sledi zabave preteklega dne. Ob desetih pa se klub že sveti, kot da je nov, in o včerajšnji "pijanki", koncertu, predstavi, ali kar koli se je že dogajalo prejšnji dan, ni niti sledu. Poleg čistoče skrbi Edo tudi za to, da so stvari popravljene takoj, da je v klubu vedno dovolj drv za večer, pa še veliko je tega. Edo je res legenda! In seveda enakopraven član Gromkinega kolektiva.

Gromkin kolektiv, ki šteje okrog 25 članov, se vedno trudi, da bi bil program kluba čim bolj pester, odprt, čeprav neke meje kakovosti seveda morajo biti. Zato smo tudi že večkrat objavili sporočila, da iščemo ljudi, ki bi pokrili ta področja, vendar brez velikega uspeha. Večkrat sem že slišala pritožbe, da smo zelo zaprti in nikogar ne spustimo blizu. Meni se ne zdi tako. Za dobre ideje imamo vedno posluh in voljo. Le ponuditi nimamo kaj. Razen trdega dela, številnih komplikacij, načetih živcev, neprespanih noči. No, na koncu, ko je projekt izpeljan, pa tudi zadovoljstvo in celo srečo. V tem je smisel našega početja. Denarja ne moremo obljubiti. Ker ga ni. Ko je, pa gre za izvedbo programa, ne za poplačilo dela. Program ustvarjamo prostovoljno. In tukaj se veliko dobrih idej obrne in gre. Žal.

Trenutno smo v fazi rahle reorganizacije programa. Upam, da nam bo uspelo z novo programsko shemo, ki jo uvajamo zdaj. Torke, ki so bili do zdaj namenjeni filmskim predstavam, bomo namenili literarnim večerom, potopisom, koncertom klasične in akustične glasbe. Srede, ki so zdaj že nekaj časa samevale brez programa, ker ni bilo ravno kakšnega koncerta, bodo zapolnjevali s svojo glasbo stari metelkovci, razne DJ-jevske skupine in mladi DJ-ji začetniki. Najbolj pa me veseli nova pridobitev, ki se bo začela čez dva tedna, to bodo petkove matineje. Te bodo namenjene mlajšim obiskovalcem, predvsem srednješolcem, kar seveda ni pravilo. Trudili se bomo, da jim bomo ponuditi program, ki jih bo pritegnil, in jim dali možnost, da ga sooblikujejo po svojih željah. Kadar programa ne bo, pa bodo lahko poslušali svojo glasbo ter igrali namizni tenis in nogomet. Super!

Danes je petek in na programu imamo latino večer. Pripravljata ga člana argentinske kuhinje, ki vsak drugi vikend polni lačne želodce v Gromkini črni kuhinji. Z okusnimi empanadami. Pancho in Damian sta si zaželela poskusiti kuhe tudi za reglerji. In zakaj ne? Takšnih 'djev' je tako ali tako premalo. Takšnih, ki bi vrteli svetovne godbe, mislim. Pa džezovskih za klubske sobote.

Dneva in tega dnevnika še ni konec, vendar moram končati. Najbrž že zamujam rok. Tako kot po navadi.

sKabina

5. marec 2005
Na današnji dan leta 1953 so si v Moskvi državljani oddahnili. Josif Stalin, dotedanji vodja Sovjetske zveze, sin pijanca in perice, je umrl. Doletel ga je srčni napad. 16 let kasneje, leta 1969 v Kaliforniji obtožijo “frontmana” zasedbe The Doors Jima Morrisona nespodobnega vedenja. Med koncertom na Floridi se je domnevno vedel opolzko. Obdolžili so ga bogokletstva, nespodobnega razkazovanja, pohotnosti in pijančevanja. Jim Morrison je umrl, preden je odslužil kazen. Stalinovi totalitarni prijemi in marksistična filozofija so zaznamovali Rusijo vse od “druge velike vojne” do povojnega obdobja "hladne vojne", vse tja do padca berlinskega zidu. Jim Morrison se je vedel kot ogromen komet, hipni padajoči zvezdni utrinek na nebu, ki nenadoma izgine. Toda ta hipni trenutek je večen, kakor tudi zgodovina, v katero se je nesporno zapisal.

Tudi "nederje matere Gromke", kakor se nam mnogokrat zareče, je nepozabno.Tudi že legendarno in trdno zapisano v zgodovino mesta Ljubljane. Padec berlinskega zidu je prinesel nenadno upanje in srečo. Nemogoče je bilo tedaj možno. Utopično mišljenje in aktivna politika miru je na plan privlekla upanje na demilitarizacijo nekdanjega območja vojnih zaporov v Ljubljani na Metelkovi ulici, ki naj bi jih v "doglednem" času porušili. Menjava režima in prehod iz Jugoslavije ter posledično osamosvojitev Slovenije je povzročila akcijo. Nekakšen uvod v veliko dejanje slovenske intelektualne scene. Namen: »mirno zavzetje območja nekdanjih zaporov na Metelkovi in preobrazba v civilno, mirno, kulturno cono«. Civilna nepokorščina prgišča »ozaveščenih« kulturnih delavcev, ki je fizično zavzela in v prvih burnih letih fizično preprečila rušenje poslopij.

Ta so sedaj del avtonomne kulturne cone , ki danes predstavlja eno glavnih kulturnih stičišč v mestu. Tu domuje več klubov, galerij, društev, zavodov, gledališč. Tu so vsi, od gejev in lezbijk do hendikepiranih, od punksov do elektroničarjev, od okoljevarstvenikov do izgubljrnih duš, ki podnevi tavajo po osvobojenem ozemlju. Tu so vsi.

Nepozabno se spomnim zavzetja Metelkove ter preoblikovanja nekdanjih zaporov v Avtonomno kulturno cono. S prijateljico sva prve dni po osvoboditvi zaporov zakoračili na Metelkovo z namenom izkazati podporo ljudem, ki so se borili za našo "kulturo". Kot obvezno čtivo v šoli sva kot mladi gimnazijki prebirali Grumov Dogodek v mestu Gogi. Glede na to, da je bila večina poslopij poškodovanih ter da ni bilo zidov prav na vseh fasadah, je nočni sprehod po s svečami osvetljenimi prostori ponujal razburljivo raziskovanje sob nad današnjo galerijo Alcatraz.

Leta, ki so prišla za tem vznemirljivim dnevom, so bila trda leta boja. Brez elektrike, vode, brez razumevanja in podpore mesta ali oblasti. A kljub temu je Metelkova mesto obstalo. Mnogo več kot to, postalo je vitalno mesto, ki ga kot redna obiskovalka kulturnih dogodkov obiščem večkrat tedensko in je nedvomno zapisana na zemljevid kulturnih stičišč v Ljubljani. Prebudili smo se na pragu globalizacije, dragi, tako danes Metelkova premore mladinski hotel, ki je več kot to. V poslopje nekdanjih zaporov preoblečenih v hostel Celica se lahko zatečete, ko ste v Ljubljani. Prenočili boste v sami srčiki kulturnega dogajanja, ki žal še vedno pretežno živi ponoči, a se trudi prebuditi tudi dnevne dejavnosti, predvsem z delavnicami in na sploh kulturnim preoblačenjem Metelkove v naravi in človeku prijazno samosvojo mesto "Kulture".

Teater Gromka, ki je bil formalno ustanovljen leta 1995, je od samega začetka povezoval profesionalce različnih scenskih umetnosti, v sebi še danes združuje kolektiv kreativnih posameznikov in posameznic, ki sodelujejo v Klubu Gromka, kakor ga formalno poznamo danes. Klub z polno močjo (rednim programom) deluje zadnjih pet let, kakor me je pred časom, ko sem se po 5 letih vrnila z delovno vnemo v "gromko klubovje" spomnil Miha Zadnikar, aktivist, organizator, zakladnikar idej, prebivalec sveta, ki je po dolžnosti v Gromki zadolžen za glasbeno improvizacijske večere poimenovane Defonija, v svoji matični hiši Kinoteka pa za kino ušesne dogodke, ki slišijo na ime Kino-Uho. V dotičnem dnevniku boste njegove misli o Klubu Gromka lahko brali jutri

Vezni člen med vsemi vsebinami, ki se tu srečajo, je neprofitno. Večeri v klubu so namenjeni mladim, radovednim bitjem. Mladim po duši in stasu, mladim, ki so pripravljeni na akcijo, ki bodo prispevali tako vsebine kot tudi pripomogli k oblikovanju večerov s svojim načinom, ki ga bodo svobodno sejali. Žanjemo, kar sejemo. Tako namreč je. Klub so ljudje, ki prihajajo, in tisti, ki tam delajo. In če smo vsi pri stvari z srcem, kar naj bi se skrivalo za večino projektov ki slišijo na ime neprofitno, nam bo lepo. Pri takšnih prostorih namreč gre za samoiniciativnost, akcijo, spoštovanje individualnosti in seveda drugačnosti. Skratka medsebojno razumevanje in spoštovanje, sodelovanje, izmenjavanje idej.

Klub Gromka je prostor kjer se v intimni atmosferi, ki spominja na veliko dnevno sobo srečamo ob različnih večerih z različnimi vsebinami, vedno in nikoli isti somišljeniki in tisti, ki se v mišljenju razhajamo a smo si enotni vsaj v enem. Radi imamo "nederje matere Gromke", ki nam dnevno nudi zavetje in prostor, v katerem lahko delimo svoje misli. Srečanja v odprtih prostorih v katerih lahko razvijamo ideje, ustvarjamo ter se izražamo z vsemi možnimi sredstvi in načini. In mnogo več. Vse to, česar ne morem ubesediti.

In glede na to, da je tole pisanje nastajalo rano v današnji soboti, ura je 4.59 h zjutraj in sem večer preživela za računalnikom pisoč tale dnevnik, poslušajoč glasbo, ki jo bom v Klubu Gromka vrtela "premierno" nocoj je prav, da se moja glava sreča z mehko blazino in odsanja kitico ali dve.

Vas pa pozivam, da stvarne podatke o Metelkovi preberete na spletni strani,o Klubu Gromka pa tukaj. Če niste za kakšne virtualne sprehode, pa je najbolje, da se danes zvečer sprehodite do Metelkove in v samem osrčju Avtonomne kulturne cone Metelkova mesto poiščete "Črno Kuhno" in tik za njo Klub Gromka, ki bo nocoj zaseden z mojo pojavo in obilico različne godbe vseh možnih žanrov z namenom predstaviti čim več dobre glasbe in samo to! Zraven pa si bomo privoščili še nekaj vizualnih užitkov z projekcijami različnih filmskih stvaritev, ki nam bodo tokrat služile le za ozadje, kajti sobotni večer bomo v Gromki upam, da preživelči na nogah, ki bod brcale na vse strani neba in zemlje, kajti večer smo namenili dobri glasbi in plesu. Na snidenje torej nocoj in vse ostale dni v naši najljubši dnevni sobi, kličemo jo Gromka! Povej naprej!

Petra "Potiho"

6. marec 2005
Klub Gromka je ob nedeljah zaprt. Ni ga, je zunaj dosega javnosti. Skozi to besedilo pa klub Gromka obstaja – ne zato, ker to besedilo kdo posebej (ali kdo poseben) piše, podpisuje oziroma stoji za njim. Ne, prav nasprotno, klub Gromka obstaja kljub temu, da se o njem prav zdaj piše in s tem nekako kljubuje besedilu.

Izhodišče našega nedeljskega zapisa o klubu Gromka je v temelju ljubezensko, kolikor ljubezen (ljubezensko razmerje) razumemo kot nekakšno kljubovanje ustaljeni, zunanji, vsiljeni, dolgočasni, enoznačni življenjski praksi. Ljubezensko razmerje se, če sploh kaj, izmika. Toliko je na strani iluzije kot na strani pogoja za pogled navzven, za pogled od zadaj, za pogled z bogom, ‘pogled, ki mu ni vseeno’, kot bi dejal naš sotrudnik Mare Štempihar. Ljubezensko razmerje (se) ‘gleda z več zornih kotov’. In ker zdaj, upamo, ni več morebitnega uvodnega nesporazuma, lahko pomirjeno dodamo, da je klub Gromka vsekakor del misli tudi ob nedeljah.

To ni dnevnik, je intimna poslanica ali, če hočete, ljubezensko pismo.
Bliža se 8. marec, dan žena - dan vseh žensk, praznik polovice človeštva. Z njim se bližajo tudi Rdeče zore, že šesta izdaja prav posebnega festivala, na katerega smo v AKC Metelkova mesto, tako vsaj upam, ponosni in ponosne. Narejen je zunaj koncepta, z malo sredstvi, pa vendarle premore neko posebno konsistenco. Ta je neomajna. Konsistenci pripada neka neomajnost, se pravi, da ji ne moremo kar tako, poljubno, odvzemati, dodajati ali podtikati elementov in kot takšna močno presega vse tiste (med)spolne vojne, ki nam jih vsiljujejo nepravični, izkoriščevalski sistemi - v našem pogledu sta to globalni kapitalizem in protifašistična slovenska država. Rdeče zore tedaj niso kar tako ‘ženski’ festival oziroma so, z druge strani, ‘ženski’ festival toliko, kolikor je to (zmeraj bolj) nujno. Rdeče zore so prisiljene v svojo ‘ženskost’, ker je takšno stanje stvari. Stanje stvari pa je precej alarmantno. Od družine prek ceste do podjetja in parlamenta; razlik je bolj malo, zmeraj manj. Pred nekaj dnevi mi je zaupna znanka govorila, kako se ji je znova pripetilo, da jo je ‘delodajalec’ obravnaval kot v kapitalističnem sistemu in z njim njemu osebno pripadajočo telesno zmožnostjo. V ‘delojemalkino’ delovno zmožnost, ki je, kakor vemo, delo samo, je štel tudi svobodno razpolaganje z njenim telesom, češ, kako si naivna, ker misliš, da temu ni tako in da je lahko drugače. Razredni boj, razredna vojna se nadaljujeta.

Rdeče zore so razredni festival, 8. marec je razredni praznik, praznik, ki nas druži kot razred. Zgodovinski spomin na 8. marec se je v zadnjih 15 letih precej izgubil. Že socialistični sistemi so ga, roko na srce, spačili, prebivalstvo pa ga zdaj, pomislite, trpa v en in isti koš z valentinovim in materinskim dnevom. Zato morda ni odveč, da v urah, preden Metelkova in z njo tudi Gromka odpreta vrata Rdečim zoram, zapišemo še par zgodovinskih dejstev o tem, kaj je 8. marec in zakaj ga praznujemo. Spomnite se teh dejstev, ko boste pred vstopom v Gromko uzrli, uzrle, majhen, duhovit napis ‘samo za članice’. Spomnite se teh dejstev, ko kdo ne bo hotel, da se v Gromki imate dobro kot ženska. Tudi gromki odnos do obiskovalk je namreč pomemben del našega razrednega boja. Če sistemu popustimo pri tem vprašanju in nasedemo neki slepi ‘vojni med spoloma, vojni med spoli’, zgubimo polovico občinstva in si s tem zapravimo vse zaupanje. Potem smo na mah takšni, kot vsi drugi. Potem smo del sistema.

Za konec pa še nekaj dejstev iz pozabljene socialne zgodovine.
Mednarodni dan žensk se uradno praznuje domala devetdeset let. Predhodnica praznika sega v leto 1910, ko je Socialistična internacionala na zasedanju v Københavnu ustanovila po značaju mednaroden Ženski dan v čast gibanju za pravice žensk in kot organsko pomoč v zmeraj bolj razširjenem ženskem boju. Predlog je soglasno sprejelo več kot sto delegatk iz 17 držav, med katerimi so bili tudi prve tri ženske, izvoljene v finski parlament. Tedaj še niso določili dneva za praznovanje. Začetnica bolj določenih praznovanj je nemška socialistka Klara Zetkin, ki je v navdušenju nad ameriškimi bolj ali manj spominskimi oblikami združevanj zbrala somišljenice iz Nemčije, Avstrije, Danske, Švice in posameznice iz nekaj drugih evropskih držav in 19. marca 1911 pripravila več stavk in pohodov, ki se jih je udeležilo več kot milijon žensk in moških predvsem socialistične provenience. Med najstrastnejšimi udeleženkami je bila tudi ruska revolucionarka in feministka Aleksandra Kolontaj.

Poleg vprašanj volilne pravice in javnosti je šlo tedaj zlasti za pravico do dela, za predvolilna usposabljanja in vprašanje, kako narediti konec diskriminacijam na delovnem mestu. Manj kot teden dni zatem, 25. marca 1911, je tragičen ‘Triangle Fire’ v New Yorku vzel življenja 140 delavkam, večinoma italijanskim in judovskim priseljenkam. Dogodek je bistveno vplival na delovno zakonodajo in pogoje dela po vseh Združenih državah Amerike. Vojne grožnje so združile boj za pravice žensk z mirovniškim gibanjem. Aleksandra Kolontaj je tako močno navdušila ruske ženske, da so na zadnjo nedeljo v februarju že od leta 1913 demonstrirale proti vojni in za svojo stvar.

Vsako leto do konca vojne so se na 8. marec ali okrog njega po vsej Evropi zbrale ženske, protestirale proti vojni in se solidarizirale s svojimi sestrami. Leta 1915 je Klara Zetkin organizirala demonstracije v Bernu, v Švici, na katerih so ženske z obeh strani fronte zahtevale takojšnjo ustavitev vojskovanja. Ruske ženske pod vodstvom Klare Zetkin in Aleksandre Kolontaj so nadaljevale redne demonstracije. Tudi leta 1917 so si za proteste izbrale zadnjo februarsko nedeljo in v Petrogradu organizirale shod za ‘kruh in mir’. Na fronti je namreč padlo že več kot dva milijona ruskih vojakov. Politični veljaki so ženske demonstracije časovno omejili, toda udeleženke so šle tokrat do konca. Po štirih dneh demonstracij, danes znanih kot februarska revolucija, je bil car Nikolaj II. prisiljen k abdikaciji. In nova (začasna) vlada je ženskam takoj podelila volilno pravico. Zgodovinska nedelja je bila 23. februarja 1917 po tedaj v Rusiji še veljavnem julijanskem oziroma 8. marca 1917 po gregorijanskem koledarju. Aleksandra Kolontaj, ministrica v prvi vladi boljševikov po oktobrski revoluciji, je Lenina in vrhovni sovjet prepričala, da je bil 8. marec že leta 1918 razglašen za uradni državni komunistični praznik.

V nadaljnjem času sovjetov, sploh pa pod Stalinom, se je praznovanje izrodilo v čaščenje ‘junaških delavk’, prav podobno torej, kot je sistem, posledično tudi tukajšnji, Marxovo ‘delovno zmožnost’ oziroma ‘delovno moč’ prevajal v ‘delovno silo’, od koder ni bilo daleč do ‘junaških prsi’, ‘udarnikov’ in ‘junakov, junakinj socialističnega dela’. Nova Rusija in še marsikdo je 8. marec spremenil v nekakšen materinski dan, ki z rožami in prinašanjem zajtrka v posteljo bolj ali manj čisti moško slabo vest.

Miha Zadnikar

8. marec 2005

Še en torek. Po zasneženem, nato pa sončnem vikendu znova prištopam v Ljubljano. Tudi tokrat z občutkom, da sem nekaj pozabil. A ključe imam, to je glavno, skočim v ljubljansko podnajemniško gnezdo, spakiram par reči, vzamem nekaj malega cedejev iz mršave kolekcije, alstarke in še šop ključev od Gromke. Sem kaj pozabil? Ne.

Najbrž bo že kar leto in pol, kar sem član kolektiva. Do penzije je še daleč. Najprej sem preživel nekaj časa za šankom, potem izvedba. Za šankom zna biti okej, ker lahko precej komuniciraš z ljudmi. Zna biti tudi naporno, ker so nekateri ljudje po parih pivih težki. Kakor koli že, šele za šankom resnično spoznaš, kdo vse zahaja v klub. Snovi za tisoč dnevnikov, takšni in drugačni profili, cela paleta karakterjev. Domorodci vseh vrst, ulica, turisti, topel spomin na neko pegasto Angležinjo … Za podlago: pride nekoč ob dveh zjutraj neki tipček, sam, in naroči dve pivi. Prvega spije na dušek, prižge cigareto, potem se mu počasi razveže jezik. Pove, da je strojevodja, ravnokar je pripeljal tovorni vlak v Ljubljano. Nekje na začetku Viča je iz kabine zagledal na progi ležečega človeka. Stvar mu je takoj jasna: nekdo se je namenil storiti samomor - in ga tudi je. Tovornega vlaka ne ustaviš kar tako, pove strojevodja, in ves pretresen sklokota še drugo pivo.
Izvedba je nekaj drugega. Prideš prvi, greš zadnji, poskrbiš, da vmes vse nekako teče. Drva v peč, prazne piksne pa v koš, brisače in toaletni na veceje, v fundus po pijačo in z njo v hladilnik. Glej, kdo prihaja v klub, imej nadzor. Zamenjaj muziko, prižgi luči, prepričaj tisto kolono, da se Gromka zapira in da morajo domov, pospravi, preštej denar, najdene stvari zloži kam na poličko za šankom (kaj vse ljudje izgubljajo - najdenih ključev je že za ene tri četrt kile in teža narašča), preveri, ali je vse pogasnjeno, zaklenjeno, če je vse okej. Vmes pa malo čveka čveka, še največ pa prestopanja, sedenja in verižnega kajenja. In neskončne skodelice čajev, tu in tam kakšna mala črna bevanda. Torki so po obisku dnevi, ki znajo presenetiti, čeravno vemo, da gostota obiskovalcev narašča eksponentno od torka proti petku, ko je maksimum. Če delaš torkovo izvedbo, zna tako postati tudi nekam dolgčas, čas med dvanajsto in drugo se najbolj zavleče, pa čeprav je praviloma takrat največja frekvenca ljudi.

Do marca so bili na torkovem sporedu filmi. Vedno ob desetih – v resnici pa vsakič malo čez - torej nikoli ob desetih. Še največkrat jih je prinašala Sabina, azijsko kinematografijo, lepe filme. A kot naročeno, največje presenečenje se zgodi na zaenkrat poslednji projekciji konec februarja. Tokrat imamo neki španski film, flamenco triler, kot ga napol v šali spredalčkam za napovednik na netu. DVX-format, predvajalnik pa v Menzi – kjer ni žive duše. Kaj zdaj? Flamenco triler odpade. Zasilni izhod: Igor prinese iz Škratove čitalnice neke stare videokasete, najdemo neko znanstveno fantastiko s primesmi kriminalke, D-produkcija, tipi iz prihodnosti se vrnejo v naš čas, ljubezen med blond časovno turistko in nekim herojem a la McGywer, bla bla bla. Atmosfera v Gromki med filmom pa ves čas fantastična, neverjetno, še nikoli tako, tistih petnajst gledalcev crkuje od smeha, režijo se kot nori, padajo odbiti komentarji, na koncu pa – aplavz! Dolg, bučen aplavz, kot na premieri kakšne gledališke predstave. Hm? Človek se potem vpraša, kaj bi ljudje v resnici sploh radi gledali.

Poslej pa nov torkov program, kot je v svojem dnevniku povedala že Sabina. Literarni večeri, potopisna predavanja, kakšen koncert. Vljudno vabljeni, gospoda! Prevzamem koordinacijo in vse to, telefonski klici, lepljenje plakatov. Glede lepljenja plakatov se odpira nadvse zanimiva problematika. Tu se stikajo razmerja kvaziekologije (nekakšna »lična« podoba mesta: kam vse lahko nalepim plakat? – tu dodam še tole opazko: če opazite umanjkanje tistih malih, sfotokopiranih do it yourself plakatov, ki naznanjajo prireditve, potem veste, da se nahajate v mestu duhov), regulacije nekih oblastnikov (kdo vse mi zapoveduje, kam ga lahko nalepim? kdo vse mi ga bo še isti dan strgal dol? zakaj?), nivoja plakaterske etike (ne prelepi tujega plakata, dokler je aktualen!) ter na koncu samega smisla tega početja (kdo danes sploh še gleda plakate?).

O svojih prihodnjih plakaterskih akcijah bom zato krepko razmislil, kako in kaj.


No, skratka: če je kdo za kakšno sodelovanje, naj me pocuka za rokav. Imeli smo krstno potopisno predavanje, po Iranu, čakajo še Peru, Bolivija, Jamajka. In dva literarna večera: Center za slovensko književnost in LUD Literatura s svojimi avtorji. Več info je (bo) na spletni strani. Sicer pa prostih torkovih terminov niti ni toliko, kot bi si človek mislil. Program šiba z vso paro, na vso moč, dan in noč.

Torek torej, danes je še eden. Osmi marec, dan žena. Čestitke! (Ne glede na pomije, ki se vam kot ženskam zlivajo na glavo.) Cmoke, lupčke in poljube, drage dame in gospodične, pa se dobi na kraju samem: v Gromki. Ta torek bo tu drugače kot ponavadi, prihajajo Rdeče zore in z njimi nastopa Dunje Knebl in Kathleen Yearwood. Noč bo dolga. In zanimiva. Upam, da res nisem česa pozabil.

Matjaž