Založba Sanje letos že petič organizira festival z istim imenom, ki bo ves avgust v ljubljanskem parku Zvezda ponujal različne glasbene, gledališke in literarne dogodke.
Sobota, 5. avgust
Danes je prvi dan, ko letošnji Festival Sanje zvečer počiva. In prvi dan v avgustu, ko je skozi oblake posijalo sonce. He he, sreča pa taka. No ja, očitno se je sonce vrnilo z dopusta, skupaj s trumami turistov, ki se te dni skozi prestolnico (Kdaj bo že narejen tisti predor pri Šentvidu?!) valijo proti domu.

Vztrajnost se nam je, kot kaže, še enkrat obrestovala. Prvega avgusta, na dan odprtja, je namreč večina, z mano vred, močno dvomila, da bomo odprtje lahko vsaj kolikor toliko dostojno izpeljali. Ampak obupali vseeno nismo. Fantje so kljub nalivom postavili in ozvočili oder (Letos se lahko pohvalimo s takim "čisto ta pravim"; hvala, dečki!), pripeljali in uredili smo knjigarno, z bodrilnimi telefonskimi klici spodbujali nastopajoče, naj nikar ne ostanejo doma … in tik pred zdajci je dež ponehal, tako da se je ob sedmih zvečer pred odrom zbrala kar lepa množica. Upam si trditi, da so bili s pestrim programom - gledališko intervencijo komika Roze, pogovorom o jeziku s Tjašo Koprivec, pesniško-glasbenim projektom Sinji kristal, koncertom Clavimerate in, da ne pozabim, obeti in prerokbami Festivalske vedeževalke Shantelle - bogato poplačani za svoj optimizem.

In tako je šlo vse naslednje dni: čez dan mraz, nalivi, skrivanje knjig pred dežjem in obupani pogledi v nebo (pa tudi z dežurnim prognostikom smo zdaj že stari znanci). Naša knjigarnica in čitalnica, ki ostaja raj za knjigoljube, je po sili razmer postala tudi suho zavetje za naključne mimoidoče, radovedne turiste ter celo za velikega potepuškega psa. Zvečer pa, kot bi odrezal. V treh dneh smo tako izpeljali skoraj vse načrtovane dogodke: tri branja poezije, projekcijo filma (prvo na Festivalu Sanje in morda sploh prvo v Parku Zvezda) in včeraj prvi petkov večer hip hopa. Odpadle so le četrtkove popoldanske urice za najmlajše – škoda, da ni bilo otrok, čarovnica Kirada jih je namreč kljub dežju nestrpno pričakovala.

No, vremenski obeti so na srečo vedno bolj veseli, festivalski pa tudi. Že jutri (izjemoma v nedeljo; ob nedeljah in ponedeljkih festival počiva) bo na festivalskem odru igralo kar okoli 60 mladih glasbenikov iz vse Evrope, ki so pretekli teden urili svoje spretnosti in izmenjevali izkušnje na četrtem mednarodnem mladinskem taboru Etno Histria v Škofijah. Že prva, manj številčna, a vseeno nadvse dobrovoljna in nasmejana izvidnica s Primorske, ki nas je obiskala v sredo, je zagotovilo, da bo nedeljski večer v Parku Zvezda vsekakor zanimiv in vreden ogleda. Jaz ga bom na žalost izpustila - saj vem, saj vem … ni lepo, da naredim tako "reklamo", potem pa … – ampak me je tole jesensko deževje prestrašilo in grem proti jugu, ujet še kak dan prave poletne vročine.

Bosta pa za nastopajoče in obiskovalce poskrbela Rok (naš direktor in največji optimist, kar jih poznam) in Edin, ki bosta prispevala tudi svoje vtise v tale dnevnik. Saj ne, da ne bi bila spretna v pisanju, daleč od tega … ampak vseeno vas vabim, da si Etno Histrio, in pa seveda tudi druge dogodke, ki jih pripravlja letošnji festival, ogledate na lastne oči. Za podrobnejši program pobrskajte na naši spletni strani.

Nika Logar
Izvršna direktorica, Festival Sanje 2006

Nedelja, 6. avgust

Zadnji dve leti se držimo pravila, da ob nedeljah in ponedeljkih festival počiva. Tokrat smo naredili izjemo, sicer bi Ljubljana ostala brez sklepnega koncerta ene najbolj zanimivih mednarodnih glasbenih delavnic pri nas s kar 60 glasbeniki iz vse Evrope. S Katarino Šetinc, koordinatorico Etno Histrie, smo našli le ta datum. Demoposnetki obetajo enega zanimivejših nastopov letošnjega festivala.

Dopoldne Matija Solce preverja, če je vse pripravljeno za nocoj. Matija prihodnjo soboto nastopi tudi s skupino Fekete Seretlek, ki jo sestavljajo glasbeniki iz Rusije, Češke in Slovaške. Posebno se veselim Polnočnih zgodb, ki sledijo koncertu: ena boljših lutkovnih predstav, kar sem jih videl. Prav zanima me, kako bodo zgodbe zazvenele v Zvezdi.

Hitim z zadnjimi pripravami na tisk knjige Ime tvoje zvezde je Bilhadi, ki bo predstavljena v sredo, 16. avgusta, v sklopu večera Kontinent Sahara. Gre za besedilo briške popotnice, pisateljice in vinogradnice Magde Reje; na moj naslov je priromalo lani pozno jeseni in odtlej mu skušamo utreti pot v beli svet. Preprosto, a subtilno in iskreno napisano besedilo o potovanju s stoletno solno karavano tisoče kilometrov prek Sahare preveva močna občutenost, globoka liričnost. Glede na zgodbe, ki mi jih je zaupala po vrnitvi z zadnjega potovanja, močno upam, da bo tej knjigi sledila nova. Letos je preživela nekaj mesecev med tihotapci ljudi in orožja. Za mnoge Afričane vsakdanje zgodbe uresničevanja nedosegljivih sanj, za nas osupljive zgodbe, ki jih, če sploh, zmoremo razumeti. Da, stvarnost pogosto močno presega domišljijo.

Prav danes se menimo o možnosti, da knjigo predstavimo tudi v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota, kjer je na ogled razstava Sodobni nomadi tuareškega fotografa Mohameda Soulejmana. Taistega, ki ga je Magda srečala nekje v Sahari in ponovno pred tedni. In s katerim sta prijateljevala etnologa in popotnika Sarah Lunaček in pokojni Borut Brumen, ki mu je razstava tudi posvečena.

Tako torkov kot sredin večer obetata zanimivo izkušnjo: v torek Kontinent Indija z izjemno subtilnim himalajskim pesnikom (Prabir C. Purkayastha), ki ga je na založbo zanesla prevajalka Lidija Balantič. Besedilo Ladak me je navdušilo, Lidiji je zanj uspelo navdušiti sijajna Ivana Peternelja in Janjo Majzelj. V uvodnemu delu istega večera odmevna Pisma proti vojni italijanskega pisatelja Terzanija. S tržaškim pisateljem in piscem uvodne besede, Dušanom Jelinčičem, ter prevajalko Diano Cimprič se bo pogovarjala Irena Pan. Glede na to, da bomo tehnično usposobljeni z izvrstnim LCD-projektorjem Jana Žaubija in velikim platnom, upam, da bomo uspeli ponovno predvajati film Do U cry 4 me, Argentina? V dežju in mrazu pred nekaj dnevi je bil komaj opažen. Gre za enega močnejših filmov, kar sem jih zasledil zadnje čase. Urbana drama, tragedija o korejskih ekonomskih emigrantih v današnji Argentini. Spet stvarnost čez domišljijo.

Zlata sodelavka Mateja Dermelj je včeraj prispevala še enega imenitnega interpreta za večer poezije Mile Kačič: Darjo Reichman. Pričakovanje tega večera preveva posebna napetost: spoštovanje do Miline poezije, do najbrž najbolj žalostne poezije slovenskega jezika.
Matej Krajnc, ki bo po prvotni zamisli sogovornik Tjaše Koprivec, moderatorke večera, je ponudil, da dve Miline pesmi odpoje. Sprejeto.

Ja, vse to so stvari, ki spreminjajo svet "v vrt in ne skale" (Frane Milčinski - Ježek). Sirota poezija premore čarodejnih moči.

Ponedeljek, 7. avgust

Menda je Frane Milčinski - Ježek neki ponedeljek davno tega zavzdihnil "Uh, kako se vleče ta teden". Ta spomin mi je ozaljšal marsikateri ponedeljek. Smeh odpira vrata duše in srca, včasih odškrne vrata celo tako zagrizeno sivim ponedeljkom, kakor se zdi današnji.

Včeraj je bil izjemen večer v Zvezdi - Etno Histria je dvignila razpoloženje občinstvu, glasbenikom in navsezadnje nam, organizatorjem … ki smo zadnji teden v dežju trepetali za občinstvo.

Dan sicer mineva v znamenju administracije: podpisovanje in pripravljanje pogodb, priprava obračunov, celjenje ran.

Veronika in Magda zaključujeta zadnje korekture knjige Ime tvoje zvezde je Bilhadi. Sašo Urukalo je naredil piko na i na knjižnem ovitku knjige. Jutri knjigo prepustimo v božje roke - tiskarjem - prihodnji teden knjiga pride med bralce. Zelo me zanima, kako bodo bralci sprejeli Magdino pisanje; Veronika meni, da sodi v najožji pisateljski vrh.

Ladak: Lidija Balantič nadvse zadovoljna s pripravami na jutrišnji večer. Veseli me dejstvo, da nastopajoči s tolikšno resnostjo sprejemajo festivalski izziv; tem gre prva zahvala za tisti presežek, ki ga nemara ujamejo obiskovalci. In zaradi katerega je najbolj vredno vse skupaj.

Matej Krajnc - ta nenavadno vsestranski mladi ustvarjalec, ki je kljub mladosti Slovencem pripeljal Elvisa, Waitsa, Cohena, Dylana, več kot 5 avtorskih albumov in celo vrsto knjig - poroča, da z izjemnimi občutki pričakuje svoj četrtkov nastop.

Ministrstvo za finance poslalo odgovor na pobudo našega odbora za ničelno stopnjo davka na tiskano besedo; povzeto: Slovenija se drži priporočil EU in tako rekoč ne more priviligirati tiskane besede. Med prvimi v Evropi. Zgodba, ki presunljivo spominja na nepozabnega Žareta Lepotca. Odnos vlade do lastnega jezika nazorno izpričuje kulturno raven slovenske politike in nezavedanje nacionalnega. Bomo Slovenci imeli priložnost popravnega izpita? Mladina objavila odličen proglas: Pokažimo jim jezik in ohranimo ga živega. Zakaj? Zato: https://www.peticija.si/.

Jutrišnji večer bo posvečen skrivnosti. Utegne se zaiskriti še nevidena lepota.

Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje

Sreda, 9. avgust

Sredin večer in Miline pesmi

Dostikrat sem želela pisati o Mili Kačič. Danes je priložnost za to, saj je zvečer v Zvezdi branje njenih pesmi, natančneje pesmi, ki so izšle v zbirki Skozi pomladni dež bom šla. Pesmi so izšle v drobni knjižici v literarni zbirki Hiša pesmi, v katero je bila lani uvrščena tudi Goethejeva tragedija Prafaust. Zbirka je estetsko, klasično oblikovana, kot je prav za zbirko vrhunske literature. Držim v roki knjigo, zunaj pa pada toča. Bo branje poezije sploh mogoče? Bo to prvi večer festivala, ko bo namesto prireditve padal dež? Nehote pomislim, da je današnji dan zaradi Mile nekaj posebnega. Tudi ona je živela v težkih razmerah in se je morala zelo truditi, da jih je premagala.

Pred leti sem oblikovala zbirko Milinih pesmi, ki so hkrati izšle tudi v hrvaškem prevodu. Takrat sem prebrala skoraj vse njene pesmi, pa tudi pesmi njenega moža, kiparja Jakoba Savinška, in veliko razmišljala o njenem ustvarjalnem delu in osebnem življenju. Zanimivo, zakaj tudi o osebnem življenju, vendar je njeno ustvarjalno in osebno življenje tako prepleteno, da ga kar ne morem razdeliti na dva dela. Predvsem me je pritegnilo to, da je tako močno in globoko doživljala ljubezen do Jakoba Savinška in bila zaradi tega deležna večnih razočaranj in ponižanj. Vendar ji je to kljub vsemu dajalo moč in ji čustva še bolj bogatilo. Resnično je verjela v to ljubezen in si jo zmeraj znova postavljala na prvo mesto. To razumem kot njen odnos do sveta, ki temelji na pravih čustvih, tudi če ne najdejo cilja.

So pa zato njene pesmi našle pot in prišle do toliko ljudi, da se mi zdi, da jo poznajo kar vsi Slovenci in jo imajo radi. Čeprav je po navadi poezija nekaj vzvišenega, prefinjenega, rezervirana za najožji krog ljudi. Predstavljam si, zakaj. Ker je njena poezija doživeta. Na nežen, čustven način sporoča najtežje stvari v življenju. Mogoče celo sporoča, kako jih je treba premagovati. Predvsem je to poezija, ki pride od znotraj in ni vplivana z ničimer od zunaj. Ne s slogom ne z vsebino. Zato tudi ni ločil, ni velikih začetnic, to je nepomembno, pomembno je, kaj občutiš, ko jih bereš.

V tem trenutku je toča ponehala. Se mi je zdelo, da bo tako. Kako bodo igralci brali njene pesmi? Bo večer mogoče žalosten? Žalosten gotovo ne, bo pa pustil sledove žalosti v silnem toku čustev in radosti, ki jih prinašata življenje in ljubezen. Tudi sama sem se pri oblikovanju spraševala, kakšna naslovnica bi bila bolj ustrezna, trda kot trdovraten plevel ali nežna kot bilka. Pa sem na koncu prišla do tega, da je trdovraten plevel lahko celo bolj nežen od nežne bilke, in sem vedela, da odgovor nikoli ne bi bil pravilen. Zato mislim, da Miline poezije ni treba analizirati, ampak samo brati, jo poslušati, čutiti.

Veronika Saje

Petek, 11. avgust

Sredine Sanje so bile čarobne, čeprav je vztrajno deževalo. Mogoče pa malo tudi prav zato.

Še malo zasanjano in ne povsem prizemljeno od kratkega pobega iz ljubljanske resničnosti me je večer poezije Mile Kačič ujel popolnoma nepripravljeno. V najboljšem smislu. Pa ne toliko poezija sama – kot organizator imaš pač v glavi na desetine logističnih podrobnosti in se na žalost le redko lahko popolnoma osredotočiš na vsebino dogodka – kot odziv obiskovalcev. Nekje spredaj se je v mali množici, zbrani pod nadstreškom, stiskala drobna gospa. Mimo čokatih ramen pred seboj je kukala na oder in ves čas tiho, sama pri sebi, ponavljala prebrane besede. Verze je očitno znala na pamet. Malo pred koncem večera se je mimo prizorišča na kolesu pripeljal bradat gospod, obstal in me po nekaj trenutkih ganjeno pocukal za rokav: »Oprostite, a je to Mila Kačič … veste, čeprav nimam nobene knjige, njeno poezijo prepoznam kjer koli … da pa jo takole slišim, v centru mesta … « Na koncu je kupil zbirko pesmi in se nam zahvalil za lep večer.

Vedno znova me navduši moč besed in občudujem tiste redke srečneže, ki imajo poseben dar za ravnanje z njimi. No, čisto malo jim tudi zavidam in tako so moji rokovniki, žepi plaščev, stene v stanovanju pa celo pomnilnik mobilnega telefona, polni od vsepovsod zbranih odlomkov, verzov in citatov. Kako veliko dandanes govorimo, ne da bi kaj pametnega povedali. In kako malo izbranih besed, četudi iz ust neznanca, po drugi strani včasih zadostuje, da ti popolnoma spodnesejo tla pod nogami, saj ubesedijo občutek trenutka ali pa obudijo že dolgo pozabljen spomin. Ob tem se spomnim na popevko Roberte Flack Killing me softly: » … I felt he found my letters, and read each one out loud …«
Dva taka mojstra besed smo na Sanjah gostili tudi včeraj – Tomija Lorberja in Mateja Krajnca. Zvoki kitar in orglic so niz zdaj žalostnih in ganljivih, drugič veselih in hudomušnih, na trenutke celo (pre)drznih, vedno pa iskrenih avtorskih besed zaokrožili v nadvse prijeten kantavtorski večer. Za konec pa še nenapovedan ognjeni šov … in obiskovalci so park Zvezda še enkrat zapustili z nasmehi na obrazih. Danes nas spet čaka večer živih in živahnih besed, tokrat v izvedbi ljubljanskih hip hoperjev. Na to, da se bo vreme izboljšalo, smo se počasi že nehali zanašati. Zdaj samo še upamo, da je med nami čim več tistih, pri katerih ljubezen do besed in glasbe premaga strah pred dežjem. »Naj lije z neba, na strehe in ceste, da nisem iz testa, gotovo že veste,« me je z davno pozabljeno otroško pesmico zadnjič v dobro voljo spravil Matej.

Nika Logar. Izvršna direktorica, Festival Sanje 2006