Nedelja, 14. avgust 2005
Iskal sem neko drugo fotografijo, a je nikakor nisem našel. Gre za spontano dokumentiran prizor iz leta 2000, ko smo v Novem mestu izpeljali prvo delavnico Jazzinty.

Če se prav spomnim, nas je bilo tedaj skupaj šest mentorjev, večinoma mojih kolegov, mladih džezglasbenikov iz Slovenije, in poleg njih še starosta - hrvaški kitarist Damir Dičić, ki je dal že prvemu Jazzintyju nekaj mednarodnega glamurja. Kdo je pritisnil sprožilec, niti ne vem (je bil to morda Borut Peterlin, ki je naslednje leto začel sestrski Fotopub, ali Tomaž Grdin, ki je odtlej nepogrešljivi tonski mojster jam sessionov?). Vsekakor, na fotki smo Ana, Mare (direktor) in jaz, trojka, najbolj odgovorna za uspeh preteklega tedna. Smejimo se, in to iz srca. Ravnokar smo odpravili logistično zahteven projekt, izzveneli so zadnji takti sklepnega koncerta, vseh trideset študentov je odigralo svoje improvizirane sole, mi pa se, polni načrtov za prihodnost, samo smejimo - pred nami je le še noč zabave v klubu LokalPatriot. Danes vem, zakaj mi je tista slika tako pri srcu. Jazzinty je res vedno večji in boljši, a navdušenosti prve sezone ni mogoče obnoviti. To ni naključje, prej zakonitost človeške duševnosti.

No, žal te slike nisem našel. Sem pa našel neko drugo: ravno tako je "after", posneta v nedeljo, ko se glave ohladijo, ko je Jazzintyja konec (in ko si organizatorji želimo, da študentje in mentorji čim prej odfrlijo na vse strani neba, mi pa že izklapljamo mobitele). Poslikana tisto vročo nedeljo, ko smo odpravili dotlej najbolj naporen Jazzinty - leta 2002. Na njej je med drugim newyorški basist Reggie Workman (z ženo in hčerkico), legenda džeza svetovnega formata, pianist Renato Chicco (ki bo naslednika, sina Carla, šele dobil), kitarist Ante Gelo (s sinom), pianist Erik Marenče, kitarist Ratko Zjaca, novomeški džezovski fan Janko in seveda midva z Maretom. Kot lahko vidite, je posneta na novomeškem Glavnem trgu, ki je popolnoma prazen. V ozadju je le moja stara temnozelena fiesta. Seveda, nedelja je, sredi poletja, tisti džezisti, ki še niso spakirali kovčkov, še spijo … mi pa v božjem miru odpravljamo mentorje, pijemo kavo in se slikamo za zgodovino. Taka je podoba našega mesta po pustošenju, ki ga ves teden povzroča sto ali več glasbenikov.

Ampak kaj imata fotografiji iz leta 2000 in 2002 z vsem skupaj? Morda predvsem to, da sta bili posneti v nedeljo. Nedeljo, ko je vsega konec. Danes pa je nedelja, ko se nič niti še začelo ni. Ko imam še čas, da kaj premislim, da se česa spominjam. Potem se jez odpre, ves teden se dogodki vrstijo kot podirajoče se domine: delo s študenti, organizacijski zapleti, kaj bomo jedli in pili, kje bo kdo spal, pozabljen ojačevalec, izgubljene metlice, nenamazan lok, pivo ali dve v klubu, debate ali žur do treh zjutraj … Vse do naslednje nedelje dopoldne, ko bomo na Glavnem trgu pili kavo, ne da bi se nam kamor koli mudilo, se poslavljali in fotografirali.

Zdaj je tudi nedelja. Zadnje zatišje. Čakamo prvega mentorja, ki prihaja popoldne, čez nekaj ur - to je Vlatko Stefanovski, ki nas bo letos vsaj deloma speljal v etnovode. Vlatko, nekoč vodja legendarnih Leb i sol, je za širšo javnost gotovo največja letošnja mentorska zvezda. V insajderskih krogih pa je največja zvezda Jerry Bergonzi, ameriški saksofonist in vodja letošnjega »masterclassa«, ki prihaja nekoliko za Vlatkom, skupaj s celotnim kvartetom, v katerem igrajo še mojster klavirja (in moj dolgoletni sodelavec) Renato pa bobnar Andrea Michelutti ter basist Bruce Gertz. Gertz, boste rekli? V prospektu piše, da bo bas učil Dave Santoro. Šest let organizacijske prakse te nauči, da pri štirinajstih mentorjih na leto vsake dve leti poseže v (en) dogovor višja sila. Neki Murphy nas je naučil, zakaj mora to biti ravno pri Američanih, za katere imamo že kupljene letalske vozovnice … Ne vem pa, zakaj se zgodba ponavlja ravno s kontrabasistom. Mislim, da gre za naključje (ampak počakajmo še dve leti in odgovor bo tu). No, opolnoči prileti na Brnik še Eric Vloeimans, za tiste, ki so ga slišali v živo s »Fool Cooli«, definitivno največja atrakcija med letošnjimi mentorji. In tako dalje, da vas ne bi zamoril z organizacijskimi podrobnostmi … Jutri se v vsakem primeru nova nora zgodba začenja, nov val (prekomerno) intenzivnega življenja za skoraj sto študentov, štirinajst mentorjev in morda tudi vse mesto.

Upam, da vas nisem zamoril s predolgim besedilom. Toda ker imam zdaj čas, želim nadoknaditi - za naprej. Namreč, kar bom pisal od tu dalje, ne bo prečiščeno, ne bo niti dvakrat pregledano. Upam, da mi bo pri resničnostnem šovu pomagal tudi kolega, fotograf Gregor (ki ga sploh ne poznam, torej se obeta še eno virtualno sodelovanje; no, vsekakor ga bom v tem tednu tudi fizično spoznal …). Gregor je obljubil, da bo sproti pošiljal na stran žive utrinke s koncertov in sessionov. Ampak opozarjam: kdor ni zraven, težko zares razume, kaj se tu en teden dogaja …

Ponedeljek, 15. avgust

Normalen človeški delovni dan običajno poteka v nekih ustaljenih okvirih. Ne prinaša velikih pretresov; urnik je ustaljen, opravila potekajo v neki zmerni gostoti in v predvidljivem ritmu. Prvi dan Jazzintyja pa je dokončno preklop v neko drugo prestavo, popolno nasprotje temu, kar je vsakdanje, urejeno ali rutinsko. Če bi bil pisatelj in bi skušal opisati le golo množico srečanj, vprašanj, odgovorov, klicev, intervencij itd., bi lahko o tem samem dnevu - od jutra do noči - napisal celo knjigo. Na srečo ima človeški organizem razvite tudi obrambne mehanizme. Eden od njih je slab in selektiven spomin. Ta nam pomaga tako, da manj pomembne stvari enostavno pozabimo, in šele potem, ko ni reakcije, se izkaže, ali je bil problem res tako velik, da ga ni bilo mogoče rešiti brez naše pomoči. Lahko smo presenečeni, koliko problemov se reši samih od sebe ...

Če želite razumeti, o čem govorim, si skušajte karseda živo predstavljati samo kitariste, ki so se z vseh koncev Slovenije in iz nekdanje Juge priklatili v Novo mesto - osem jih je pri Vlatku Stefanovskem, devet pri Ratku Zjaci. Zamislite si torej 17 dolgolascev, vsakega s svojim ojačevalcem in kitarskim kovčkom, kako iščejo svoj kotiček za študij pri mentorju, popoldne svoj prostor v bendu in zvečer še kos preproge, na kateri bodo stali med improviziranimi jam sessioni v klubu. In potem si predstavljajte saksofoniste, trobentače, bobnarje, pianiste ... Več kot polovica prvič v Novem mestu, prvič na taki delavnici. Skupaj z mentorji 110 ljudi. Saj tudi organizacijska ekipa ni majhna, ampak prvi dan je vedno logistična nočna mora. Do poznega popoldneva je trajalo usmerjanje zablodelih kometov, ki so pozabili, kdaj je vaja ali v katerem bendu sploh igrajo (imamo sedem bendov). Tu manjkajo paličice, tam bobnarski stolček, nekdo bi še notnih stojal, kabel od ojačevalca je fuč, fotokopirni stroj je odpovedal; počasna strežba na kosilu, da mentorji skoraj zamudijo lekcije ... To je vpogled v majhen košček tega dogajanja. Ki nima nobene zveze z glasbo ali umetnostjo.

Preobrat je bil večerni koncert Vlatka Stefanovskega. Sam pred polno in navdušeno dvorano, z električno kitaro in suvereno avtorsko zgodbo - sicer daleč najmanj džezovska, a zato ena najbolj prepričljivih, kar sem jih poslušal v zadnjih letih. Jam session v Patriotu, ki je sledil (na odru se je med prvimi pojavil neutrudni Miles Griffith, za njim Igor Lumpert in "kubano" Hrvoje Rupčić, pa še gostujoči Igor Bezget ... in množica študentov), je nakazal nočne smernice za letos. "Hudo" bo ali pa še huje ...

Torek, 16. avgust

Ja, torek je dokončno prinesel zasuk k glasbi. K improviziranemu džezu. Vse je teklo kot namazano (kljub še vedno pokvarjenemu fotokopirnemu stroju), študenti so osvajali nova znanja pri mentorjih, igrali v combih in poslušali predavanja - letos so dvonivojska, na začetni ravni se predavatelji menjajo, na višji pa vsak dan predava Jerry. Najzanimiveje je morda opazovati, kako sodelujejo mentorji iz različnih glasbenih okolij kot vodje zasedb. To se dogaja od pol petih do sedmih in je morda najustvarjalnejši del delavnice, zato si privoščimo umišljeni sprehod po popoldanskem Jazzintyju. Če začnemo pri "Kettejevem" vodnjaku, najprej naletimo na začetnike: z njimi v atriju knjigarne Goga na Glavnem trgu delata Renato Chicco in Andrea Michelutti, igrajo pa slovenske ljudske skladbe v džez priredbah. Renato ima bend popolnoma pod nadzorom, napravil je nekakšen "mega combo", v katerem izkoristi vsak inštrument, dodela aranžmaje in napravi nekakšen mali big bend. Če se preselimo sto metrov naprej, v pritličje glasbene šole, tam najdemo "latino band": vodita ga hrvaški tolkalist, mojster kubanskih kongov Hrvoje Rupčić, in Igor Lumpert - po rodu Novomeščan, sicer pa avantgardni džezovski saksofonist z newyorške scene. Nora in odštekana kombinacija že daje atraktivne sadove.

V prvem nadstropju šole najprej najdemo Ratka Zjaco, ki s šestimi električnimi kitarami, bobnom in basom postavlja repertoar "Guitar benda". Zraven njega se dogaja ena najuspešnejših mentorskih fuzij letošnjega Jazzintyja: Vlatko Stefanovski in Izidor Leitinger. Njun "ethno ensemble" ima namesto saksofonov dva klarineta, namesto trobente evfonij, včeraj pa se jima je pridružila še ena od mojih violinistk - in zvočna slika je tako rekoč popolna. Harmonično ujemanje med mentorjema je izjemno: Vlatko predlaga motiv, temo, skupaj jo dodelata, in izkušeni komponist, dirigent in aranžer Izidor zadevo glasbenikom predstavi v notah, aranžira, jim pojasni, kako naj se lotijo improvizacije - in etnobend že veselo igra "sedmerca" (kdo ne pozna Jovane, Jovanke, enega večjih uspešnic Vlatkove legendarne zasedbe Leb i sol?), pa "deveterca". Vsekakor je širitev na neparne ritme pomembna obogatitev programa letos ...

Povzpnimo se zdaj v drugo nadstropje, kjer neutrudni Miles Griffith z majhnim "singers bendom" skuša množici pevcev in pevk najti skladbo, ki bo najbolj ustrezala njegovemu glasu, sposobnostim ali muham. In zraven v Kozinovi dvorani še "Advanced band": tu se igra zahtevna improvizirana glasba, v njem so najboljši študentje. Vodstvo sta si razdelila Eric Vloeimans, nizozemski trobentarski virtuoz, in Bruce Gertz, predavatelj basa na bostonskem Berkleyju. Komunikacija tu poteka večinoma v angleščini, saj je zasedba mednarodna. Številni tujci, ki so letos prišli iz Italije, Nemčije, Nizozemske, Hrvaške, Srbije in Črne gore ..., večinoma dobro vedo, zakaj so tukaj.

Edina stvar, ki letos nekoliko tišči atmosfero, je vreme. Jazzinty, ki vsako leto poteka tretji teden v avgustu, je doslej doživel tri udare vročinskih valov, ko so ljudje v predavalnicah skoraj omedlevali. Letos nas pač v puloverjih zebe ...

Sreda, 17. avgust

Pisanje dnevnika časovno ni povsem združljivo s tem, kar smo si (prejšnja leta, pa tudi včeraj) privoščili ob večerih v klubu. Namreč ostati vsako noč na sessionu do dveh, treh ali pa še dlje. Kdaj potem pisati - zjutraj že čakajo učenci v glasbeni šoli, željni so spočitega, svežega profesorja, ki jim bo po najboljših močeh pomagal h glasbeni rasti. Ja, noči na Jazzintyju so bile od nekdaj prekratke. Ampak vedel sem, kdo bo "rešil" moj problem: doma imam živo budilko, staro slabi dve leti, po imenu Vid. Mali Videk me že pred osmo zbudi s prelepo pesmico "tata majan", zato imam čas napisati teh nekaj vrstic (čeprav se mi oči še nekoliko lepijo).

Torej, ravnokar sem si izmislil nekakšno tipologijo jam sessionov. En tip bi lahko imenovali "študentski", dogaja se v fancy jazz klubih, kjer lastniki lokalov najamejo ritem sekcijo mladih nadobudnih džezistov za minimalen denar, da potem zbira ekipo glasbenikov, običajno enkrat na teden ali kaj podobnega. Na takih sessionih je pogosto čisto prijetno, vendar ta pristop nekako ubija spontanost, sploh, če je klub preveč polikan in interes publike (in kluba) za glasbo le navidezen . Drugi tip je sessiona je "šov", kjer skupinica mojstrov igra sama sebi, malo standardov, malo free jazza itd.

Tudi taki sessioni so lahko perfektni za poslušanje, čeprav so pogosto nekako samozadostni, skoraj avtopoetični, z minimalnim stikom s publiko.
Mene to sploh ne moti. Pravzaprav se mi zdi perfektno, glasbeniki, ki igrajo predvsem zase, intenzivno komunicirajo med sabo in jim popolnoma dol visi za cel svet. Nič ni narobe s tem, to je pač tak session. Kdor hoče, naj z odprtimi usti posluša, kdor noče, naj gre pač stran. Tretji tip sessiona pa sem zares izkusil samo na Jazzintyju, pa še tu nikakor ne vsak dan, morda niti ne vsako leto. To je takrat, ko bariera med občinstvom in odrom dokončno pade, ko razpoloženje postane tako, da nihče ne razmišlja o tremi, o tem, kaj bo igral, ko nihče ne ve, kakšna je forma skladbe, ki jo igra, pa ta vseeno nastaja, ko saksofoni in trobente igrajo bluesovske rife, ki so prišli naravnost iz afriških pragozdov, ritem sekcija, ojačana s tolkalisti, pa kot v transu podpira to dogajanje . To je zame pravi Jazzinty session. Tu se dogajajo menjave inštrumentov, uporaba predmetov, tu publika poje, kriči, pleše in igra po stolih, tu so solaže na flašah, na žličkah - improvizirajo tudi tisti, ki niso nikoli razmišljali o tem, ali to znajo ali ne . To so res srečne urice, zaradi katerih je vredno vztrajati. Nocojšnji session je okrog druge ure prerasel v tretji tip.

Četrtek, 18. avgust
Tudi o včerajšnjem dnevu bi lahko pisal cele romane. Idej imam nešteto, a mi žal zmanjkuje časa (ta hip imam le še kakih deset minut). Lahko bi pisal o izkušnjah s študentkami violine, o pripravah na letošnje skladateljsko tekmovanje Jazzon, pa predvsem o izjemnem koncertu Fool Cool Jazz Orchestra s solistom - trobentarjem Ericom Vloeimansom. Dirigent Izidor Leitinger in Eric sta letos na Jazzintyu predvsem mentorja, včeraj pa sta zablestela tudi na velikem odru. Večerni koncert je bil izjemen, svetoven - tudi drugi mentorji, ki so koncert poslušali z odprtimi usti, so se strinjali, da takega džez projekta v Sloveniji še niso videli in da gre za zadevo, ki je vredna največjih festivalov po Evropi. Glasbeni novinar Rasto se je pošalil, da mora ostati kar v domačem kraju, če hoče slišati dober džez koncert.


Koncertu je sledil, kot boste najbrž uganili, session v klubu: končno pravo vreme, prava temperatura, v klubu in pred njim nepopisna gneča, na odru pa študentje, mentorji in glasbeniki, ki so enostavno prišli sem, zato da bi igrali. Zato, ker se tu ta teden dejansko dogaja prava scena, kakršne ne najdemo drugje. Če seštejemo slovenske mentorje, Puklov Jazzon kvintet (z Gašperjem Bertoncljem in Robijem Jukičem), "Fool Coole", Bizgota, ki že ves teden nekako križari okrog delavnice in sessionov, pa Janija Modra, Nikolo Matošiča in druge obiskovalce sessionov, pa enodnevne goste in tiste odlične glasbenike, ki so premagali zadržke ega in se prijavili na delavnico - se je tu v Novem mestu res zvrstilo vse, kar se dogaja na slovenski džez sceni.


Jasno, govorimo predvsem o mladi sceni, kajti za to, čemur smo priča, moraš biti mlad - ne le po letih, temveč predvsem v glavi.

Ampak tudi sam ne vem, kaj se je dogajalo na sessionu po drugi uri, Morda boste kaj več izvedeli z Juretovih fotografij. Sam pa sem se tedaj prisilil oditi v posteljo, četudi je bilo v klubu še mnogo mojstrov, ki so se jim kar sami odpirali kovčki glasbil. Moral sem si odpočiti: ob pol osmih zjutraj (to je pred kako uro in pol) sem namreč šel gledat drugačen, a zame pač še mnogo zanimivejši film - Tina je bila naročena na ultrazvok.


Tudi če si do skrajnosti zaspan, je na polovici nosečnosti nadvse zanimivo opazovati dojenčka in njegovo živahno premikanje na zaslonu. Mali se mi je zdel zelo simpatičen in neverjetno aktiven. Morda celo preveč. (V tem primeru bi lahko bil bobnar ali tolkalec, četudi so mi sicer ljubši melodični inštrumenti.) Ampak najbrž bo itak punčka. (Moram se pohvaliti, da sem spol našega prvorojenca kljub vsesplošnemu zatiranju mojih stališč brezhibno uganil, kar mojim napovedim daje neko kredibilnost.) Punčka bi bila super.

Sobota, 20. avgust

Končno - nedelja. V Novem mestu vlada popoln mir, sedimo na res sproščeni kavi. Le še nekaj nas je tu; Vlatko Sefanovski ta hip leti proti Makedoniji, Bergonzi in Gertz sta nekje nad Atlantikom na poti v Boston, Vloeimans drvi na koncert v Milano, tudi Hrvoje in Ratko sta se v jutranjih urah vrnila na Hrvaško ... Tu sta le še neuničljivi Miles Griffith in veteran Jazzintyja Igor Lumpert. Po maratonskem tednu, ki ga je končal štiriurni koncert (Žigas, moj priljubljeni "sound man", je posnel 230 minut čiste glasbe, ki jo bo kmalu pretvoril v mp3-je in dal na splet), smo precej izčrpani. Ne bom razlagal veliko o delavnici, festivalu ali tekmovanju za jazzon, čeprav bi bilo vredno, ampak le navrgel nekaj obstranskih utrinkov, ki so se porajali med tednom. Doslej mi je od vseh Jazzintyjev ravno zadnji dal največ novih informacij in materiala za resen razmislek. Po celem tednu happeninga sem običajno "prestavljen" v nove frekvence, ki so posledica intenzivne izmenjave, tokrat res z velikimi mojstri. To je stanje duha, ki ga je vredno izkoristiti.

Začel bom z neko primerjavo: organizacija jazzovske delavnice je zahtevno opravilo, ki v planiranju vnaprej vključuje red, miselno strogost, predvidevanje in na neki način metodičen, skoraj matematičen pristop. (V resnici me je matematika vedno zanimala zaradi abstraktnosti in na neki način uživam v planiranju delavnice in še bolj v koordinaciji vseh segmentov celotne produkcije Jazzinty, ki obsega še jazzon in festival). Toda kljub vsej matematiki imamo v praksi med tednom opraviti z živimi ljudmi in zato plan vedno popušča na različnih točkah, dogajajo se nepredvidene situacije, ki jih je treba rešiti. Na tem mestu dejansko vskoči improvizacija kot princip reševanja problemov. Tu se vidi, ali je organizacijski "bend" uigran ali ne. (Letos smo igrali kar dobre sole.)

Potegniti je torej mogoče analogijo z jazzovsko improvizacijo. Kljub mistifikaciji tega početja je vstop (glasbenika začetnika v tej disciplini) v improvizacijo najhitrejši in najbolj učinkovit, če je metodičen, sistematičen. Strogo po sistemu, 12 tonov krat nekaj deset različnih lestvic, različno zahtevni harmonski pristopi (ki jih je mogoče sistematizirati) in tudi že sistematično raziskani pristopi k improvizaciji (variacija melodije, lestvično-akordični pristop, superimpozicija različnih substitutov ipd.). Tudi ritem je mogoče delati sistematično: različne poddelitve osnovne ritmične enote, poliritmi (4 čez 3, 3 čez 2 itd.). Hkrati pa je struktura v jazzu običajno dokaj trdno definirana in nudi trden okvir za improvizacijo (npr. taktovski način, število taktov, harmonski ritem) - je neki okvir, neka meja, znotraj katere se lahko dogaja na nekaterih ravneh skoraj popolna kreativna odprtost. Bergonzijev masterclass je bil v tem smislu izjemno poučen: gre za sistem, ki ti omogoči skoraj popolno obvladovanje časa, melodije, harmonije (in Bergonzi dejansko tako igra. To vedo predvsem tujci, ki so zaradi njega prišli v Novo mesto). Vendar je osvojitev vsega tega zahtevnega in mentalno izjemno napornega gradiva le stopnička, sredstvo, ki šele lahko omogoči dejanski osebni izraz, recimo močan avtorski izraz, poseben do te mere, da postane unikaten in prepoznaven. (Za razliko od klasičnih glasbenikov kot tistih, ki zgolj reproducirajo, njihova izvedba pa teži k uniformiranemu idealu, je jazzovski glasbenik, ki na odru dejansko ustvarja svojo glasbo, komponira v stanju "popolne prezence", usmerjen k iskanju osebnega izraza, osebnega zvoka, ki se potrjuje ravno s svojo neskončno drugačnostjo.)

In zdaj smo v jedru problema. Ki ga tu ne bomo rešili, temveč le nakazali. Zanima nas razmerje med matematiko, sistemom in emocijo. Vemo, da je emocija lahko zelo močna, četudi se zdi glasba (z vidika opisane celote ) nezahtevna ali celo primitivna. Doslej se ta dilema na Jazzintyju ni odpirala, saj nismo še imeli mentorja, kot je bil Vlatko Stefanovski - ostali učitelji so namreč bolj ali manj izrazito podkovani v sistematični jazzovski šoli. Vlatko pa je nesporno izjemen glasbenik, ki nima te podlage. Njegova pot je bila na neki način bolj trnova, težka, ampak izboril si je res močan, avtorski izraz. Hkrati smo imeli tu Bergonzija, pionirja, inovatorja v svetovnem merilu, človeka, ki postavlja pravila, raziskuje meje improvizacije. Ob tem se zdi, da svetovna prva liga v jazzovski improvizaciji v svojih raziskovanjih že močno uhaja tudi ušesu dobronamernega in odprtega poslušalca. Zdi se, da gre za neko dogajanje na ravni, ki je zanimiva predvsem za zaprt krog improvizatorjev. Lahko bi razmišljali o nekakšnem skoraj avtopoetičnem krogu. Vendar v tem krogu nikakor ne gre le za matematiko. Ta liga res ne pozna meja, izkorišča razum za to, da je lahko popolnoma svobodna v danem trenutku, v popolni prezenci improvizacije, ki ni individualna zadeva, temveč vedno medigra sodelujočih glasbenikov. Pravi improvizator nikdar ne ve, kaj bo sledilo, ker je ves v zdaju ... Pa tudi ne razmišlja o matematiki. Ta je zanj le sredstvo, okvir, pot do popolnejše in hitrejše osvojitve zapletenega jezika.


Toda kot je s pravo poanto zaključil Stefanovski, znanje jezika ni dovolj. Igrati je treba življenje. Moč avtorskega izraza leži v notranji energiji, ki prepriča. Glasba govori o življenju, glasbenik mora živeti polno življenje, da lahko o čem govori, ko igra glasbo. Verjamem, da ne prihaja vse od znotraj glasbe (kot matematike v zgoraj opisanem smislu).

To je pomembna lekcija. Če glasbenik igra iz sebe, svojega življenja, svojih čustev, potem lahko očara, se zares dotakne, spravi v emocionalno ekstazo: bodisi milijonske štadione, bodisi elitne koncertne dvorane ali pa peščico zagrizenih fenov v kakšnem zakotnem klubu. Jazzinty je za mentorje in udeležence gotovo taka polnokrvna življenjska izkušnja. Nikakor ne le matematična. Tudi čustvena. Vsi mi, tudi Vlatko in Jerry, smo dobili močno in pomembno lekcijo.

Marijan Dović