17. november 2005
Mogoče bi za začetek res izkoristila priložnost in napisala predstavitveni uvodni prispevek. Jutri se mi bo pri pisanju pridružila še sodelavka pri projektu, Maja Murnik, koordinatorka programa, in upam, da nama bo povabilo k pisanju dnevnika uspelo izkoristiti za zanimive impresije oziroma za krajši vpogled v dogajanje na festivalu Break 2.3.

Festival Break je v slovenskem, pa tudi tujem prostoru že dobro poznan in priznan in letos doživlja že svojo osmo izvedbo. Prej se ga spomnite kot Break 21 in iz leta 2003 kot Break 2.2, v okviru katerega se je zgodila tudi legendarna akcija z zaščito prebivalstva pred pobeglimi komarji, okuženimi z virusom HIV. Festival se vsakič dogaja na drugih lokacijah, išče pa takšne, ki še niso zaznamovane z umetniško-institucionalnim okvirom. Letos so glavno prizorišče prostori v nekdanji črevarni na Poljanski cesti 95, ki nam jih dobrohotno sponzorsko oddaja Viator-Vektor. Prostori so po petletnem mirovanju, odkar so v njih zadnjič čistili čreva, tokrat prvič uporabljeni v umetniško-kulturne namene, v kratkem pa jih čaka smrt. Za festival smo jih očistili in ustrezno uredili, v kar smo vložili veliko časa in truda. Na tem prizorišču je do 21. novembra na ogled razstava, med 8. in 12. novembrom je vsak dan od 16. do 21. ure potekala konferenca z 19 predavatelji, ki so predstavili teoretske vidike teme, poleg tega pa tukaj tudi skoraj vsak dan organiziramo performanse. Priložnost imate obiskati še dva zvočno-vizualna performansa, ki se bosta zgodila v soboto in nedeljo, 19. in 20. novembra. Vabljeni.

Razstave festivala Break 2.3 so na ogled tudi v prostorih gradu Kodeljevo, projekt Alex Toland Plodna tla za tuje vrste zaradi lokacijske specifičnosti predstavljamo v Botaničnem vrtu, v galeriji Kapelica pa je na ogled delo Marte de Menezes Nature? (v produkciji te galerije), kjer se lahko v posebnem šotoru sprehodite med metulji, ki jim je avtorica spremenila vzorec na enem od kril.

Če na kratko predstavim festival na splošno, naj povem, da gre za večmedijski festival, ki je namenjen raziskovanju novih ustvarjalnih izrazov in sodobnih tematik ter je tako usmerjen k tistim poetikam, ki se šele pričenjajo razvijati in katerih umetniški diskurz še ni zakoreninjen znotraj obstoječih standardov, kriterijev in kulturnih vrednot.

S temo letošnjega festivala Break 2.3 Nove vrste smo želeli še posebej spodbuditi nastajanje tistih izvirnih avtorskih poetik, ki se izrazito ukvarjajo z izumljanjem, izmišljanjem, iznajdbami ter z iskanjem novih poti in eksperimentiranjem nasploh. Lahko zasledimo, da umetniško delo v današnjem času prehaja od zaprte, v sebi zaključene oblike k procesu, akciji, pogosto tudi aktivno vključuje gledalca/uporabnika, kar je opaziti tudi na letošnjem festivalu. Poleg tega pa so predstavljeni vizualni, zvočni, performativni in več- oziroma novomedijski projekti večinoma povezani z visokimi tehnologijami in so predvsem interdisciplinarni, številni nastajajo v sodelovanju z znanstvenimi družbami, nemalo del vključuje organske, tudi žive materiale. Tako se obiskovalec razstav tudi sam večinoma znajde v poziciji raziskovalca, ki spoznava, eksperimentira in lahko tudi soustvarja delo. Pri tem lahko računate na pomoč demonstratorjev, ob vsakem razstavljenem delu pa je na voljo tudi informativno gradivo. Ob festivalu smo izdali tudi obsežen katalog (200 strani), v katerem so poleg slikovnega gradiva opisi projektov, povzetki predavanj in biografije avtorjev v slovenskem in angleškem jeziku.

Razpis za festival Break 2.3 je bil objavljen marca 2005 in je bil razposlan po celem svetu. Prejeli smo 329 prijav projektov, izmed katerih smo jih izbrali 38. Skupaj predstavljamo 63 projektov, ki jih realizira 68 avtorjev in nekaj sodelujočih z vsega sveta (Argentina, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Brazilija, Francija, Grčija, Hrvaška, Japonska, Kanada, Makedonija, Nemčija, Nizozemska, Peru, Poljska, Portugalska, Rusija, Slovenija, Srbija in Črna gora, Švica, Ukrajina, Velika Britanija in Združene države Amerike).

Ker tokratni prispevek zares namenjam predvsem predstavitvi festivala na splošno, je seveda poln podatkov in naštevanja. Naj samo še omenim, da gre pri celotnem festivalu za izredno zahteven organizacijski zalogaj, saj avtorji prihajajo večinoma iz tujine, po obsegu je glede na prej podvojen, dela so tehnično zahtevna, kajti ne gre za dokumentacije o projektih, predstavljamo zelo malo videodel in skoraj nič klasičnih umetniških oblik (grafik, slik in kipov), kar s sabo prinaša nemalo zapletov. Organizacijsko jedro festivala predstavljava dve osebi, ki sva bili povabljeni s strani Zavoda K6/4, da projekt izpeljeva in od začetka tega leta dihava za festival, v zadnjih mesecih tudi ponoči in zares s celim telesom in še malo in vam bova prek teh dnevniških zapiskov poskusili podati utrip dogajanja.

Pri medijskem obveščanju nama pomaga Katja, pri tehnični koordinaciji Katarina in Jan, pri urejanju prostorov Zoran, strokovno-tehnično pomoč (elektrika, osvetljava in zvok) pa predstavljata predvsem Jure in Urban, ki sta stoodstotno zanesljiva in zlata in se jima ob tej priložnosti posebej zahvaljujem. Zahvala gre tudi Moderni galeriji, ki nam je bila v veliko pomoč pri posoji opreme in nas s tem rešila iz velike zagate.

18. november 2005
Prejšnji teden je bilo na festivalu res noro. Dogajanje na razstavi se po odprtju običajno umiri, pri festivalu pa akcija z odprtjem šele steče. Kot sem že pisala, so razstavljena dela tehnično-izvedbeno zahtevna in čeprav smo se resnično trudili vse pripraviti prej, je pred odprtjem kazalo, da morda ne bomo uspeli vsega uspešno postaviti. No, nekako se je nazadnje uspešno izteklo, tako da je na odprtju vse funkcioniralo. Prišlo je veliko ljudi, mi pa smo še vedno skakljajli okoli in dopolnjevali še zadnje detajle. Tako si performansov ob odprtju (Kostas Daflos: CIPO_04 in Jodi Rose z Luko Deklevo: Pojoči mostovi) organizatorji na žalost sploh nismo uspeli pogledati. Gostili smo večino avtorjev, ki so prihajali tudi še v dneh po odprtju in s katerimi smo imeli običajno čas spregovoriti šele pozno ponoči. Ko je bila razstava postavljena, se je šele pokazalo, pri katerih delih bo prihajalo do tehničnih težav - zaradi menjavanja ali polnenja baterij, programske opreme, internetnega dostopa, odpovedovanja tehničnih komponent del, nefunkcioniranja določenih funcij ali opreme. Hkrati se je začela konferenca in performansi. Če izključim dogodka ob odprtju je največji obisk požel performans Shannon Bell: Dva falusa in nožni palec, ki je doživel tudi največjo publiciteto, vključno z objavami fotografij razkrečene avtorice, pri kateri občinstvo od blizu opazuje proces njene ejakulacije. Pri tem najbolj provokativnem projektu letošnjega Breaka je publika znova dokazala, da najbolje sliši na ime provokacija, medtem ko filozofska predavanja ne doživijo tolikšne pozornosti.

Konferenca je bila resda ambiciozna in obsežna ter bi od slušatelja zahtevala kar cel teden časa, tako da ji je redko kdo sledil v celoti. Vendar pa se mi zdi pomembno, da se take bolj poglobljene refleksije kljub temu zgodijo, da srečanja med protagonisti lahko oplodijo zanimiva bodoča sodelovanja in tudi tudi sicer delujejo intelektualno in ustvarjalno stimulativno. V katalogu so objavljeni in prevedeni povzetki predavanj, ki so bila pripravljena posebej za festival Break 2.3 in osvetljujejo posamezne ter specifične vidike teme, od umetnostno-zgodovinskih, filozofskih, socioloških, psihoanalitičnih in drugih. Področja, ki so se jih predavanja dotikala, pa so tudi povsem raznolika: od različnih oblik sodobne umetnosti v zvezi novimi vrstami, vključno z genetsko, botanično, mikološko, zvočno, novo-vizualno, filmsko umetnostjo in umetnostjo, vezano na visoke tehnologije, pa tja do znanstvenih področij, kot sta mikrobiologija in fizika. Upam, da bova z Majo v letu 2006 uspeli izdati monografsko publikacijo s predstavljenimi predavanji in še nekaterimi besedili avtorjev, s katerimi sva sodelovali, a se niso uspeli udeležiti festivala.

Po nedelji se je dogajanje na prizorišču precej umirilo, večina avtorjev je odšla. Poleg tega pa so se začeli tudi drugi festivalski in razstavni dogodki, ki nam v tem tednu požirajo večino publike. To se je poznalo tako na performansu Christiana Toonka: RGB, ki se je zgodil v torek, kot tudi na četrtkovem performansu Mihata Ciglarja: Illusions/Risistance. Osebno sta se mi zdela oba zanimiva. Poslušanje barv na RGB, ki je sicer samo po sebi povsem abstraktno, sta avtorja oblikovala v določeno dramsko strukturo, poslušalec-gledalec pa je lahko v to odprto delo vnašal razne asociacije in pomene. Po svoje je bil dogodek precej agresiven, verjetno nepriporočljiv za ljudi z epileptičnimi napadi, a je uspel obiskovalca pritegniti. Po koncu mi je neka gostja zaupala, da je hotela na nekem mestu zakričati na ves glas, kar kaže, da publika ni ostala hladna. Zvočni performans Mihata Ciglarja je bil morda še celo bolj zanimiv in nenavaden. Avtor je igral na kable, ki vodijo v ojačevalec. Iz začetka, ki je spominjal na uglaševanje, se je dogodek razvil v svoj vrhunec, ko je Miha z električnim kablom v ustih stopal v stik s svojo sodelavko Anjo, kar je seveda proizvajalo zanimive zvoke, ki so ob dotiku eksplodirali, pred njim pa se napeto raztegovali in napenjali.

Manj erotičen, a upam, da vseeno zanimiv, bo sobotni zvočno-vizualni performans dua Akuvido: NebeNeiNaNder 1.3 s prodročja »noisa«, v katerem bosta avtorja podatke iz računalnika prevajala v računalniški zapis in ga prenašala tudi v analogno slikovno in zvočno podobo. Vabljeni.

Polona Tratnik, umetniški vodja festivala Break 2.3

18. november 2005
Noč s petka na soboto je in stvari se umirjajo. Uradne ure so povsod končane, ta teden je bil v splošnem lažji kot prvi teden festivala. Vmes so sicer bile zgostitve, nekaj težav, nekaj problemov, za katere ni bilo jasno, kako jih bomo rešili, toda nekako sva s Polono že navajeni. Stvari začneš jemati drugače, lahkotneje. Tak problem je bila viza za umetnika, ki sta manj kot 48 ur pred prihodom v Ljubljano ugotovila, da jo potrebujeta. Panika, klici iz tujine, klici na ambasado, iskanje ponudnika hitre pošte, ki lahko čez noč dostavi povabilno pismo v tujino ... Na koncu se stvar lepo izteče, umetnika prideta in se smehljata in smo vsi zadovoljni.
Dan zopet mine nenadzorovano. Pisanje elektronske pošte, dogovori z računovodstvom na Zavodu, kopiranje računov. Izpisovanje podrobnih tehničnih zahtev za nedeljski performans. Zvečer prosto, s Polono sediva v piceriji in meljeva vse mogoče. Zanimivo je, kako se je festival usedel v vse pore, ves čas so žičke priklopljene.

Ena od stvari, ki mi je na festivalu močno ostala v spominu, je bil performans švicarske skupine Cod.Act. Dva moška z lopatami peska polnita štiri vedra pred sabo. Polnjenje ostaja ves čas neuspešno, je neskončno delo brez konca; spominja na Sizifovo. Vedra imajo namreč luknje na dnu in pesek sproti odteka. Različna obtežitev pa sproža zvoke, célo zvočno partituro. Veliko hrupa za nič, bi lahko rekli. Vedra so namreč del velike naprave, ki sta jo postavila performerja. Povečanje ali zmanjšanje teže peska prek škripcev in vmesnih členov aktivira nekakšne giljotine. Zvoki se sprožajo glede na nihanje veder, v ozadju lahko spremljamo tudi vizualni zapis zvočnih stolpcev. Zanimiv efekt, hkrati pa je nase pritegnil še eksistencialne konotacije.

Festival se je utiril, postali smo nekakšna širša družina. V črevarni skupaj z demonstratorji kurimo plinsko peč. Še dva performansa sta, v soboto in nedeljo ob devetih zvečer.

Maja Murnik, programski koordinator festivala Break 2.3

19. november
Ravno, ko se bom navadila na pisanje tega dnevnika, bom morala končati. Po uvodni predstavitvi poskušam vsak nadaljni zapis nekako osmisliti in spisati v neko celoto. Saj ne gre za nobeno znanost, a vseeno pomeni, da tekom dneva snujem koncept posameznega spisa. Stvari je namreč toliko, da je odločitev o tem, kaj predstaviti, težka.

Danes je čudovit dan. Končno imam nekaj ur za svoje zasebno življenje. Včeraj se je oglasila mati, in ko je videla nered v stanovanju, je dejala, da razume, da naju ni doma in da sva neprestano zasedena, ampak tole pa je že izredno stanje in ni ničemur več podobno. Potem sem uspela v grobem razdeliti papirje po zadevah in Ministrstvu za kulturo odposlala zahtevano dodatno dokumentacijo v obsegu približno sto strani v zvezi z jesenskim simpozijem za estetiko, ki ga organizira Slovensko društvo za estetiko vsako leto oktobra. Plačala sem vse čakajoče račune. Kot sekretarka društva namreč skrbim tudi za računovodske in administrativne zadeve.

Danes sem oprala perilo, Zoran je posesal, lotila sem se kuhanja jote. Zjutraj sem se po okoliških travnikih sprehodila s svojim in sosedovim psom, kar sem prej počela skoraj vsak dan, preden se je razpočil v norišnico, zdaj pa le še okoli treh ponoči, ko se vrnem domov. Življenje začenja dobivati prej znano podobo. Šla sem po kruh in ravno, ko sem se usedla v avto, slišim znan glas: tista izjava, ki sem jo posnela za Cross Radio in se je odvrtela na Radiu Študent. Ko sem govorila, sem bila povsem odsotna in mislim, da je bila najslabša izjava, kar sem jih dala. Ampak na radiu se kaosa v moji glavi nekako ni slišalo. V trgovini sem kupila dve Mladini - eno za Shannon Bell, katere fotografija je objavljena čez celo stran. Jaša Kramaršič Kacin piše o festivalu. Na splošno je mnenje pozitivno, pritožuje pa se nad ogrevanjem in zamudami pri performansih, do katerih je prihajalo prejšnji teden.

Moram reči, da tudi sama zamujanja ne maram, vendar pa je bil program enostavno prenabutan, konferenca je tekla do večera in ljudje, ki so se je udeležili, so si samoiniciativno vzeli po njej pavzo, hoteli pa so priti tudi na večerni performans, tako da je bilo potrebno publiko in urnik koordinirati, v sredo pa je zato zares prišlo do velike zamude s performansom skupine Cod.Act. Jah, glede ogrevanja smo iskali različne načine, vendar so bili večinoma vsi učinkoviti finančno prezahtevni za našo malho. Tako smo se odločili za električne grelce, ki jih imamo sicer veliko, a smo zaradi torkovega pripetljaja, ko nam je zagorel električni kabel, postali na vso moč previdni in nočemo tvegati nesreče. Ljudje se najraje zbirajo ob plinski peči, a s takim načinom ne moremo ogreti celotnega industrijskega kompleksa. Prejšnje instalacije pa so dotrajane.

Skratka, Shannon je hotela imeti svoj izvod Mladine. Obe s Tanjo Visosevic v Ljubljani ostajata do torka, 22. novembra. Sta zabavni in iznajdljivi. Shannon je najela stanovanje v sosednji ulici prek interneta že pred svojim prihodom. Ko je prišla, me je poklicala s slovenske številke in povedala, da si je kupila telefon in kolo, v naslednjem hipu pa je že stala pred vrati s kolesarsko čelado na glavi. Zdaj naju z Majo obveščata, kje se pojavljajo zapisi po medijih, kajti sami ne uspeva slediti objavam. Sicer nam clipping opravlja podjetje Pristop, a pregled sledi po koncu festivala. Tako potem prek Tanje celo izvem za kakšen slovenski časopis ali revijo, za katero še nisem slišala. Pred nekaj dnevi je v Slovenia Times izšla cela stran o Breaku 2.3. Prek Tanje in Shannon izvemo tudi, kaj se sicer dogaja v Ljubljani - živimo namreč v popolni informacijski luknji.

Danes gostimo duo Akuvido. V času pred prihodom avtorjev sva z Majo pljuvali kri, da bi od ambasad in kulturnih centrov dobili podpore za njihove avtorje, čeprav tega v razpisu nismo obljubljali. To je težka naloga, pošiljati je treba informativne pisarije, podatkovje, fotokopije referenc in podobno, vzame neskončno časa, rezultati pa so komaj opazni - recimo po tri karte z easy-jetom. Najbolje se je izkazal Mondriaan Foundation za nizozemske avtorje, pa tudi ameriška ambasada in francoski institut Charles Nodier sta se dobro odrezala. Do zadnjega hipa ne veš, kakšen bo odgovor, nekateri prihodi pa so odvisni od teh podpor, ker avtorji enostavno nimajo dovolj denarja. Stresno. Kot je pisala že Maja, je zadnjič naenkrat priletelo dejstvo, da je potrebno za dva avtorja urediti vizume v nekaj urah. Uspelo ji je, avtorja pa od nas hočeta na vsak način dobiti povrnjene stroške za vizume, ker naj sama na to ne bi računala. Ne vem, kako se nekateri ne uspejo pozanimati, katere države od njih zahtevajo vizume, saj sami najbolje vedo, kakšno državljanstvo imajo.

Ko bo ta zapis objavljen, bo performans že minil. Ponoči mi bo verjetno ostalo premalo energije, da bi dnevnik pisala takrat. Zato pa vas vabim, da se udeležite zadnjega performansa oziroma več avdio-vizualnih performansov, ki jih bo jutri, v nedeljo 20. novembra, izvajal Suguru Goto ob 21. uri v prostorih nekdanje črevarne na Poljanski cesti 95. Med drugim bo plesalec zvoke ustvarjal s svojimi gibi prek senzornega oblačila.

20. november
Break 2.3 se poslavlja. Sobotni performans dua Akuvido s področja »noisa« je bil zares superca. Iz preproste grafične podobe, ki v osnovi še najbolj spominja na črtno kodo, sta avtorja znotraj grafa podobo transformirala, odvzemala in dodajala osnovne znake, tako da se je koda pričela navidezno gibati, da so po platnu potovali zgolj posamični znaki ali pa so ze združevali v črte. Ta opis sicer ne pove dosti, kajti bistvena pri vsem skupaj je bila povezava podobe z zvokom. Vsak grafični element je proizvajal določen zvok, z nizanjem in spreminjanjem grafike pa se je glasba plastila.
Performans je imel tudi svojevrstno dramsko strukturo, prek katere so se zvoki močno okrepili in postali telesno zaznavni, proti koncu pa so spet pojenjali, kot se je tudi zmanjšala količina znakov na platnu. Zadeva je bila močna, da ne rečem nasilna, kajti nekaterim je postalo slabo oziroma so imeli določene telesne težave, verjetno pa vizualizacija tudi ni primerna za epileptike. Vendar mislim, da so bili udeleženci navdušeni, kar se je pokazalo že v interesu za njuno ploščo.

Jutri bodo razstave odprte zadnjič. Nameravam si jih še enkrat ogledati, nato pa upam, da v dnevniški zapis prenesem kakšno misel o razstavljenih delih.

Z Majo sva povsem na koncu z močmi. Ko se je bližalo odprtje, si pripravljen kot kak bojevnik in se vedeš kot metalec ognja – nemudoma moraš reagirati, misliti na vse, si predstavljati, da lahko rešiš vsako težavo, ne smeš se ustaviti, ne smeš se ustrašiti, pomembno je samo to, da odtečeš maraton. Če padeš, se moraš takoj pobrati in teči naprej, kot da ni nič. Zbombardiran si z vseh strani; medtem ko daješ intervju, po telefonu urejaš dostavo postelj in posteljnine za performans Heike Schmidt, ki bo isti dan, obenem pa vodiš konferenco. Voziš dvesto na uro po mestu, tudi v ovinke, prehitevaš, na cesto ti skačejo otroci, včasih prevoziš rdečo, vmes pa ješ kosilo, če ti ni preveč slabo, in jasno – govoriš po telefonu, ker je takrat edini čas za to.

Vse gre na sekunde in nekako znese. Proti koncu prvega tedna sem opazila, da postajam neznosno živčna zaradi manjših stvari – odgovornosti, ki se niti ne kažejo kot problematične in ki mi v normalnih okoliščinah ne bi predstavljale nobene težave. V teh dneh pa se ponekod zalotim, da sem izredno občutljiva in tudi na splošno se me loteva nekakšna depresija.

Občutek je tak, kot da moram igrati vlogo boga, ki izbira igralce, zagotovi material in prizorišče, piše scenarij in režira neko dogajanje, obenem pa se mora zdeti, da je vse spontano in se zgodi samo od sebe. Tudi ko gredo avtorji na kosilo, morajo biti stvari premišljene – kdaj in kako smo se dogovorili z avtorji, Urbanom in Juretom za postavljanje, koliko časa potrebujemo za to, kdaj dobimo opremo, kdaj je najprimernejši čas za prehranjevanje, da ne zamudimo s performansom, kdaj bodo ljudje lačni, koliko časa potrebujemo za obed, kako dolgo bomo čakali – bognedaj, da imajo pri Jovotu gnečo in če kdo ne je pice, ki jo lahko pripravijo hitro.

22. november
Torek je že in pripravljamo se na pospravljanje razstav. Joost Nieuwenburg se je spet oglasil, da pospravi svojo instalacijo Pojoče strune, ki je bila postavljena na gradu Kodeljevo. Delo je poželo navdušenje med obiskovalci in mediji. V treh steklenih objektih so napete strune, v katere se dovaja električni tok, ki kovino razteza in krči, prek magnetnega polja pa to dogajanje proizvaja zanimive zvoke. Skulptura se torej nežno oglaša oziroma poje, zvoki pa spominjajo na komunikacijo med kiti. Nekateri obiskovalci so si pri tej postavitvi vzeli več časa in ob subtilnem ječanju, ki se je razvijalo in polnilo tišino, meditirali. Če so imeli srečo, jih ni motilo tapaknje iz prostorske instalacije Jane Tingley, ki ga je sprožila prisotnost drugih obiskovalcev v tistem prostoru. Periferni odziv je instalacija, ki je pravzaprav nekakšen organizem, prepreden z živčnim sistemom. Kot tak je opremljen s čutili, prek katerih se instalacije obiskovalec "dotika" s svojo prisotnostjo, ta pa se nanj in na njegove premike odzove s tapkanjem po površini – tleh in steni. V zadnji sobi drugega nadstropja v gradu Kodeljevo se je obiskovalec lahko udeležil še enega zvočno-eksperimentalnega dela Nicolaja Kirisitsa, v katerem je lahko preverjal, kako prostor zaznava njegove zvoke in kako jih vrača v odmevu, obenem pa je lahko opazoval svojo vizualno podobo, ki se je prek projekcije na steno prikazovala v zamiku in z enako hitrostjo, kot potuje zvok. Kako bi bilo torej videti, če bi svetloba potovala z enako hitrostjo kot zvok?

Na gradu Kodeljevo smo razstavljali nekaj projektov, vezanih na vprašanja v zvezi z naravo in naravnim. Tako se je obiskovalec srečal z umetnimi rožami, ki jih izdeluje Alex Toland glede na obstoječe rastlinske vrste in ki jih potem sistematično ureja in poimenuje z latinskimi imeni. Delo, ki ga je predstavila za Break 2.3 – Plodna tla za tuje vrste, problematizira invazivne rastlinske vrste, ki se agresivno razširjajo in pričnejo ogrožati primarne vrste. Osrednji del projekta je bil predstavljen v botaničnem vrtu, kjer so se avtoričine vrste naselile med obstoječe rastline v vrtu, na gradu Kodeljevo je bila razstavljena roža, ki je nagovarjala obiskovalca, in sicer ga je spraševala o njegovem odnosu do invazivnih rastlinskih vrst, v botaničnem vrtu pa so druge rože (sončnice), ki so bile aktivne ob sončni svetlobi, podajale odgovore na v gradu zastavljena vprašanja. Avtorica nekaterim rastlinam vgrajuje električne motorčke, ki prejemajo energijo prek sončnih kolektorjev, kar pomeni, da jih sončna energija aktivira in povzroči, recimo, odpiranje oziroma zapiranje cvetov (na primer pri lokvanjih). Vse bi bilo lepo in prav, če nam ne bi že kmalu na začetku nepridiprav ukradel CD-predvajalnika in tako sončnice utišal.

Zanimiv avtor, ki smo ga predstavili z razstavljenim delom Vrnitev malega, predavanjem Bio Techne in delavnico Gojenje gob za začetnike, je Philip Ross. Vrnitev malega je minimalna komora, v kateri so zagotovljene razmere za obstoj vodne rastline. Dovaja se zrak, hranilna tekočina in ustrezna svetloba, sicer pa je steklen objekt, v katerem je rastlina, neprodušno zaprt in tako izoliran od zunanjega okolja. Avtor v svojem delu reflektira naravo, človekov poseg v okolje, njegovo težnjo k ustvarjanju umetnih pogojev za preživetje, ki se lahko strogo ločujejo od zunanjega okolja in v njem tako predstavljajo nekakšno oazo življenja. Philip Ross se ukvarja tudi z mikologijo oziroma raziskuje možnosti za umetno gojenje gob. Tako je na primer gojil drevesne gobe, ki jih je nasadil v kamen, in njihovo rast v triletnem procesu nadzoroval s svojimi posegi, s katerimi je med drugim ustvarjal njihovo obliko. V nekaj letih so zrasle gobaste skulpture paličastih oziroma drevesnih oblik, ki so prej kot na gobe spominjale na čudovite koralne skulpture. V delavnici je predstavil način, kako lahko slehernik prične gojiti gobe doma in na preprost način ustvari vse za to potrebne razmere.

Delo me že glasno kliče, tako da se bom k dnevniškim zapisom poskusila vrniti zvečer. Včeraj so se na hitro napovedali novinarji s hrvaške nacionalne televizije, ki so potem štiri ure snemali prispevek o Breaku 2.3 za neko pomembno oddajo o kulturi, tako da so mi malce prekrižali načrte in z včerajšnjim dnevnikom ni bilo nič. Zvečer pa sta nas Shannon Bell in Tanja Visosevic povabili na poslovilno večerjo. Danes obe odhajata in mislim, da ju bomo prav pogrešali.

23. november
Potem ko nas je v sredini avgusta Imos kot lastnik prostorov v bivši Tobačni tovarni nategnil glede dogovora za prostore, ki smo ga sklenili v začetku julija, sva se z Majo znašli v paniki. Ostali smo brez prostorov, ker naj bi jih Imos oddal raje nekomu drugemu za daljše obdobje (čeprav se po mojih informacijah novembra v prostorih, ki so bili predmet dogovora, ni dogajalo prav nič). Pričela se je dirka po mestu, ogledali sva si vse možne lokacije, klicali na nešteto naslovov, vendar so bili vsi primerni prostori bodisi že zasedeni, bodisi niso bili dovolj veliki, bodisi so v lasti Imosa ali pa so zanje hoteli imeti astronomske vsote - tja do milijona tolarjev na dan (čeprav gre za družbene prostore, s katerimi upravljajo kulturne ustanove, ki jih po zakonu ne bi smele profitno oddajati, še zlasti ne, če gre za kulturni program). Pri tem so nama po svojih močeh pomagali Maks Soršak, Nevenka Koprivšek in Sandra Sajovic. Zanimivo spoznanje je bilo, da je Mestna občina lastnik številnih zapuščenih industrijskih prostorov, ki pa so označeni kot neprimerni za uporabo in so na čakanju za rušenje. To pomeni, da dogovor za Mostovno, Rog, Klavnico in podobne prostore ni bil mogoč.

Pogovorili sva se z Juretom, ki upravlja z gradom Kodeljevo, vendar se je že takoj vedelo, da samo grad ni dovolj. Odkrila sem črevarno, kontaktirala Viator-Vektor in brez težav smo se dogovorili še za te prostore. Takoj mi je bila všeč tudi simbolika, ki jo črevarna prinaša. Poleg tega ti prostori prej še niso bili uporabljeni za kulturne namene, kar pomeni, da jih bo Break 2.3 zaznamoval, pa tudi prostori bodo zaznamovali festival. Ker poleg vsega tega ljudje prostorov še ne poznajo, sem se odločila, da bomo obveščanje o festivalu peljali v zvezi s simboliko črevarne. Tako sem osnovala letake, ki smo jih tiskali na umetna čreva (iz organskih materialov, kar pomeni, da so užitna) v obliki 30 cm trakov, ki smo jih na eni strani zvezali, tako da so bila pripravljena na polnenje. Po enem tednu, ko smo letake že distribuirali po javnih lokacijah, smo čreva-letake napolnili z vsebino-programom festivala. Tako je bilo obvestilo opazno, saj je bilo nenavadno, zanimivo (ko si odkrival, kaj držiš v rokah), lokacije nisi mogel zamenjati s katero drugo ali pozabiti nanjo, poleg tega pa se je z obvestili začel simbolični prebavno-kulturni proces. Čreva so bila najprej napolnjena, obiskovalec jih je izpraznil in ob obisku festivala použil vsebino. Všeč pa mi je bila tudi ironična konotacija na predsodek, da je umetnost črevasta ali navadno sranje. Festival je črevarno napolnil z neko vsebino, umetniki so sproducirali neke koncepte, obiskovalci so vse skupaj použili, prostore praznimo, rezultati prebavnega procesa pa se kažejo ali se bodo pokazali v družbi oziroma v širšem kulturnem prostoru.

Glede na mesenost, ki jo priklicujejo prostori, sem v črevarno postavila tista dela, ki prikazujejo različne vidike telesnosti, človeškega organizma in manipulacije z njim. Delo Krunislava Stojanovskega Sell your body! je nagovarjalo obiskovalca k prodaji ali nakupu človeških organov. Postavilo je vprašanje finančne vrednosti nešega telesa (po delih), osvetlilo črno trgovino z organi in obenem izpostavilo pomen in moč zapeljivega oglaševanja. Jennifer Willet in Shawn Baily sta predstavila fiktivno korporacijo za izdelavo umetnih organov z imenom Bioteknica. Avtorja sta postavila instalacijo, projekt predstavila s predavanjem, potem pa izvedla še performans javne avtopsije, na katerem so lahko obiskovalci prisostvovali Bioteknici >na delu<, torej pri analizi takšnega organa, narejenega po vzorcu teratome - karcinogene tvorbe, v kateri se izraščajo lasje, razna tkiva in celo zobje. Jennifer Willet je nastopila kot strokovno-poslovna predstavnica tega fiktivnega podjetja, ki nas je z vso resnostjo poskušala nagovoriti k vlaganju v njihovo delo oziroma k morebitnemu sodelovanju (nakup ali darovanje organov). Shawn Baily je nastopil kot dr. Baily - kirurg.

Shannon Bell se primarno ukvarja s teorijo - družbenimi in političnimi študiji ter feminizmom. Kot umetnica se je predstavila prvič, in sicer je pokazala proces umetnega gojenja tkiv oziroma organov, ki ga je opravljala sama v znanstveno-umetniških laboratorijih. V instalaciji, predavanju in performansu z enotnim naslovom Dva falusa in nožni palec je poskušala opozoriti na izpostavljanje moške spolne vloge, prikazala je možnost ženskega falusa kot odgovor na opevanje simbolnega pomena moškega falusa v družbi in priviligiranje moške ejakulacije. Tanja Visosevic je predstavila svoj projekt v procesu The Living Screen, v katerem poskuša razviti projekcijsko platno (za filme oziroma gibljive slike) iz živih materialov - tkiv.

Osebno mi je pri srcu delo Susan Krause Lineage. Avtorica s posebno obsesijo izdeluje lateksne odtise kož starejših žensk, ki jih skrbno dodela z usnjenimi paščki. Rezultat so kožne proteze za nošenje. Ideja je torej kožna nadomestnost, s tem, da koža, ki nadomesti našo, ni lepša in mlajša, temveč nasprotno. Avtorica z delom tudi odgovarja na družbeno obsedenost z lepoto in mladostjo ter s tem skladnim tabuiziranjem kožnih bolezni in starostnih sprememb na koži ter telesu. Kožne proteze so razstavljene kot perilo na kovinski pletenici. Vtis, ki ga delo pusti, pa je nekoliko srhljiv, nikakor pa nas ne pusti hladne.

V črevarni je Rolando Sanchez razstavljal svoja robota z vgrajenimi kostmi, ki sta v Psihiatronični sobi brezglavo tavala, kimala in žlobodrala svoje blodnje kot norca. Steve Jarvis je prikazal svoj evakucijski načrt v primeru vesoljnega potopa, Sašo Sedlaček je iz papirnatih zidakov (izdelanih iz reklamnih tiskovin) izdelal ping-pong mizo, ki so jo obikovalci veselo uporabljali. Skupina Preemtive media je opozorila na družbeno nadzorovanje prek mikročipov, skupina Influenza je predstavila instalacijo s Fastrack sistemom, ki beleži in v grafiko pretvarja prisotnost in premike kovinskih predmetov in elektromagnetnega sevanja. Teo Spiller in Tadej Komavec sta nas izzvala s podobo Einsteina v X-lamu, ki se je neprestano izmikala pogledu, oziroma smo jo lahko za hip ujeli zgolj v gibanju pogleda. Računalniška skulptura Urbana Velkavrha je komaj opazno rastla prek metode lovljenja žarkov, Juergen Winderl oziroma Mikrokiko pa je v zvočni skulpturi Bloberdie prenašal in pretvarjal zvoke, ki so prihajali iz dvorišča pred črevarno.

Kaj naj rečem za konec? Mislim, da so bili prispevki zanimivi, zaradi obsežnosti nisem opisala vseh. Upam tudi, da mi je s temi dnevniškimi zapisi uspelo ustvariti neko sliko o festivalu Break 2.3. Podiranje razstav je precej otožno, tudi temperature so se bistveno spustile, tako da je bil včerajšnji večer prav simboličen. Z Majo sva ostali sami v hladni, izpraznjeni in temni črevarni ob plinski pečki, zunaj je snežilo in ječal je veter, plapolajoča Breakova zastava pa je nabijala ob kovinsko električno omarico in se nikakor ni hotela odtrgati.

Polona Tratnik, umetniški vodja festivala Break 2.3