22. 9. 2005

Včeraj me je novinarka Vala 202 v pogovoru za sobotno oddajo s smehom (češ, saj vem, taka vprašanja zastavljajo otroci, ko se igrajo novinarje) vprašala, ali sem kdaj v otroštvu sanjarila, da bi postala urednica, no, prav Cicibanova urednica. Smejala sem se z njo. Seveda ne! Saj še tega nisem vedela, kaj urednik sploh počne.

Čeprav je bilo pri nas vse polno knjig, revij in časopisov, čeprav so mi odrasli veliko brali in pripovedovali, pa le niso vedeli, da nekaterih besed ne razumem - in mi jih niso pojasnili. Kdo pa v svojem otroštvu ni imel svojih lastnih slovarskih razlag in etimologij? Na srednji ekonomski se učijo delati ekonom lonce. Režiser ima gotovo kaj opraviti z režanjem – saj se v gledališču pri smešnih predstavah režimo. Ne, z rezanjem sira pa najbrž beseda nima nič. Urednik? To je pa taka navadna, pusta beseda, ne, ni zbujala kakšnih posebnih domišljijskih asociacij. Urednik pač dela red.

Potem, ko sem že brala sama, sem knjige vedno prebrala od začetka do konca. Tudi predgovor, spremno besedo in kolofon. Najbolj zanimivi so mi bili seveda ljudje, ki so zame knjigo narisali, napisali, prevedli. Kaj pa pomenijo besede naklada 5000 izvodov, za založbo Zorka Peršič in kaj hudirja naredi za knjigo urednik, da ga vedno tako skrbno napišejo vanjo?

Spominjam se tudi Cicibanovih kolofonov. V Cicibanih, ki sem jih imela jaz, so bili napisani Josip Ribičič, Albin Vajngerl, Zima Vrščaj Holy, Branka Jurca … Prva dva urednika sta bila napisana v starih zguljenih, strganih Cicibanih, ki so ostali pri hiši iz otroštva mojih stricev, očetovih mlajših bratov. Kako sem imela rada te čudne zgodbe o otrocih, ki so bili vedno pridni in so trdo delali, pomagali so graditi domovino in so se borili z okupatorjem kot odrasli! Če pa niso bili pridni, so jih odrasli strogo kaznovali in osmešili. Zelo nevaren svet, čutila sem, da ni pravljičen, čisto resničen se mi pa tudi ni zdel. Bi jaz v njem preživela? Bi bila tepena? V Cicibanih mojega prvega, drugega in tretjega razreda, milih sončnih svetovih, pa je kraljevala Branka Jurca. Zanjo sem vedela, da je tudi pisateljica. Svetli Cicibani mojih prvih bralnih let so imeli poleg Branke Jurca še veliko sanjskih kraljic. Ančko Gošnik Godec. Marlenko Stupica. Elo Peroci. Maričko Koren. Nežo Maurer. Marjanco Jemec Božič. Kristino Brenkovo. Tukaj so bile tudi zgodbe Lojzeta Kovačiča, v katerih otroci niso bili niti pridni niti poredni, ampak zelo podobni meni. Čisto navadni!

Kaj bi lahko rekla novinarki? Da so se mi s tem, ko sem postala Cicibanova urednica, uresničile otroške želje – delati skupaj s kralji in kraljicami pravljičnih svetov, jemati njihove zgodbe, pesmi, ilustracije … še sveže v roke. Se pogovarjati z njimi. In kadarkoli prebiram šestdeset Cicibanovih letnikov, lahko potujem skozi čas! Kakšne prednosti!

O dolgem potovanju s Cicibanom, o antologiji Vse najboljše, Ciciban, o iskanju najstarejših Cicibanov, o tem, zakaj je lepo in včasih tudi težko biti urednica Cicibana, bom en teden pisala v dnevniku, ki se o njem igram, da ga pišem.

23. 9. 2005
"Dobro," sem si rekla na poti v službo. "V včerajšnjem dnevniku sem si zarisala en tak čustveni okvir, danes je pa že čas, da povem kaj pametnega o uredniških konceptih v šestdesetletni Cicibanovi zgodovini!" Ampak vse kaže, da bom še naprej rezljala čustveni okvir, ker me strašno mika zapisati vate, dragi dnevnik, da nas Cicibanove urednice praznično leto sicer iskreno veseli, da smo pa tudi že utrujene, ko je do konca prazničnega leta treba dejavno preživeti še tri mesece.

Cicibanove urednice! Da, včeraj sem o tem samostalniku govorila v ednini – danes pride množina. Pri Cicibanu in Cicidoju in prilogi Za starše smo navajene delati skupinsko in je ženski spol slovnično nezaznamovan nasproti moškemu, kot je to običajno za vse področja, kjer se kaj počne z otroki in zanje. Cicidame smo Irena Matko Lukan, moja pomočnica, ki skrbi poleg vsega drugega za rubrike in vzgojno-izobraževalne priloge o socialnem učenju in terapevtsko blažilno deluje v vseh stresnih situacijah in smo ji naprtile tudi vse zahtevne avtorje … (kaj to pomeni, dragi dnevnik, ti pa ne bom zaupala!); Alenka Veler, ki ljubi sodobno glasbo, je najbolj svetovljanska med nami in največ časa preživi na internetu; Barbara Hanuš, dobro uravnovešena pedagoginja in za izobraževanje učiteljic specializirana predavateljica; jaz, odgovorna, ki do nedavnega, kot sem že priznala, nisem vedela, kaj pomeni beseda urednik. Uredništvo malo širše pa so še skrbna tajnica Brigita, pazljiva lektorica Vera, estetsko in sploh občutljiva oblikovalka Jadranka in najbolj potrpežljiv likovno-tehnični urednik na svetu - Tomo.

Vsi mi smo torej utrujene. Seveda pa tudi kar zadovoljne. Že našteti, kaj vse smo počeli/počele od septembra 2004 naprej, da bi v slovenski javnosti Cicibanova visoka obletnica primerno odzvanjala, je cel projekt.

Septembra lani smo na tiskovni konferenci, ki se je nadaljevala z otroškimi likovnimi, glasbenimi in literarnimi delavnicami, predstavili akcijo Ciciban, zakladi otroštva. V prazničnem letu smo namreč vse naročnike Cicibana obdarili z Župančičevimi Mehurčki, preostalih devet slikanic iz zbirke, sama kakovostna, »klasična« izvirna slovenska dela, pa so lahko naročniki kupili po ugodni ceni. Delo uredništva pri tem? Vsebina delavnic, bdenja nad oglasno akcijo, stiki z javnostmi … Decembra smo z otroki rajale na dveh cicidnevih v Cankarjevem domu. Aprila smo skupaj z otroškim vrtcem Ajdovščina v Slovenskem etnografskem muzeju razstavljali že 7. Cici umetnije – bienalno razstavo otroških likovnih del. Skupaj z našo prodajno službo smo zastavili najširšo praznično akcijo, ki se je dotaknila otrok po vsej Sloveniji – iščemo najstarejše cicibane. Otroci v šolah, vrtcih, knjižnicah so prinašali od doma stare Cicibane in pripravili razstave. Odzvalo se je več kot dvesto šol in vrtcev, obdarili smo jih s knjigami in plakati in predstavili razstave v septembrski prilogi Za starše. Alenka Veler je vse leto (že tretje leto) v prilogi Za starše predstavljala Cicibanove sodelavce, sodelavke, urednike, urednice. Iz zbranega gradiva je pripravila knjigo Album slovenskih ilustratorjev. Uredila sem antologijo, leposlovno in likovno, Vse najboljše Ciciban. O njej se bom pa posebej razpisala.

24. 9. 2005
Kako rada sem doma! Kako rada gospodinjim! Celo dol do vrta bom prišla in v bohotnem plevelu poiskala motovilec! Celo kuhala bom! O, sem že začela, stročji fižol mi že vre. Hodim po hiši in vse mi je všeč, najbolj to, da jo danes lahko uporabljam. Ob delavnikih jo zapustim ob pol sedmih in se vrnem okrog petih. V zgodnjem sobotnem jutru me s seboj odnaša val samotarskih gospodinjskih užitkov (moja dva še spita!), ampak služba je pa še kar tukaj, se nikoli čisto ne umakne.

Kako je bil Božo (tistim, ki so brali Cicibana v sedemdsetih in/ali osemdesetih letih dobro znani Kos) na tiskovki za Vse najboljše spet komičen! Ne more in ne more pozabit Cicibana. Se res vsi okužimo, ki kdaj delamo z njim? Cicibana ne pozabiš nikoli? Čakala sva, da bova dala vsak svojo izjavico za televizijo, pa mi s smehom reče: "Nič, kaj čem! Povedal bom, da je bil moj boljši!"
"O," sem rekla, "ampak mi se od vas učimo! Iz šestdesetih let se učimo in če se dobro učimo, mora biti tudi naš kar dober!"

Nekje v predgovoru k antologiji Vse najboljše, Ciciban sem zapisala: »Ko sem brala šestdeset vezanih letnikov Cicibana, sem bila očarana. Bilo je potovanje skozi čas in srečevanje z različnimi pojmovanji lepote, srečevanje s človeškimi usodami in sanjami /…./ " In še: "Iz gradiva šestdesetih letnikov /…/ bi bilo mogoče napisati še eno zgodovino otroštva na slovenskem, razdeljeno na štiri velike dobe, glede na to, kako si odrasli slikajo idealno otroštvo./…/" In res so Cicibanovi uredniški koncepti snov za sociološko, literarnozgodovinsko, antropološko in še kakšno raziskovanje. V prvih petih letih (uredniki Josip Ribičič, Albin Vajngerl, Lojze Krakar, Črtomir Šinkovec) je Ciciban partizanski in graditeljski. Otrok je priden, koristen, vedno na pravi - "naši" - strani. Prva tri leta je v reviji veliko prevodov iz ruščine, nato iz jezikov takratnih bratskih narodov.

V času velikega razcveta (Zima Vrščaj Holy v desetletju od 1951 do 1960, nato devet let Branke Jurca, vmes leto Leopolda Suhodolčana) je otrok razumljen kot vseskozi dobro, veselo bitje, ki živi v svetu igre, domišljije, razumevajočih odraslih, naklonjene narave … Gledano z vidika literarne in likovne prepričljivosti, slogovne dodelanosti, umetniške moči, je v teh letnikih mogoče najti ogromno "vsega najboljšega". To je čas naših literarnih klasikov in močne ilustratorske šole.

Potem pride sedemnajst let Boža Kosa. Za več kot enkrat se poveča število strani revije in v tem okviru tudi delež poljudnoznanstvenih besedil in enigmatike. Urednik – naravoslovec in duhovit ilustrator ter karikaturist – je zaznaval predvsem otrokovo potrebo po smehu, zabavi, raziskovanju in učenju. Ciciban tega obdobja je dobro dopolnjeval takratne skromno ilustrirane in ne dovolj igrive učbenike. Bil je dodatno učno gradivo v šolah in vrtcih in je dosegal celo fantastične naklade blizu 100.000!
Nataša Bucik, psihologinja, strastna bralka in ljubiteljica ilustracije, ki pride za Kosom, spet vzpostavi ravnovesje med literarno, umetniško Cicibanovo polovico in didaktično, ugankarsko na drugi strani. Uvede nove likovne rubrike, privabi v revijo ilustratorske klasike in vpelje številne nove sodelavce za različna področja, od umetnosti do poljudne znanosti. V š. l. 1995/96 zasnuje prilogo Za starše in dve leti kasneje začne izhajati še "Cicibanov mlajši bratec" Cicido. Na teh trdnih temeljih je zasnovano delo sedanje ekipe.

In kakšen je Cicibanov ciciban zadnjih petnajstih let? Zanimivo (tragično?) razpet med modernimi (materializem, potrošništvo, učna/delovna uspešnost) in postmodernimi vrednotami (domišljija, strpnost, ustvarjalnost …) Treba je samo pogledati nasprotje med uredniškimi stranmi in oglasnimi sporočili in prilogami, pa bo vsak razumel, o čem govorim.

25. 9. 2005

Nedelja – Gospejin dan. Šla bom z Markom in Lenko na sonce, v gozd. Malo više? Nanos? Porezen? Hleviška planina? Če naj si Gospa privošči planinski raj, mora prej napisati obljubljeno stran dnevnika in se še malo spraševati: »Čigav Ciciban je torej boljši?«

Kos je rekel, da njegov. Res, cele generacije se ljubeče spominjajo Kosovega Cicibana malega formata, nabitega z ugankami in raziskovalnimi rubrikami. Kristina Brenkova, ugibam, je gotovo zelo navezana na Cicibana prvih povojnih let, saj je bila med ustanovitelji. Skoraj vsak mesec pa nas pokliče, potem ko prelista novo številko, in nas prisrčno pohvali. Da smo pikapolnice, pravi. Najbrž ta podoba pomeni, da smo drobna živad, ki pa opravlja pomembno dobro delo. Alenka trdi, da so najboljši naši Cicibani in Cicidoji. Z Ireno sva precej navezani na Cicibana šestdesetih let, ki sva ga brali kot punčki. Kot urednica zelo občudujem premike, ki jih je zmogla naša predhodnica Nataša.


V antologiji Vse najboljše, Ciciban pa sem hotela pokazati, da Cicibane vseh teh let veže zlata nitka izbranosti, spoštovanja do otroka, kakovosti, lepote … V vsaki številki Cicibana sta vsaj eno leposlovno besedilo, ki presega zgolj svoj čas, in vsaj ena podoba trajne vrednosti. V vsakem letniku je vsaj ena uglasbena pesem, ki je postala del slovenske otroške glasbene zakladnice. In noben letnik ni šel mimo neizčrpne zakladnice ljudskega slovstva – domačega in tujega. Všeč mi je, da je Ciciban ob imenitni obletnici dobil zlati red za zasluge na področju vzgoje in izobraževanja, ja, zelo mi je všeč; te vrste zlato Cicibanu pristaja, čeprav … Čeprav v resnici sploh ni pomembno in Ciciban povsem srečno shaja s pravo prešernovsko zlatnino, ki je čista zarja, in srebrnino, ki je rosa trave …

Ker je nedelja, bralcem tega dnevnika podarjam dve pesmi iz antologije Vse najboljše, Ciciban. Eno o soncu in eno o otroški igri.

Sonce jaše
Slovenska ljudska

Sonce jaše na zelenku,
na zelenku konju,
jaše od jutra do večera,
na zelenku konju.
Zjutraj pije hladno roso,
opoldne zoblje pa pšeničke
vrhano drevenko.
Zvečer pije morsko vodo,
drobni oves zoblje,
za planino sivo belo
Marko mu postelje.

Ledena sveča
Pavle Zidar

Jaz pa ližem, ližem svečo.
Dolga je
kot palica,
Gladka je
kot ribica,
težka,
težka
kot poleno.
Kdor jo dvigne,
stoka, poka,
sonce v njej
ima oči,
luna
svoja črna usta,
sled
je vanjo vrezal ptiček,
drobno,
kot je moj jeziček.

Pavleta Zidarja komajda poznamo kot pesnika za otroke, ampak vidite, pisal je v Cicibana in tale je prav imenitna, kajne?

Dnevnik, 26. 9. 2005

Barbara (Hanuš, naša honorarna urednica) bo dva dni zapored z nami. Posvetile se bomo vsemu tistemu delu, ki ga lahko opravimo le skupaj. Točke uredniškega sestanka:
- Pregledati novembrsko »lojtro« in opozoriti naše drage zamudnike. Tomo in Jadranka iz likovno-tehničnega uredništva priganjata: hitimo z novembrskim Cicibanom, Cicidojem in prilogo. (Oktobrske revije mogoče danes že prinesejo iz tiskarne!) Nekateri naši avtorji se vztrajno držijo stereotipa o umetnikih, ki da se ne znajdejo v realnem času in prostoru … Ampak so v manjšini, na srečo! Skratka. Ponedeljek je in bomo spodbujale k delavnosti in spoštovanju rokov vsaka svoje ustvarjalce.
- Pregledati moramo decembrsko »lojtro« – smo poslale vsa besedila v ilustriranje? So ilustratorji sprejeli naročila? Se je pojavilo kaj takega, kar moramo nujno objaviti že decembra?
- Še en strog pogled, ali smo pravično poskrbele za pojavljanje vseh treh dobrih možakarjev - Miklavža, Božička in dedka Mraza – v našem mediju! Naši bralci – pa ne otroci – zelo trpijo, če pozabimo na »njihovega«, jezijo se, na primer, da je dedek Mraz prazna izmišljotina prejšnjega sistema in naj vendar že prevladata tradicionalno slovenski Miklavž ali po vsem demokratičnem svetu edino zveličavni Božiček. Letos smo se res potrudile za vse tri. (Decembra pa bomo čisto brez veselodecembrskega zanosa ugotavljale, da smo, kar se nas tiče, odpraznovale že oktobra.)
- Delavnice za učiteljice, vzgojiteljice, študentke! Narediti si moramo časovni razpored. Kolikokrat jih bomo vabile v predavalnico naše hiše in kolikokrat gre katera »na teren«? Največ terena pokrijeta potrpežljivi in ljubeznivi Barbara in Irena. Obiskali bosta vse tri Pedagoške fakultete – smer predšolska vzgoja in razredni pouk. Vrtci, šole. Vabile bomo tudi letos učiteljice in vzgojiteljice iz oddelkov podaljšanega bivanja – te imajo več možnosti za uporabo Cicibana in Cicidoja pri individualnem delu z otroki. Srečanja z ljudmi, ki revije posredujejo otrokom, so zelo pomemben del naših uredniških prizadevanj. Ni dovolj revije narediti – treba jih je spraviti otrokom v roke. Ob veliki konkurenci – joj, koliko kričave cenenosti med revijami, ki danes izhajajo za otroke – to ni več tako preprosto, kot je bilo pred petnajstimi leti. In sedanji učbeniki so večinoma zelo dobri, igrivi, prijetno ilustrirani. Ciciban in Cicido nimata več samoumevne vloge dodatnega učnega gradiva.

Po sestanku.
S sodelavkami sem še enkrat prebrala intervju, ki sem ga dala za revijo Razredni pouk, preden potrdim, da lahko gre v objavo. Urednica Razrednega pouka Dorotea Kralj se očitno ne boji malo bolj ostro izraženih misli. Ob odstavku, ki ga spodaj navajam, se moje kolegice vseeno še enkrat zamislijo, potem pa rečejo: »Nič, malo si bojevita in huda, ampak kar pusti tako. Učiteljice in vzgojiteljice večinoma res premalo poznajo otroško leposlovje in književno ilustracijo. In nimajo prav trdnih meril o glasbi in o gledaliških predstavah, ki bi jih bilo vredno spustiti v šolo, v vrtec. Noben greh ni, če to jasno poveš.«
(Razredni pouk) Kakšen bi bil vaš nasvet učiteljicam, ko sprašujejo, kako in kaj brati ter kako razvijati zanimanje za branje že v zgodnjem otroštvu?
/…/(Slavica Remškar) Bom rekla čisto po domače (in si, upajmo, ne nakopala zamere!), da odrasli gotovo bolj prepričljivo vabi in zvabi otroka k branju, če tudi sam ob knjigah uživa. Pa ni dovolj le užitek. Nujna je tudi razgledanost, poznavanje del in tvorcev (slovenske) mladinske književnosti. Kdor sam veliko bere – tudi zahtevnih in zelo zahtevnih knjig – bo verjetno zanesljiveje in bolj spoštljivo svetoval otrokom pri izbiri bralnega gradiva. V zadnjem desetletju pa vseenost in »vseluškanost« v povprečju vladata na vseh področjih – ne samo pri književnosti in književni ilustraciji, ampak tudi pri glasbi, gledališču za otroke … Kadar se na delavnicah o estetski vzgoji ujezim, da vse luškano pa že ni luškano in da je v otroški književnosti, ilustraciji, gledališču in glasbi žal tudi ogromno cukra in smeti, da je treba zahtevno in izbirčno izbirati, da bi morali otroci v šoli vendarle dobiti boljšo ilustracijo kot v mcdonaldsovi pobarvanki, boljšo gledališko predstavo, kot je miklavževanje v megamarketu , boljšo glasbo kot na gasilski veselici, boljša lirska besedila, kot jih vkup zložijo razni turbočuki, hočejo užaljene (bodoče) učiteljice, vzgojiteljice, knjižničarke kar brž enostavne enostavčne odgovore o tem, kaj da je kič in zakaj da otrokom na videz sicer dobro dene, v resnici pa niti ne. Enostavnih enostavčnih odgovorov na taka vprašanja pa seveda ni. Torej bi bil moj osnovni recept, če si enega vendarle privoščim: Kdor naj bi navduševal otroke za knjige, naj sam ogromno bere in gleda in posluša in najprej izostri svoj estetski čut.

Tako. Avtorizirani intervju je zdaj poslan. Moj dnevnik za danes skoraj napisan. Še enkrat pa se moramo usesti vse štiri skupaj, da se zmenimo o mesečni radijski oddaji Cicido, Ciciban dober dan. Katera se je s Polono Strnad dogovorila za snemanje ta mesec?

27. 9. 2005
Praznik. Vsak mesec majhen praznik: listamo nove številke revij. Lani so naslovnice obujale spomine na stare čase, na Cicibanova šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta. S Cicidojevih so v nas radovedno strmeli predmeti Marlenke Stupica in vabili malčka k pozornemu gledanju, k preštevanju; na Cicibanovih pa smo srečevali pravljične svetove Ančke Gošnik Godec, ki jih mnogi poznamo tudi iz priljubljenih zbirk ljudskih pravljic Babica pripoveduje in Mamka Bršljanka. Letos, v enainšestdesetem letniku, ki je obrnjen v prihodnost, smo izbrali za ilustratorja naslovnic mlajša umetnika, vsakega s samosvojo, prepoznavno poetiko, oba "minimalista", oba močnih barv in z izrazito črto in preprosto pa duhovito risbo. Silvan Omerzu na Cicidojevih naslovnicah riše otroke v igri. Lilijana Praprotnik Zupančič (Lila Prap) pa si motive izbira v skladu z zabavnimi nalogami, ki jih sama sestavi in ilustrira in so objavljene na drugi strani revije - kot zgodba k naslovnemu motivu.

Tudi v letošnjem letniku sledimo jasni, že uveljavljeni razdelitvi. V prvem delu je leposlovje z umetniško knjižno ilustracijo. Izbor mora zadovoljiti sodobne otroke in njihove odrasle, v njem se kaže stanje sodobne slovenske literature za otroke (nismo ravno v zlati dobi, če primerjam z izvirnostjo in raznoterostjo šestdesetih in sedemdesetih!), vedno poskrbimo za ljudsko slovstvo in nekaj literarne klasike . Težko je slediti vsem tem kriterijem naenkrat.

A kot sem že večkrat zapisala - če je v vsaki številki ena umetnina, ki presega zgolj svoj čas, je to zelo veliko. In če je vse drugo vsaj solidno, narejeno s pisateljskim, slikarskim, glasbenim znanjem in s spoštovanjem do naslovnika, je to ogromno. Doseči vsak mesec tak cilj, tako raven, ni majhno delo. Ciciban in Cicido sta galeriji raznovrstnih slikarskih in pisateljskih slogov. So pa seveda revije za otroke tudi drugačne. Res, kako vidim naše konkurenčne revije? Veliko ambicij. Veliko površnosti. Veliko pisateljskega in slikarskega neznanja. Veliko slogovne monotonosti. Veliko velikih besed. Veliko gostobesednosti. Veliko komercialnega uspeha. Seveda tudi veliko iskrenih dobrih želja in človeške potrebe po ustvarjanju novega. Naj živi tisoč cvetov, že res. Samo če bi to bili pravi živi cvetovi, ne pa plastični ponaredki.

Tudi didaktični del Cicibana in Cicidoja je narejen s prav tako skrbjo in pozornostjo kot leposlovni. Profesionalna didaktična ilustracija. Prečiščen, jasen in jedrnat jezik. Domači strokovnjaki za posamezna področja. Urednice smo še posebej vesele tistih Cici Veselih šol in stalnih rubrik, ki se posvečajo socialnemu učenju: učenju za dobre odnose med ljudmi, strpnost, spoštovanje drugačnosti. Na primer že četrto leto rubrika Spoznaj me, v katerih predstavljamo otroke in družine s posebnimi potrebami. Cici Vesele šole o različnih družinah, o starosti, smrti, rojstvu, kakanju in lulanju.

In tretji del, oglasni, kjer lahko urednice poskrbimo le za skladnost z Zakonom o medijih. In to tudi vedno dosledno naredimo. Ampak kako naj se kot urednica, kot mama, kot učiteljica, kot vzgojiteljica spoprimem s sporočili, ki se mi zdijo v veliki večini nepotrebna, dobrikajoče se vsiljiva, ki otroka vzgajajo za porabnika? Edino tako, da se z otrokom pogovarjam o razliki med pravljico in reklamo - pravljica mi nič noče, reklama me prepričuje k nakupu - da se pogovarjam o resničnih človeških željah in potrebah, da torej otroka vzgajam v kritičnega porabnika.

28. 9. 2005
Prebrala sem včerajšnji list iz dnevnika. Zardevala bi, če bi tako hvalila sebe, res bi zardevala. Česa takega sploh ne bi spravila na papir (no, saj na spletu ni papirja … dobro … v javnost).

Ampak ker hvalim druge, mi pa gre od rok! Hvalim naše pesnike in pesnike, pripovednice in pripovednike, ilustratorke in ilustratorje, strokovnjakinje in strokovnjake za različna področja. Zaradi njih sta Ciciban in Cicido to, kar sta. Odlični otroški reviji. Tako sem tudi knjige Vse najboljše, Ciciban seveda mnogo bolj vesela kot na primer izida tistih nekaj svojih pisateljskih poskusov. Zares mislim, da bi ta antologija lahko bila dobrodejno obvezno domače branje za vse, ki se ukvarjamo s knjigami, slikanicami, revijami za otroke: za umetnice in umetnike, učiteljice, učitelje, vzgojiteljice, vzgojitelje. Iz zgodovine se je mogoče marsičesa naučiti. In še en priročnik bi svetovala za vsaj osnovno spoznavanje naših ilustratorjev in njihovih izvirnih likovnih svetov: Album slovenskih ilustratorjev.

Kaj vse sem počela danes? Najbolj sem zadovoljna, da sva se z Mileno Blažić (profesorico na ljubljanski Pedagoški fakultet) za decembrsko prilogo spet dogovorili za rubriko Branje med vrsticami. Po dve slikanici analitično in kritično priporoči, dve pa odsvetuje. Čisto premalo je kritiškega pisanja o mladinski književnosti in ilustraciji je pri nas. Večinoma vsi, ki kaj napišejo o otroških knjigah, le opisujejo zgodbo, ne spustijo pa se ne v jezikovni ne v likovni slog ne v vrednotenje. No, saj že dober, strog izbor knjig, ki jih priporočamo, je veliko vreden. (Pri nas v prilogi Za starše za tak izbor odgovorno skrbita urednica Barbara Hanuš in knjižničarka Ida Mlakar.) Grozno me jezi, ko v mnogih naših družinskih revijah na knjižnih straneh predstavljajo kar vse po vrsti, vse, kar izide, kot novo, zanimivo, v redu … Je ni slikanice, ki si ne bi zaslužila pohvale, pa naj izide še tak kič in praznota.

Res, ponudba knjig, slikanic in revij za otroke je zadnjih deset let pri nas ogromna in skoraj nepregledna. Kako naj se torej znajdejo v njej učiteljice, vzgojiteljice ter knjižničarke, ki vse po vrsti res ne morejo biti vrhunske strokovnjakinje za mladinsko književnost? Malo bolj jasno bi pa že morali tudi v javnosti povedati: Tole je bob. Tole pa bolj piškav bob.

Koliko je na policah knjižnic in knjigarn uvoženih tretjerazrednih cenenih slikanic manjših založb! Koliko slikanic piscev in ilustratorjev, ki jim je predvsem do tega, da bi objavljali, ne da bi se prej o pisanju in slikanju sploh česa naučili, pa se odločijo za samozaložbo. Združenju založnikov, ki podeljuje nagrado izvirna slovenska slikanica, se je letos zdelo bolj pomembno, da razstavi in predstavi vseh osemnajst predlaganih del – z enako pozornostjo naj bi podprli slikanice vseh založnikov, ne glede na kakovost – kot pa da bi poskrbeli za kritičen izbor. Pa je bilo med osemnajstimi kar za tretjino takih, ki jih otrokom preprosto ni vredno dati v roke!

Na videz sem zašla od Cicibana. Pa nisem niti za milimeter skrenila z vsakdanje uredniške poti. To so naša vsakdanja uredniška vprašanja. Ciciban in Cicido sta tudi literarni reviji. Iz zgodb, pravljic in pesmi, ki so prvič izšle na njunih straneh, je izšlo že veliko knjig. Res veliko. In to takih, ki jih je otrokom vredno dati v roke.

29. 9. 2005
Lenka (najina sedemletna šolarka) je iz knjižnice prinesla – kakšna sreča – spet eno od Anic. Desinih. Anica in zajček. Da si sme izposojati eno za drugo le Anice, smo si morali kar malo izboriti. Ne vem, zakaj se šolski knjižničarki zdi dobrodejno, da otroci nosijo domov npr. Disneyjevega Bambija. Ko sem to čudo od literature brala Lenki, sem npr. zvedela, da je bila Bambijeva mama srna, oče jelen, Bambi, srnjaček, pa odraste v jelena! Zoološka fantastika. Brati sem morala, prav tako iz šolske knjižnice, tudi priredbo Hugojevega Notredamskega zvonarja, ki ne s Hugojem ne z zvonarjem ni imel nič skupnega, le zveneče ime. Ne, niti najosnovnejše zgodbe ne, prisežem!

V knjižici o nekem mišku Tipu (neka cenena uvožena reč z ilustracijo sumljive izvirnosti) smo zijali nad zelo čudnimi vzgojnimi pristopi: nagajivega Tipa mama in oče kaznujeta kar z zapustitvijo! Kajpada, nepridno dete se v strahu za življenje pokesa in obljubi pridnost do konca svojih dni. Spet v drugi knjižici o mačku, ki hoče biti vegetarijanec, pa mu seveda ne znese, preberemo nauk, da je vsakršna kritika »najboljšega od možnih svetov« odveč in smešna. V eni domači smo brali, da imajo jeleni tace! In tako naprej. Tudi v otroških revijah, ki pri nas rastejo kot gobe po dežju, najdem veliko fantastičnih cvetov. Zadnjič sem npr. brala o hrupu, ki da ga je povzročalo jadralno letalo, in o medvedku, ki da je letel kar v balonu (ne v košari pod njim).

Preveč se mudi pišočim (in »rišočim« tudi)! Ljudske pravljice so nastajale in se brusile stoletja, tisočletja. V primerjavi s tem je Cicibanovih šestdeset let malo. Upam, da jih bo doživel vsaj sto, ko je to tako lepa številka. Ali stodvajset. Če bo le preživel kapitalizem tako dobro, kot se je prebil iz prvih povojnih let skozi socializem. In če bodo z njim preživeli naši umetniki. Razstave Iščemo najstarejše Cicibane v več kot dvesto šolah in vrtcih in knjižnicah po Sloveniji budijo upanje in zaupanje, da so zelo dobre stvari vendarle slišane in videne in cenjene tudi v potrošniškem svetu kričavih podob, bučne glasbe, plehkih besedil.

Bo kdo še rekel, da urednica Cicibana bere samo slikanice. Ne, že celo poletje in jesen berem Balzacove romane. Dolg iz študentskih let. Takrat mi niso dišali. Pusti. Toliko govorjenja o denarju, dediščinah, kapitalu … Kje je bil takrat kapitalizem za nas! Roman moje mladosti je denimo Mojster in Margareta, spopad med totalitarno ideologijo in »lepo dušo«. Zdaj v zrelih letih pa, vidite, Balzac. Kar vrti se mi od njegove veličastno neusmiljene Človeške komedije. Kako se drobi vse dobro in drobno – pa naj bo otroška ljubezen do očeta (Oče Goriot), materinska do otrok (Kaluštra), življenje dveh neiznajdljivih umetnikov (Striček Pons), erotična ljubezen (Lilija v dolini, Trije oboževalci), pošteno umetniško in znanstveno ustvarjanje (Zgubljene iluzije) ob usodni sili, ki se ji reče Dobiček. Kapital. Urednica otroške revije pa vseeno mora verjeti v pravljice, kjer dobro zmeraj zmaga in cicibani preživijo.

Slavica Remškar