Namesto uvoda
Že ko sem se z urednico teh strani prvič pogovarjala o pisanju spletnega dnevnika o Ljudmili, sem vedela, da bo šlo na tesno. Za urejeno sporočanje je priporočljivo imeti naspane možgane in čas za zbiranje misli. Tega pa pri Ljudmili kronično primanjkuje. Sodelavcev je namreč malo in vsi smo vpleteni v vrsto projektov in aktivnosti. In še kar trmoglavimo, da je z znanjem digitalnih tehnologij mogoče v prekratkih 24 ur stisniti za dva dni opravkov. Ne gre. Verjamite, da res ne.

Ker je v zadnjem stavku moč zaznati svojevrstno blaznost, je morda skrajni čas, da pojasnim, kdo in kaj je Ljudmila. Naslednji odlomek je zaradi večje učinkovitosti vzet iz naših predstavitvenih besedil. Brez zamere, a Ljudmilo je v enem samem stavku težko opisati. Že samo ime se v binarnem zapisu precej raztegne. 01101100 01101010 01110101 01100100 01101101 01101001 01101100 01100001.

LJUDMILA – Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo (1994) je prvi tak nepridobitni laboratorij v Sloveniji. Podpira inovativno in ustvarjalno raziskovanje skozi projektno delo na področjih interneta, digitalnega videa in radia, elektronskih umetnosti, komunikacij in razvoja proste programske opreme. Omogoča tudi samostojno in skupinsko izobraževanje.

Permanentno avtonomna cona Ljudmila deluje od leta 2001 pri ljubljanskem KUD France Prešeren Trnovo, pred tem pa je iniciativo hiper.inter.multi.medijskih teoretikov in praktikov finančno podpiral Zavod za odprto družbo Slovenija. Je pobudnica in ustanovna članica Mreže multimedijskih centrov Slovenije, Evropske kulturne hrbtenice ECB in regionalne mreže multimedijskih centrov "A.Network" (Ljubljana–Zagreb–Sarajevo–Novi Sad).

Dolgoletne izkušnje s snovanjem tehničnih rešitev ter izvedbe umetniških in družbeno angažiranih projektov s področja digitalne kulture, informacijskih in komunikacijskih tehnologij so v Ljudmili ustvarile edinstveno mešanico ljudi, znanj in zamisli, ki združujejo različne vidike novomedijskih praks ter omogočajo izvedbo večplastnih multimedijskih projektov. Za projekti, kot so KIKI, SLIX, CYCA, Makrolab, TransHUB, WDBI, radio.ljudmila, VAL, Instant ASCII kamera ..., je poleg ekipe zanesenjakov mogoče najti Linux, XML, PERL, DV, Wi-Fi in podobne akronime z zelnika informacijsko komunikacijskih tehnologij (IKT).

Ljudmila zagotavlja svobodno objavljanje nepridobitnih kulturnoumetniških in družbeno angažiranih vsebin in elektronsko komunikacijo na javno dostopnih internetnih strežnikih, ki so v svetovno omrežje povezani prek ARNES. Domuje na https://www.ljudmila.org. Trenutno razvija FRIDA V. LJ, Creative Commons za Slovenijo in naredi-si-sam IKT-orodja.

Vuk Ćosić, strokovnjak na področju spletnega komuniciranja, spletni umetnik in svetovalec, je v eni svojih kolumen predstavil Ljudmilo takole: "V razmišljanju o slovenskem internetu nekako velja delitev na tri osnovna področja: vladni sektor, podjetja in nevladni-kulturni ambient. Večina temeljnih infrastrukturnih in drugih nujnih internetnih predpostavk nastaja v vladi in gospodarstvu, ampak mednarodno so opazni presežki slovenske internetne prisotnosti vsi vezani za nevladni in kulturni sektor. Najbolj opazen in zgodovinsko najbolj dejaven akter v tej sferi je Ljubljanski laboratorij za nove medije – Ljudmila". (Delo, 28. 3. 2004)

Zanimivo je, da smo se ravno letos v sodelovanju z Inštitutom za intelektualno lastnino lotili zahtevnega projekta, ki na neki način povezuje vsa tri zgoraj omenjena področja – projekta Creative Commons za Slovenijo. V naslednjih dneh se bo tu zapisovalo torej predvsem o tem, saj v sredo začenjamo Festival ustvarjalnosti in svobodne kulture, s katerim bomo javno zaznamovali uvedbo Creative Commons licenc.

Ne glede na to, da je Ljudmila po mnenju doc. dr. Franca Trčka s Katedre za analitsko sociologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede "najboljša punca v mestu" in se povrh vsega izvrstno spozna na sodobne komunikacije, je nemočna, kadar odpove tehnologija. Tovrstnih zapletov pa pri računalnikih in informacijsko komunikacijskih tehnologijah žal nikdar ne zmanjka.

Zato torej ta dnevnik začenjamo z nekaj zamude in zna se zgoditi, da bo sprotna objava na hudi preizkušnji.

Nedelja, 23. oktober
Nedelje za Ljudmilo že dolgo niso nič posebnega. Pravzaprav so posebne le v eni točki - telefon zazvoni kvečjemu po naključju, sicer pa se vse drugo poteka kot običajno. Običajen dan redko uspemo stisniti v 12 ur in tako je laboratorij v pogonu praktično 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

Tokratna nedelja pa je vseeno drugačna. Je namreč zadnji za silo miren dan, ki se bo čez hip prevesil v izrazito napet teden v znamenju projekta Creative Commons Slovenija in Festivala ustvarjalnosti in svobodne kulture. Naj pojasnim nekoliko bolj podrobno, saj je zadeva več kot aktualna.

Kaj je CC International?
Ideja Creative Commons (CC) se je leta 2001 porodila na Harvard Law School v ZDA. Ker se odziva na spremenjene okoliščine ustvarjanja in ponujanja avtorskih del, kot jih prinaša razvoj digitalnih tehnologij, medijev in načinov kulturne produkcije povsod po svetu, je ideja že leta 2002 začela preraščati v mednarodno.

Creative Commons International tako tvori že več kot 30 nacionalnih Creative Commons projektov. Med njimi je že prek 20 nacionalnim projektom uspelo v celoti prilagoditi licence svojim pravnim redom, in sicer za naslednje države: Japonsko, Finsko, Brazilijo, Nizozemsko, Nemčijo, Francijo, Avstrijo, Španijo, Tajvan, Anglijo in Wales, Italijo, Belgijo, Avstralijo, Hrvaško, Bolgarijo, Kanado, Čile, Izrael, Poljsko, Južnoafriško republiko in Južno Korejo. Slovenija je pričela prilagajati licence decembra 2004. Od 29. oktobra 2005 bodo že na voljo slovenskim ustvarjalcem.

Kaj Creative Commons ponuja ustvarjalcu?
Creative Commons avtorjem/ustvarjalcem ponuja zelo enostavna in prosto dostopna orodja, s katerimi lahko avtorji/ustvarjalci svoja dela ponudijo javnosti. To storijo tako, da jih zaznamujejo s svoboščinami, v skladu s katerimi želijo, da dela svobodneje krožijo med uporabniki, vendar tako, da na njih vseeno zadržijo vse tiste pravice po avtorskem pravu, za katere menijo, da jih na delih morajo zadržati. Tak model ponujanja avtorskih del, kjer so le “nekatere pravice pridržane”, nikakor ni v nasprotju z avtorskim pravom. Prav nasprotno, model Creative Commons temelji na avtorski pravici, kot je določena v zakonu. Preprosto povedano, to pomeni, da lahko ustvarjalec svoje delo objavi v elektronski obliki (npr. na svoji spletni strani) in ga enostavno in brez dodatnega posredovanja pravnikov opremi z eno izmed Creative Commons licenc, ki natančno določajo, katere uporabe njegovega dela so dovoljene in katere pravice so pridržane.

Vse licence predvidevajo, da morajo vsi uporabniki priznati avtorstvo prvotnemu ustvarjalcu, obenem pa z njimi avtor dovoljuje uporabnikom, da prosto reproducirajo, distribuirajo, predvajajo in izvajajo njegova dela v skladu z željami. Te avtor izbere med možnostmi, ki so že vnaprej pripravljene: da dovoljuje ali ne dovoljuje uporabe za komercialne namene, da dovoljuje ali ne dovoljuje proste predelave; in če dovoli takšno predelavo, ali želi, da je tudi takšno derivativno delo licencirano pod istimi pogoji kot izvirnik.

Avtor z licenco ne more omejiti izjem od avtorske pravice, kakor so določene z avtorskim zakonom. Tako oblikovano licenco avtor preprosto “prilepi” k svojemu objavljenemu avtorskemu delu, ki ga opremi tudi z ikono “nekatere pravice pridržane”. Vsi uporabniki, ki bodo tako objavljena dela želeli uporabiti, bodo s klikom na oznako na enostaven način razbrali obvestilo, katere svoboščine jim je avtor naklonil in katere pravice v skladu z zakonom si je pridržal.

Projekt Creative Commons Slovenija torej vodi Inštitut za intelektualno lastnino v sodelovanju z Ljudmilo pri KUD-u Franceta Prešerna Trnovo. 29. oktobra se bo tako tudi Slovenija pridružila že več kot 20 državam, ki imajo prilagojene CC-licence svojim pravnim redom in v svojem jeziku, zato bo to čas za praznovanje in srečanje ter izmenjavo izkušenj s CC-prijatelji iz vsega sveta. S tem namenom CC Slovenija prireja štiridnevni Festival ustvarjalnosti in svobodne kulture.

Festival bo med 26. in 29. oktobrom na različnih lokacijah v Ljubljani prepletel več dogodkov: 5 prikazov digitalnih del (besedilo, slika, video, zvok, kombinirani mediji), mednarodni pravni seminar "Režim avtorskega prava v digitalni dobi", predstavitev slovenskega prevoda knjige "Free Culture" ameriškega pravnega strokovnjaka Lawrencea Lessiga, pobudnika ideje Creative Commons, in osrednji dogodek, uvedbo slovenske različice CC-licenc. Lokacije: Cankarjev dom, Moderna galerija, KUD Franceta Prešerna, Kinodvor. Festivalski program je na voljo na spletišču projekta CC Slovenija https://creativecommons.si.

Festival začenjamo v sredo, informativna zloženka pa se je v petek zataknila pri tiskarju. Urejam seznam prejemnikov, dodajam še vse, ki so nam v zadnjem trenutku tako in drugače priskočili na pomoč, in stiskam pesti, da bo tiskovina nared jutri zjutraj.

Ponedeljek, 24. oktober
Prvi klic me doleti na poti z Ministrstva za gospodarstvo. Kliče me oblikovalec Ajdin. Zloženka je še vedno v tisku. Ovojnice bodo delali šele zvečer. Jasno, tudi tiskarji ne morejo delati čudežev. Če odštejemo tega, ki smo ga deležni vse od iznajdbe tiska. Nič, počakali bomo. Bolje pozno kot nikoli. Za uspeh bom štela že to, če bomo tiskovino imeli za novinarsko konferenco v sredo ob 11. uri. Ker smo s sredstvi omejeni, projekta pa se tudi ne da dovolj predstaviti na eni strani, smo napisali toliko besedila, da je pravzaprav nastal festivalski katalog. Je že v redu, littera scripta manet, diskovje internetnih strežnikov se pa rado brez opozorila zbriše.

Nadaljujemo zadnje priprave - Luka in Žiga prenašata pravno besedilo v internetno kodo. Tik pred objavo licence je dela še precej. Pravna adaptacija ni mačji kašelj v nobenem primeru in tu je Majina strokovnost predpogoj za izpeljavo zadeve.

Potem je tu 5 kategorij, 5 kustosov in 5 prikazov. Slika, zvok, besedilo, video in kombinirani mediji. Dejan Habicht, Luka Prinčič, Jaka Železnikar, Nil Baskar in Igor Španjol, po izvorni zamisli metakustosa Vuka Ćosića. Po izpeljanem izboru del, ki so jih za festival prispevali ustvarjalci, je zdaj potrebno ustrezno pripraviti prizorišča. Kar poleg tiskanja seznama in predstavitev posameznih predstavljenih del in ustvarjalcev pomeni tudi kar precej tehnične logistike. Videoprojektorji, računalniki, različna avdiooprema, pa vsa preostala podporna navlaka. Še dobro, da se teh pet prikazov ne začenja sočasno. Že to, da smo vpletli 4 lokacije je za majhno ekipo velik zalogaj. In še dobro, da osrednji festivalski dogodki (pravni seminar, predstavitev knjige, osrednji dogodek z objavo licenc) potekajo v organizacijsko in tehnično vsega hudega vajenem in sploh NNNP-kulturnem in kongresnem centru Cankarjev dom. Velikodušno so podprli naš festival s prostorskimi zmogljivostmi, osebjem in tehnično opremo. Iskrena hvala imenitni gospe Renati Šebez še na tem mestu.

Ker pa so ponedeljkovi popoldnevi namenjeni tudi uradnim uram za uporabnike Ljudmilinih strežnikov, smo od 14. ure dalje na voljo za njihove težave. Še najlepši so popoldnevi brez telefonov in alarmantnih mailov. Pa ne zato, ker bi mi telefone neradi dvigovali ali ne odgovarjali na že ničkolikokrat zastavljeno vprašanje. Pomeni le, da zadeve tečejo. Tokratni ponedeljek mine še kar mirno - nekaj težav z dopisnimi seznami Moderne galerije in Zavoda SCCA Ljubljana smo rešili že pretekli teden, zato zdaj le še preverjamo, ali smo se prav razumeli. Za dopisne sezname je namreč na voljo kar nekaj različnih programskih orodij in najbolj razširjeni niso tudi najboljši. Predvsem pa predstavljajo tudi varnostno tveganje. Če zaradi tega pride do vdora na strežnik, je v hipu ogroženo in celo onemogočeno elektronsko komuniciranje, s tem pa delovanje precejšnjega dela slovenske neodvisne kulturno-umetniške produkcije v Ljubljani in tudi Sloveniji. No, to smo uredili - nevarnost se je zmanjšala na minimum - in kar je precej bolj pomembno - nekaj slovenskih kulturnih producentov smo naučili novo poglavje iz učbenika elektronskega komuniciranja: lekcija dopisni seznami na primeru odprtokodnega programa Mailman.

Med objavljanjem prispevkov in dodajanjem novic na Ljudmilin Informator sploh ne opazim, kdaj se dan prevesi v noč, saj so moje oči skoraj neprestano uprte v monitor. Če bo šlo vse po sreči, bom nadaljevanje napisala ob jutranji kavi.

Torek, 25. oktober
Nadaljevanje dnevnika sicer res pišem ob kavi. Težko bi ji rekla jutranja, glede na to, da bo ura vsak čas 10, čeravno je to prva in že dolgo skoraj tudi edina topla stvar te dni. Kljub zelo zelo kratkim nočem (če gre človek spat ob 4. ali 5. uri zjutraj, je zbujanje ob 8. uri cel podvig), pa sicer nujno potrebne kofeinske budnice sploh ne potrebujem. Pokonci me vrže takoj, ko v polsnu preštejem, kaj vse je še potrebno narediti danes, da ne bi ostalo za jutri. In če bi slučajno podlegla utrujenosti, so tu še obvezne jutranje telefonijade. Kaj je, česa še ni, kdo bo kdaj in kje. No, pa švigne mimo kakšna ura ali dve in je kava na koncu mrzla, dnevniško pisanje pa zamuja.

Dobra novica je ta, da so tiskovine pripravljene. V trenutku se z oblikovalcem Ajdinom znajdeva v avtu in na poti v Štepanjsko naselje po zloženke, ovojnice in nalepke. Končno! Ne bo ravno rekordno zgodaj, pa vendarle bo tiskovina prišla do prejemnikov še pred začetkom festivala, vsekakor pa pred osrednjimi dogodki.

Gora papirja v avto. Gora papirja iz avta. V drugo nadstropje. Kot zakleto v tem trenutku v laboratoriju ni vseh ostalih, ki bi nama lahko priskočili na pomoč. K sreči v hramu odprte kode (sobi, v kateri Ljudmilini programerji pridno načrtujejo, programirajo in testirajo aplikacije za kulturno-informacijske spletne portale, ki naj bi v informacijsko dobo magično teleportirali tudi kulturne ustanove) najdeva Žigo, ki nama pomaga. Zadovoljni smo z obliko, barvo in sploh vsem. Ko z raznih opravkov, med katerimi je kosilo častna izjema, pridejo še ostali člani ekipe, se najprej lotimo zlaganja predstavitvenih map za novinarje, ki pridejo jutri na novinarsko konferenco. Ob 11. uri v Moderno galerijo.

Potem natisnemo še nalepke z naslovi prejemnikov in proti koncu dneva v zanesljive roke poštnih uslužbencev dežurne pošte na ljubljanski železniški postaji izročimo poldrugih sto zloženk. In si po prvi bitki vsaj malo oddahnemo.

Sreda, 26. oktober

Pričaka me sončno jutro, ki pa ga le bežno dojamem. Pred nami je dolg dan. Začne se s klicem kustosu Igorju Španjolu v Moderno galerijo. Da, kot dogovorjeno, pripeljati je potrebno 4 računalnike in razdelilec mrežne povezave. Luka pride z avtom, naložimo 4 računalnike, monitorje, miške, tipkovnice, pa mrežne in električne kable, podaljške, mape za novinarje (v zadnjem trenutku se v njej znajde še popravljen in grafično oblikovan seznam podpornikov in sofinancerjev ter obvezna izjava za medije). Skoraj pozabimo plakat, pa jabolka in zloženke. Ker je galerija v nesrečni družbi diplomatskih predstavništev, ki so si prisvojila del Prešerenove, je logistika dostave z avtom še kar zapleten podvig, ki pa smo ga vsi skupaj že vajeni.

Računalnike in vso ostalo elektronsko kramo iz avta, plakate na steno, mape na mizo, jabolka pod curek vode in v košaro. In že so tu novinarji. Konferenca mine v komornem vzdušju, kot je za te stvari običajno. Maja Bogataj Jančič, vodja pravne adaptacije licenc in projekta CC Slovenija, v imenu Inštituta za intelektualno lastnino pojasni samo idejo Creative Commons, poudari bistvo za ustvarjalce, kontekst intelektualne lastnine in avtorskega prava v dobi digitalnih tehnologij. Jaz v častni in odgovorni vlogi vodje Ljudmile predstavim Ljudmilino vlogo pri projektu. Poudarim tista dejstva, ki so pomembna za specifiko digitalnega ustvarjanja v Sloveniji.


Ljudmila vse od svojega nastanka ne le spremlja, temveč tudi aktivno soustvarja sodobno digitalno produkcijo, ki v času interneta in drugih tehnologij praktično ni več prostorsko pogojena. Ljudmila verjame v odprte sisteme in njeni programerji že vrsto let aktivno sodelujejo pri razvijanju odprtokodnih aplikacij, zato so t. i. odprte licence del našega vsakdana. Tudi idejo Creative Commons smo zato spremljali z zanimanjem, saj odpira razpravo o intelektualni lastnini in prinaša v digitalno produkcijo sodobna, enostavna in strokovno pripravljena alternativna pravna orodja za varovanje, predvsem pa za razširjanje in spodbujanje ustvarjalnosti.

Septembra lani je dala pobudo Maja Bogataj Jančič oziroma Inštitut za intelektualno lastnino, ki je pomenila zagotovilo v smislu pravne strokovnosti, in sodelovanje smo z veseljem sprejeli, zavedajoč se zahtevnosti projekta glede na omejeno financiranje in relativno maloštevilno, čeravno zanesenjaško ekipo.

Ljudmila, ki deluje v okviru KUD-a Franceta Prešerna, je projektu zagotovila organizacijsko in infrastrukturno podporo, sooblikovala je osnovno idejo festivala, v skupinskem naporu realizirala in urejala spletno mesto creative commons ter izpeljala tehnično in organizacijsko koordinacijo.

Poudarim še, da smo se skupaj odločili, da proces prilagajanja licenc CC slovenskemu pravnemu redu in prostoru obogatimo z odmevnim posegom v javnost, spodbudimo razpravo o pomenu in vrednotenju ustvarjanja in intelektualne lastnine nasploh ne le med pravno javnostjo, temveč čim širše, saj festival javnosti predstavlja dela, ki v duhu CC-ja že nastajajo pri nas in v svetu, s tovrstnimi orodji seznanil tako tukajšnje ustvarjalce kot uporabnike. Seveda sta objava prilagojenih licenc in festival le prva stopnja. In vsi skupaj si bomo prizadevali, da se bo pravna podlaga razvijala naprej, saj se dobro zavedamo, da gre za prehodno obliko in da bodo sčasoma potrebne nove oblike, nove rešitve.

Igor imenitno nadomesti metakustosa Vuka Ćosića, ki ga je zadržalo delo. Na kratko predstavi koncept petih kategorij in vseh pet kustosov.

Na koncu Maja še enkrat predstavi festivalske dogodke, prek novinarjev povabi javnost, da se jih udeleži, in se - nikar ne pozabi - zahvali vsem, ki so nas podprli pri projektu in še posebej festivalu.

Ne vem, ali smo bili tako izčrpni ali pa zadeva zahteva malo več poglabljanja, kot je to običajno, a novinarskih vprašanj ni. Pač pa želja, če bi si lahko tudi že ogledali postavitev Prikaza 1: kategorija kombinirani mediji pod naslovom V slogi je moč, kustos Igor Španjol.

Hm, ne bo šlo, ker so razstavni prikaz zares ti lični računalniki tukaj. Dokler jih ne postavimo, zvežemo in povežemo na internet, prikaza ni. Preveč opravkov hkrati za majhno ekipo, ki obenem oblikuje, organizira in realizira festival in projekt adaptacije CC licenc, vse skupaj predstavlja novinarjem in zainteresiranim javnostim, vmes, ko utegne, pa še zapolni par vtičnic in kopira spletna mesta. Sodobna digitalna produkcija par excellence.

Ko torej novinarji odnesejo pete, se Ljudmila (tokrat v postavi Luka in Špela) loti postavitve Prikaza 1. Postaviva, zveževa, vklopiva. In deluje. Pa menda ja ne že kar "od prve"? Z Igorjem in Luko skupaj nejeverno zmajujemo z glavami, vajeni vseh mogočih zapletov z internetno povezavo, zapletenimi in raznorodnimi formati, pomanjkljivo opremo in podobnih iz naših skupnih net.artističnih pionirskih let.


Zaželimo si srečno do zvečer, ko se spet vidimo na odprtju festivala, in že z Luko hitiva naprej. Do KUD-a Franceta Prešerna, da se dogovorimo za vso potrebno tehnično in organizacijsko podporo za četrtkov dogodek v KUD-u. Prikaz 3 in 4, slika in besedilo, kustosov Dejana Habichta in Jake Železnikarja. Ker je KUD naša matična hiša z uigrano ekipo, ki je vedno odprta za predloge in nadvse fleksibilna, hitro opravimo. Nalepimo še plakate in že sva na poti nazaj v laboratorij, ki domuje na Rimski cesti. Sledi odgovarjanje na e-spročila, sestavljanje seznamov, pakiranje map za pravni seminar in osrednji sobotni dogodek. Po opravkih na fakulteti se oglasi naš učinkoviti občasni pomočnik Cookie, ki v dobri uri prepakira 200 cedejev. Ovitke dol, festivalske ovitke noter. Tik-tak. Nekoč bo izvrsten preiskovalni novinar.

Ura je že 18.00. Luka konča tehnično pripravo za Igorjev Prikaz 1 in skupaj odneseva zloženke do Moderne galerije. Vmes se ustaviva še pri prodajalcu sadja, da bomo prisotne lahko pogostili. Morda ne verjamete, a jabolka so zanesljivo najboljša zadeva. Vedno jih zmanjka. V zabojčku je skupaj 8 kilogramov jabolk idared, ki so meni najljubša in pogosto tudi edina hrana. In 8 je glede na kontekst povsem ustrezna številka.

Pri vhodu v galerijo srečava Blaža Peršina, načelnika mestnega oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, ki je prišel na odprtje povedat par besed v imenu županje mesta Ljubljana. Sprejela je namreč častno pokroviteljstvo, tako kot tudi dr. Janez Drnovšek, predsednik države, in dr. Stane Bernik, dekan Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani.

V Informacijskem centru Moderne galerije naju že čaka Vuk. Kot metakustosa ga prosim, da naredi nekaj uvodnih stavkov, kar v svojem stilu naredi kratko in zabavno, preda besedo Blažu, potem pa povabimo vse prisotne, da si ogledajo predstavljena dela.

K sreči je Maja prišla za nama in prinesla plakate, ki sem jih pripravila za naslednji prikaz, Prikaz 2: video, kustosa Nila Baskarja z naslovom Odprti kadri v Kinodvoru. Današnji, prvi del tega prikaza bo film Ephemera Ricka Prelingerja. Drugi del prikaza, ki je na programu v petek, pa bo predstavil izbrana festivalska videodela. Ker se projekcija začenja ob 20. uri, se kmalu premaknemo do Kina Dvor. V preddverju je gneča, saj so pravkar končali projekcijo dokumentarca o novosadskem festivalu Exit. Film je izdelek delavnice, ki jo je vodil znani srbski režiser Želimir Žilnik, ki se v preddverju še pomenkuje z obiskovalci. Stopim do Nila z zloženkami, s plakati in cedejem z videofilmi, ki jo za petkovo projekcijo prinese Žiga. S spodobno akademsko zamudo začnemo projekcijo z Majino uvodno predstavitvijo bistva projekta Creative Commons in Nilovo predstavitvijo Prelingerjevih del.


Žal moram oditi še pred koncem. Nazaj na Ljudmilo, seveda. Še nekaj zloženk je potrebno poslati, napisati nekaj sporočil (skrajno selektivno preberem in odgovorim le na nujne). Potem še natisniti predstavitev izbora v kategoriji "besedilo", ki ga je medtem poslal Jaka. Medtem ko iz tiskalnika letijo izvodi Bralnika, kot je Jaka poimenoval to predstavitev, z Majo skušava uskladiti urnike in si razdeliti delo za naslednje dni. In spet je mimogrede jutro, ko vklopim alarm in na poti do kolesa nesem v reciklažo ostanke papirne in plastične embalaže, vmes pa razmišljam, kako in kdaj bom uspela v tem tednu narediti še zahtevek za odobrena sredstva za projekt "multimedijski center Ljudmila" in napisati prijavo za intermedijsko produkcijo za naslednje leto. Nujno, res nujno bo dneve raztegniti na 48 ur. Ali pa opraviti kakšno reč manj. Hm, za polovico manj. Lažje reči kot storiti ...

Špela Kučan

Četrtek, 27. oktober

Po spancu, ki si ga ukradem na ta s programom nekoliko manj natrpan dan, na Ljudmili preštevam, kaj je še treba pripraviti za prikaz slik in besedila. Včeraj zvečer mi je Vuk dokončno razložil, kako si je Dejan zamislil projekcijo fotografij: vzporedno naj se menjavajo slike na tri teme: rojstvo, poroka in smrt. Slike pridejo iz Flickrja, velikega strežnika za fotografije in slike. Le tri njihova okna je potrebno dati na en zaslon. Nekaj HTML-ja in gledam tri diaprojekcije v ravni vrsti v enem Firefoxovem oknu. Flash ... Računalnik se poti. Aha, Ljudmilin prenosnik, ki bo projekcijo poganjal, ima manjšo ločljivost, slike so zdaj odrezane. Treba jih bo postaviti v trikotnik. Morda bo namesto FRAME lažje šlo z IFRAME? Da, zdaj je videti boljše. Slike se malo prekrivajo, ampak niso več odrezane. To bi šlo.

Špela pride ravno, ko jaz pakiram prenosnik, za mano bo prišla v KUD-a in prinesla še mrežni kabel, ki ga bom jaz zdaj pozabil. V KUD-ovi dvorani mi Samo postreže s platnom, mizico in elektriko, še dolgi VGA-kabel napeljeva v projektor in poženemo sliko. Debian se zbudi in treba ga bo priključiti na internet. Najprej najdemo kratek kabel, ki pa ne zbudi ugasnjene zelene ledice. Je kriv kabel? Ne, odklopljena je vtičnica. Ko jo prevežemo na stikalo v zgornjem nadstropju, lučka zažmiga in podatki stečejo. Kako že gre tista - vsak kabel ima dva konca?

Dobro, imamo tudi že daljši kabel, tako da lahko vse postavimo, hitra povezava v KUD-u pa gladko prinaša nove in nove slike, ki zapolnjujejo veliko platno. Prvi obiskovalci so že pred vrati. Jaka Železnikar in manufaktura na Rimski so pripravili vse za prikaz besedila, sprintanih in spetih je več kot dovolj kopij Bralnika, Felix Stalder in Novosadčani kuda.org pa so prinesli v plave platnice zvezane knjige Odprta kultura in narava omrežij, dvojezične zbirke Feliksovih zapisov na ti dve temi.

Med prikazom izkusim vso grenkobo zanašanja na zaprte tehnologije pod pritiskom - trije flashi, ki neumorno nalagajo slike, po nekaj deset minutah pojejo ves prosti pomnilnik in predstava se ustavi. Dvakrat se moram ponovno prijaviti in pognati vse od začetka. Naslednjič bo treba poseči po ostrejših, (pre)prostejših orodjih! Še dobro, da je bila projekcija večino časa ozadje predstavitvi izborov in knjige, tako da se ne ravno do konca polna dvorana ob mojih težavah ni dolgočasila, prej so hekerji za mano v njih celo malo privoščljivo uživali.

Petek, 28.oktober

Začnemo ob devetih zjutraj, z vrečami opreme v Cankarjev dom, okoli katerega je parkiranje strateško-taktična preizkušnja. Tam je že David iz ARNESa, ki bo poskrbel za videokonferenco. Če mu bo uspelo oziroma če bo profesorju, ki je ta trenutek na Poljskem, uspelo. Jaz imam na vesti dve podobni povezavi, predavanje po Skypu iz Švice in klic v New York. Tu Skype ni prišel v poštev zaradi ideoloških prepričanj sogovornika. No, na srečo imamo možnosti.

Maja in trije gostje profesorji so začeli pravni seminar, udeležba je bila odlična, predavanja pa precej manj dolgočasna kot, sem se jaz, pravni nenavdušenec, potihem bal. Občasno sem moral pretakniti stikalo za projektor in kabel za zvok, vmes pa pošiljal nekoliko živčno e-pošto sogovornikom in grozilne sms-e Tomažu, naj takoj pride, da mi pomaga okoli telefonskega klica. Prišel je, tik preden bi voda zares začela teči v grlo.

Eben Moglen se je zbudil zgodaj, da se je lahko pogovarjal z nami. Prek dveh strežnikov Asterisk in mednarodnega telefonskega klica smo vzpostavili zvezo in rahlo prekinjajoč glas nas je pozdravil, nam čestital in razložil še svoj pogled na pomembnost svobode za ustvarjalnost in njene sadove.

Sascha Wunsch je od doma - varnost v njegovi pisarni v OECD mu namreč prepoveduje uporabo Skypa - predaval, jaz pa sem mu asistiral s projekcijo, ki jo je poslal po e-pošti. Šlo je zelo gladko in kakovost zvoka je bila bistveno boljša kot pri klicu v New York. Še vprašanja in čas bo za tretjega virtualnega gosta.

Charlie Nesson se je kot po čudežu tik pred svojim terminom pojavil na zaslonu Arnesove videokonference. Najprej slika, kmalu za njo še zvok. Vau, videotelefon, pa še v taki dvorani na velikem platnu. Charlie ni le predaval, s svojimi vprašanji je tudi goste v dvorani vključil v debato in na koncu smo se le stežka poslovili, ko je bilo treba pogovor končati.

Nekateri iz občinstva so odhiteli v Kinodvor, na drugi del prikaza video in filmskih del, za katerega je poskrbel Nil Baskar, drugi pa smo se kmalu preselili nekaj nadstropij višje v Klub CD. Tam se je malo drugačna publika zbrala za predstavitev izida knjige Svobodna Kultura prof. Lessiga pri založbi Krtina. Igor Pribac je odkril založnikov pogled na izdajo, avtor pa je povzel vsebino knjige in izpostavil nekaj primerov, ki so očitno dodobra razgreli debatni duh prisotnih. Diskusija je napolnila ves čas, ki smo ga v klubu imeli in mnogi so s težavo sprejeli dejstvo, da je pripravljena degustacija slovenskih vin odpadla. Vsekakor tudi somellier – upam, da se je spet počutil boljše po večerji v klubu PEN, ki ji je ob strani stal impresiven redosled vrhunskih vin po njegoven izboru. Odzivi niso izostali.

Noč smo z Ronaldom iz Brazilije, njegovim prijateljem Argentincem in načelnikom mestnega oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, sicer nekoč tudi kudovcem Blažem Peršinom, nadaljevali z obiskom v Mestu Metelkova, polnem petkovega vrveža. Ni presenečenje, da sta bila tujca navdušena. Srečali smo Nila, ki je bil zadovoljen z drugačnostjo prikazanih filmov, ne pa tudi s premajhnim obiskom. No, vsaj v sredo je prišlo v kino več ljudi. K sreči od tu jaz nimam več daleč do doma.

Sobota, 29. oktober

Prvo jutranje opravilo je seveda e-pošta. Aha, Maja mi je poslala zadnje popravke besedila licenc. Vnesem jih v vseh šest HTML-jev, ponovno zapakiram in pošljem Miku iz creativecommons.org z obveznim pripisom o nujnosti čimprejšnje objave.

Pred velikim dogodkom je na programu kosilo, pri Škofu je, kot vedno, odlično. Pojem ga v družbi kuda.org in študentov, gostov iz Hrvaške. Potem pa čimhitreje v Cankarja, kjer se bo zdaj zdaj vse začelo. Z majhno zamudo, najprej z dobro mero virtuoznega muziciranja. Maja Cerar z violino, ki se ji je pridružil še Doug Geers z laptopom, za njima pa domača elektronska legenda Random Logic.

Vzdušje je bilo primerno za nastop Lawrenca Lessiga, ki je nastopil v svojem značilnem stilu, s tempom brez premora pred hitro, na njegove besede usklajeno sekvenco slik, besed in videov. Kje smo in kam bo še treba priti na poti gibanja Creative Commons do cilja svobodne ustvarjalnosti in kulture v digitalni družbi? Daleč in daleč.

Špela je še enkrat predstavila Ljudmilo, na kratko, ostalo je povedal predstavitveni film, ki ga je spomladi z nami in za naše potrebe posnel Vasja. Vsaka mu čast, film brez izjeme iz gledalcev izvablja salve smeha in globoko prepričanje o superiornosti Ljudmile. Propaganda? Končno! V vsej festivalski mrzlici za to prej ni bilo časa, pa tudi pravega priznanja ne.

Brazilec Ronaldo, Tomi iz zagrebške Mame in predstavnik CC Italija so nam v nadaljevanju prenesli nekaj svojih izkušenj ob prilagajanju licenc in opažanj ob razvoju projekta v njihovih državah. Predvsem brazilska zgodba se iz naše situacije sliši zelo vznemirljivo, publike pa ni pustil hladne niti hrvaški recept za peko lastne glasbene izdaje egoboo.bits Prigruf. Male skrivnosti velikih mojstrov - in žličica CC-ja.

Kakih deset minut pred začetkom praktičnega prikaza licenciranja s slovensko licenco Creative Commons je vztrajno klikanje na Firefoxov reload gumb obrodilo spremembo. Slovenščina in slovenski pravni red sta se pojavila med podprtimi možnostmi na strani za licenciranje del creativecommons ... Vseh šest licenc CC.si 2.5 je objavljenih.

Še dobro. Kmalu sem namreč dobil v roke mikrofon in izza Thinkpada sem se preklikal skozi zelo enostavni in po zaslugi udarnika Zokija že takrat do konca poslovenjeni vprašalnik. Dobljeno licenco sem vstavil v prej pripravljen HTML, skopiral na strežnik in tada! Prva slovenska licenca CC, za prej videni in omenjani Ljudmilin promo film Vasje Omladinca, je bila podeljena. Aplavz. Zdaj je uradno.

Po zaključnih zahvalah je ostalo še sklepno dejanje, sprostitev za telo in stimulacija za ušesa, peti prikaz festivala, v taktih svobodne glasbe po izbiri selektorja DJ Nove Viatorja in gosta Blashka, ki ustvarja za egoboo.bits v domačem Zagrebu. Vizualno stimulacijo je nudil code.ep-jevec Ozzy, s pršutom in potico bogato obložene mize, beličino vino in na terasi pečeni kostanji pa so poskrbeli tudi za fizično dobro počutje bolj ali manj izmučenih gostov, organizatorjev in prijateljev. Stikale so se glave, izmenjevale ocene, napovedovale spremembe in namigovale ideje.

Seme je zdaj posajeno, iz te druščine pa ima še marsikaj lepega zrasti. Še enkrat HVALA vsem, ki so osebno ali v okviru svojih organizacij ponudili organizacijsko, tehnično, moralno in drugo podporo projektu CC Slovenija.

Luka Frelih