Razstavo Klavdij Sluban: Nekje drugje Tukaj bodo odprli drevi ob 19. uri, uro pred tem bo potekal tudi pogovor z avtorjem. Razstava, ki jo kurira Marija Skočir, bo na ogled do 25. avgusta.

153 razstavljenih fotografij je bilo – tako v analogni kot digitalni tehniki – izdelanih posebej za to postavitev kot fotografova donacija zbirki Muzeja in galerij mesta Ljubljane, pod okrilje katerih sodi tudi Galerija Jakopič. Izbor fotografij na razstavi, ki predstavlja vrhunce več kot treh desetletij Slubanovega ustvarjanja, sta avtor in kuratorka zasnovala v poglobljenem dialogu. Na ogled so fotografije iz ciklov V oklepajih, Balkan, Črno morje, Sneg, Tavanja in Prečenja.

Tri desetletja fotografskih potovanj po svetu
Postavitev uvedejo dela velikih formatov iz različnih pozneje predstavljenih ciklov, ki so veličasten uvod v fotografovo videnje sveta. Ta je na prvi pogled temačen in ovit v črnine; v resnici pa je njegovo glavno prizadevanje odstiranje plasti temine, da bi v njej razprl pot svetlobi, so sporočili iz galerije.

Klavdij Sluban, ki se je leta 1963 rodil slovenskim staršem v Parizu, je otroštvo preživel v Livoldu pri Kočevju in se nato vrnil v rodni Pariz, kjer se je po študiju angloameriške književnosti kot samouk izpopolnjeval v črno-beli analogni fotografiji. Velik del svojega fotografskega raziskovanja je preživel z mladoletnimi zaporniki po svetu. Del razstave je posvečen enemu izmed njegovih najprepoznavnejših dolgotrajnih fotografskih ciklov, naslovljenem V oklepajih – z zaprtimi prostori mladoletniških zaporov v Franciji, vzhodni Evropi ter Srednji in Južni Ameriki, ki ga je začel ustvarjati leta 1995. Vse od tedaj Sluban organizira tudi fotografske delavnice za mlade zapornike. Po lastnih besedah poskuša na ta način mladoletnim zapornikom "dati legitimnost v njihovi situaciji".

Fotografije iz cikla Balkan - Tranzit so najstarejše na retrospektivi, nastajale so od leta 1992 in oblikujejo sklop podob vojne na Balkanu. Po besedah kuratorke Marije Skočir je bil tukaj prelomen trenutek za Slubana, da se je odločil za umetniško, ne dokumentarno fotografijo ali fotoreportersko kariero. Po letu 1992 se je izogibal vojnim območjem in se iz Carigrada konec 90. let preteklega stoletja z ladjo odpravil v Odeso. Potoval je prek Črnega morja na baltiške obale in znova obiskal države nekdanje Sovjetske zveze. V tem ciklu je 11 fotografij z naslovom Črno morje, na katerih po avtorjevih besedah "temnine začnejo poglabljati in se približujemo večjemu minimalizmu".

Bela nit Slubanovega tridesetletnega ustvarjanja
Sneg je eden glavnih fotografovih navdihov in kljub temu, da ni glavni subjekt na vseh fotografijah v istoimenskem ciklu, poraja motive v svoji tihi likovni prisotnosti. Kot samostojen cikel ga je prvič predstavil na lanski razstavi v Vili Borghese v Rimu. Lahko bi dejali, da je tema snega rdeča – oziroma pravzaprav bela – nit fotografovega tridesetletnega ustvarjanja.

Analogno izdelane fotografije Japonske so združene v ciklu Tavanja, ki že z naslovom nakazuje, da se je Slukan ob svojem "vodniku" Macui Bašu, pesniku haikajev in haikujev iz 17. stoletja, prepustil navdihu poezije na poteh po Japonski. Tako Macui Bašu kot Klavdij Sluban je prehodil 500-kilometrsko pot po starodavni cesti Tokaido od Tokia do Kjota.

Na poti s transsibirsko, transmongolsko in tibetansko železnico
Prečenja pa je naslov cikla Slubanovih ključnih fotografij z njegovih najobsežnejših in najekstremnejših potovanj. Ta so mu začrtala zanesljivo pot v izrazito individualen avtorski jezik, ki dela njegove stvaritve izčiščene in prepoznavne. Tu so zajeta njegova dolga potovanja s transsibirsko, transmongolsko in tibetansko železnico do Vzhoda, bivanja v ekstremnih pogojih in oddaljenih osamelih krajih, še piše ob razstavi.

Razstavo v Jakopičevi galeriji končuje fotografija vrat šintoističnega svetišča na otoku Icukušima v ozvočenem prostoru. Kustosinja Marija Skočir je poudarila željo, da obiskovalci ob razstavi "reflektirajo svoja doživljanja in miselne svetove, se preizprašujejo in prevrednotijo". Dodala je še, da potekajo tudi že pogovori za gostovanje razstave v tujini.

"Samo o sebi govorim, a na način, da ne gre za avtoportrete"
Dela Klavdija Subana sicer hranijo v umetniških zbirkah po vsem svetu. "Samo o sebi govorim, a na način, da ne gre za avtoportrete, temveč poskušam ujeti ravnotežje med tem, kar vidim in tem, kar občutim. Realnost mi vse bolj uhaja, a občutim zmeraj več," je povedal fotograf za Radio Slovenija.

Razstavo spremlja obsežna slovensko-angleška fotomonografija, naslovljena Klavdij Sluban: Nekje drugje Tukaj / Elsewhere Here. "Klavdij Sluban sam se identificira z Rimbaudovim konceptom "Je est un autre", "Jaz je nekdo drug". Če je "Jaz" nekdo drug, potem je vedno lahko nekje drugje. "Jaz" tako ni oprijemljiva, enotna entiteta, temveč fluidna in mnogoplastna konstrukcija, ki lahko prosto prehaja znotraj prostorske, časovne in duhovne dimenzije, kar Slubanu v skladu z njegovim načinom ustvarjanja posebej ustreza," je zapisala Marija Skočir v fotomonografiji.